Jedro

Za plačilo vseh ur dela, opravljenega v 12-urnih delovnikih, se pritožba zavzema tudi s sklicevanjem na 5. točko 2. člena Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa, da izmensko delo pomeni katero koli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju, oziroma s sklicevanjem na razlago KPJS z dne 15. 3. 2013, po kateri javnemu uslužbencu pripada dodatek v vsakem primeru, ko dela v izmenah po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen (dopoldan - popoldan, dopoldan - ponoči, popoldan - ponoči, dopoldan - popoldan - ponoči). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistvo teh določil v predstavitvi organizacije dela, kadar to poteka v izmenah. V ničemer pa ne urejata vprašanja obsega plačila za tako opravljeno delo, ki pripada delavcu (ali mu pripada za celotno izmeno ali le za omejeno časovno obdobje znotraj izmene).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 230,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za izmensko delo za obdobje od julija 2016 do marca 2021 v znesku 2.198,81 EUR, s pripadajočimi obrestmi. Za plačilo 51,28 EUR je postopek ustavilo. Tožniku je naložilo, da toženki povrne odmerjene stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je določbe predpisov, ki jih je citiralo, interpretiralo napačno. Stališča, da je osmi odstavek 16. člena KPP jasen in ne potrebuje dodatne razlage, ni obrazložilo, zato preizkus sodbe ni mogoč. Ker KPJS in KPP ne določata časovnih okvirov popoldanske in nočne izmene, je treba uporabiti toženkin Akt o delitvi sredstev za plačilo redne delovne uspešnosti, dodatkih in nekaterih povračilih v zvezi z delom javnih uslužbencev. Ta akt ne širi vsebine osmega odstavka 16. člena KPP. Namen citirane določbe KPP je le v tem, da pove, da je vsaka druga kombinacija izmene, ki ni ravno med 6.00 in 14.00 uro, lahko izmensko delo. Ni pa ta določba uporabljiva v smislu določanja, kaj se šteje za izmensko delo, za katero je določen dodatek, saj predpisuje le, katero delo ni izmena. Tudi iz razlage 40. člena KPJS izhaja, da toženkin akt ne določa več pravic kot predpisi in kolektivne pogodbe, saj edini opredeljuje čas popoldanske in nočne izmene. Za plačilo vseh ur dela, opravljenega v 12-urnih delovnikih, se pritožba zavzema tudi s sklicevanjem na 5. točko 2. člena Direktive Sveta 93/104/ES. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da uveljavljana bistvena kršitev določb postopka ni podana, prav tako ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno.

6. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo večinoma v 12-urnih delovnikih, in sicer v dnevni izmeni (od 7.00 do 19.00 ure) in v nočni izmeni (od 19.00 do 7.00 ure). Toženka mu je plačala dodatek za izmensko delo za tiste ure dela, ki ga je opravil med 14.00 in 6.00 uro. Tožnik vtožuje dodatek tudi za preostale ure dela, ki ga je opravil v 12-urnih delovnikih. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

7. Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadaljnji) v 70. členu določa, da se za delo v manj ugodnem delovnem času šteje tudi delo v izmenah (2. točka drugega odstavka) in da delo v neenakomerno razporejenem delovnem času oziroma izmenah vključuje delo v popoldanskem in nočnem času s prerazporeditvijo delovnega časa v okviru določene redne mesečne oziroma letne delovne obveznosti (tretji odstavek). Prva alineja prvega odstavka 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) kot dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času določa tudi dodatek za izmensko delo. Ta pripada delavcu le za čas, ko dela v času, ki je manj ugoden (četrti odstavek), višino dodatka pa določi kolektivna pogodba za javni sektor (peti odstavek). Na podlagi 40. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni pripada dodatek v višini 7 % urne postavke osnovne plače (prvi odstavek), obračuna pa se le za čas dela v teh pogojih (drugi odstavek).

8. Kot navaja pritožba, je sodišče prve stopnje pri odgovoru na vprašanje, kaj se šteje za izmensko delo, izhajalo iz osmega odstavka 16. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadaljnji). Ta določa, da se za izmeno šteje delo po razporedu dela, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanskem, popoldanskem ali nočnem času, ne glede na vzorec zaporedja; za izmeno se ne šteje delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro. V zvezi s prvostopenjskim stališčem, da je ta določba jasna in ne potrebuje dodatne razlage, pritožba uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zatrjuje, da to stališče ni obrazloženo in da zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o določni in jasni določbi, ki ne potrebuje dodatne razlage, izrecno navezalo na tisti del citirane določbe KPP, v katerem sta se socialna partnerja dogovorila, da se za izmeno ne šteje delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro. Pritožbeno sodišče soglaša, da je ta določba sama po sebi pomensko jasna. Tudi sicer ne ugotavlja nobenih elementov bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje odločilne razloge, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek.

9. Pritožba navaja, da niti 40. člen KPJS niti osmi odstavek 16. člena KPP ne določata časovnih okvirov popoldanske in nočne izmene (KPP določa le, kaj se ne šteje za izmeno); meni, da je zato treba uporabiti Akt o delitvi sredstev za plačilo redne delovne uspešnosti, dodatkih in nekaterih povračilih v zvezi z delom javnih uslužbencev Ministrstva za notranje zadeve in organov v njegovi sestavi z dne 13. 1. 2009 (v nadaljevanju: Akt), saj zgolj ta določa časovne okvire, ki opredeljujejo, kaj se šteje za izmensko delo, za katero je določen dodatek. Takšno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno in ga je s sklicevanjem na zadevo X Pdp 258/2022 pravilno ovrglo že prvostopenjsko sodišče. 10. V 26. členu Akta je določeno, da za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni javnemu uslužbencu pripada dodatek v višini 7 % urne postavke njegove osnovne plače (prvi odstavek), pri čemer se za delo v popoldanski izmeni šteje delo, ki se je pričelo po 12.00 uri, izjemoma pa se za delo v popoldanskem času šteje delo javnih uslužbencev, ki so pričeli z delom pred 12.00 uro, pa delajo v 12-urni izmeni (drugi odstavek). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za določbo, vsebovano v splošnem aktu delodajalca. Definicija drugega odstavka 26. člena Akta služi določitvi obsega izmenskega dela, za katerega javnemu uslužbencu pripada dodatek za izmensko delo. Ta dodatek se v javnem sektorju izplačuje iz javnih sredstev. Glede izvajanja te pravice zato toženko zavezuje tretji odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), ki določa, da delodajalec ne sme javnemu uslužbencu zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da drugi odstavek 26. člena Akta predstavlja kršitev te prepovedi. Za tožnika namreč velja KPP, ki v osmem odstavku 16. člena določa, da se za izmeno ne šteje delo, ki je opravljeno med 6.00 in 14.00 uro. Če se to časovno obdobje ne šteje za izmeno, za delo, ki je opravljeno v njem, javnemu uslužbencu ne more pripadati dodatek za izmensko delo. Ker je v Aktu obseg dela v popoldanski izmeni razširjen na delo, ki se je pričelo že po 12.00 uri oziroma pred 12.00 uro, če se opravlja v 12-urni izmeni, je s tem obenem predvideno plačilo dodatka za izmensko delo v večjem obsegu, kot pripada tožniku upoštevaje citirano določbo KPP, in s tem v večjem obsegu, kot je dovoljeno po tretjem odstavku 16. člena ZJU.

11. S sklicevanjem na razlagi, ki ju je o 40. členu KPJS sprejela Komisija za razlago KPJS, pritožba utemeljuje, da Akt ne določa več pravic kot predpisi in kolektivne pogodbe, saj edino Akt opredeljuje čas popoldanske in nočne izmene. Po oceni pritožbenega sodišča razlagi KPJS ne vplivata na drugačno presojo tega spora. Razlaga z dne 16. 1. 2009 (Ur. l. RS, št. 3/2009) določa, da so javni uslužbenci, ki delajo v izmenah po 12 ur, upravičeni do dodatka za izmensko delo, opravljeno v nočni izmeni in za delo v popoldanskem času v dnevni izmeni - za delo v popoldanskem času se šteje delo iz prvega odstavka te razlage, ki ga je nadomestila razlaga z dne 15. 3. 2013 (Ur. l. RS, št. 22/2013). Ta določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni za čas, ki je po zakonu ali drugem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določen za popoldansko ali nočno izmeno. Drži torej, da razlaga dopušča možnost ureditve popoldanske izmene v splošnem aktu delodajalca, vendar pa ta ureditev, kot je bilo že obrazloženo, ne sme biti v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 16. člena ZJU. Sicer pa je upoštevaje navedeni razlagi javni uslužbenec za delo v 12-urnih izmenah upravičen do izmenskega dodatka le za tisto delo v času dnevne izmene, ki ga je opravil v popoldanskem času. Kateri čas je to, za javne uslužbence, za katere velja KPP, izhaja iz osmega odstavka 16. člena. Kot je bilo že obrazloženo, jim za delo, ki je bilo opravljeno med 6.00 in 14.00 uro, dodatek ne pripada, torej jim pripada le za delo, opravljeno od 14.00 ure dalje (do 6.00 ure), za to delo pa ga je toženka tožniku tudi izplačala.

12. Pritožba navaja, da osmi odstavek 16. člena KPP v smislu določanja, kaj se šteje za izmensko delo, za katero pripada delavcu dodatek, ni uporabljiv, ker določa le, katero delo ni izmena, oziroma navaja, da je namen citirane določbe KPP le v tem, da pove, da je izmensko delo lahko vsaka druga kombinacija izmene, ki ne traja izključno med 6.00 in 14.00 uro. Pritožbena navedba ni utemeljena. V povezavi in skladno s 40. členom KPJS (ter sprejetima razlagama te določbe), ki dodatek opredeljuje le za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni, citirane določbe KPP ni mogoče razumeti in uporabiti drugače kot tako, da za delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro, plačilo dodatka za izmensko delo ni določeno.

13. Za plačilo vseh ur dela, opravljenega v 12-urnih delovnikih, se pritožba zavzema tudi s sklicevanjem na 5. točko 2. člena Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa, da izmensko delo pomeni katero koli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju, oziroma s sklicevanjem na razlago KPJS z dne 15. 3. 2013, po kateri javnemu uslužbencu pripada dodatek v vsakem primeru, ko dela v izmenah po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen (dopoldan - popoldan, dopoldan - ponoči, popoldan - ponoči, dopoldan - popoldan - ponoči). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistvo teh določil v predstavitvi organizacije dela, kadar to poteka v izmenah. V ničemer pa ne urejata vprašanja obsega plačila za tako opravljeno delo, ki pripada delavcu (ali mu pripada za celotno izmeno ali le za omejeno časovno obdobje znotraj izmene).

14. Pritožbeno sklicevanje na judikat VIII Ips 20/2020 in zatrjevanje, da se za izmeno šteje celoten delovnik (celotna izmena), oziroma da je ta nedeljiva, ne vpliva na drugačno odločitev v tem sporu. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je bilo v citiranem judikatu obravnavano drugačno dejansko stanje. Stališče, da se kot izmena ne šteje posamezna opravljena ura, ampak cel delovnik, je bilo namreč sprejeto v zvezi z ugotovitvijo, da delavcu, ki je delal v običajnem delovniku od 7.00 do 15.00 ure, dela, opravljenega med 14.00 in 15.00 uro ni mogoče šteti za popoldansko izmeno in mu za to uro priznati dodatka za izmensko delo.

15. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvih odstavkih 154. in 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora povrniti njene. Upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) ji pripada 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške. Glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) ji tožnik dolguje 230,00 EUR, v primeru zamude s plačilom obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.