Jedro

Ne glede na omejitve v zvezi z istočasno prisotnostjo več oseb v prostoru določene velikosti, ki jih je bilo treba upoštevati v času pandemije Covid-19 (kar je nesporno), le-te ne bi smele onemogočiti stranki/am, da prisostvuje/jo ustni obravnavi, torej kot v tem primeru tožniku. Pri tem ni pravno relevantno, da je bil na ustni obravnavi prisoten njegov pooblaščenec, saj ima stranka pravico, da lahko poleg pooblaščenca na obravnavi ali izven nje tudi sama da izjave.

Iz izreka odločbe ni mogoče razbrati niti tega, v oddaljenosti koliko metrov od parcelnih meja poteka obremenitev in kakšne so njene prostorske meje, niti ni v izreku opredeljen potek varovalnega pasu daljnovoda, kot tudi ne točna lokacija stebrov in dostopne poti na zemljišču, kar po oceni sodišča pomeni, da izrek ni dovolj določen in jasno formuliran, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Opis vsebine služnosti, kot izhaja iz izreka odločbe, je preskop oziroma premalo natančno definiran, zlasti v delu, ki se nanaša na prepovedi oziroma omejitve, ki jih mora oziroma bi jih moral po služnostni pogodbi trpeti služnostni zavezanec - tožnik.

Izrek

I.Tožba zoper sklep Upravne enote Kranj, št. 352-31/2020-5 z dne 7. 10. 2020, se zavrže.

II.Tožbi se delno ugodi, odločba Upravne enote Kranj, št. 352-31/2020-24 z dne 29. 4. 2021, se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom uvedel postopek ustanovitve služnosti v javno korist na zemljišču s parc. št. 1319, k.o. ..., v lasti tožnika, v deležu do 1/1, za potrebe gradnje daljnovoda DV 2 X 110 kV Kamnik - Visoko (1. točko izreka), odločil, da se v zemljiški knjigi zaznamuje začetek uvedbe postopka za ustanovitev služnosti v javno korist pri nepremičnini, navedeni v prvi točki izreka tega sklepa (2. točka izreka), naložil A., d.d. (v tem upravnem sporu stranki z interesom), da položi na sodišču ali notarju znesek 23.478,59 EUR, sicer se postopek ne bo štel za nujen (3. točka izreka) in še odločil, da posebni stroški za izdajo tega sklepa niso zaznamovani (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je navedel, da je stranka z interesom vložila zahtevo za ustanovitev služnosti v javno korist na navedenem zemljišču za potrebe gradnje daljnovoda. Ker je bila zahteva stranke z interesom popolna (211. člen Zakona o urejanju prostora - ZUreP-2), je glede na ocenjeno odškodnino organ stranki z interesom naložil položitev navedenega zneska (peti odstavek 473. člena Energetskega zakona - EZ-1). Ugotovil je še, da je javna korist izkazana glede na objavo Uredbe o državnem prostorskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik - Visoko (DPN) (prvi odstavek 194. člena ZUreP-2 v zvezi s petim odstavkom 473. člena EZ-1).

3.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo dovolil v korist družbe A., d.d., in vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja te energetske infrastrukture obremenitev zemljišča s parc. št. 1319, k.o. ... - z deležem 1/1, v lasti tožnika, s služnostjo v javno korist. Obremenitev zemljišča s služnostjo obsega severni del zemljišča v varovalnem pasu daljnovoda širine 15 m levo in desno od osi daljnovoda s površino koridorja 7519 m2; na zemljišču bo postavljen steber SM 21 s tlorisom nog 36 m2 ter steber SM 22 s tlorisom nog 17 m2 in izvedena dostopna pot 282 m2; služnost obsega pravico gradnje daljnovoda DV 2 X 110 kV Kamnik-Visoko, dostopa, obratovanja, vzdrževanja, nadzora in obnove oziroma rekonstrukcije daljnovoda ter hojo in vožnjo po parcelah ob kateremkoli času, za ves čas vzdrževanja daljnovoda (1. točka izreka), odločil, da je ta odločba podlaga za izbris zaznambe uvedbe postopka za ustanovitev služnosti v javno korist ter za vpis služnostne pravice na nepremičnini iz 1. točke izreka v zemljiško knjigo (2. točka izreka), da je rok za začetek gradnje objekta let let od vročitve te odločbe (3. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da je stranka z interesom dolžna tožniku plačati stroške pravnega zastopanja v višini 873,22 EUR, v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe (4. in 5. točka izreka).

4.V obrazložitvi je v zvezi z obravnavano zahtevo za ustanovitev služnosti v javno korist ugotovil, da so pogoji za tek tega postopka izpolnjeni (211, 192. člen ZUreP-2 v zvezi z 473. členom EZ-1) in povzel vsebino obsega obremenitve tožnikovega zemljišča. Za umestitev tega daljnovoda je bil sprejet DPN za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik - Visoko. Gradnja je potrebna zaradi novih potreb po električni energiji ter povečanju zanesljivosti oskrbe z električno energijo na širšem obravnavanem območju. Sklep o uvedbi postopka je bil izdan. Organ je izvedel tudi ustno obravnavo. Presojanje o višini odškodnine ni stvar upravnega postopka. Služnostna upravičenka je pri gradnji dolžna upoštevati določbe DPN, z dopuščenimi odstopanji po 37. členu Uredbe, pri čemer zamenjava nadzemne s podzemno izvedbo ni dopustna. Presojanje vsebine služnostne pogodbe tudi ni v pristojnosti upravnega organa. Organ je odločil še o priglašenih stroških postopka.

5.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper citirano prvostopenjsko odločbo zavrnil in odločil, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Bistvena vsebina navedb v upravnem sporu

6.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in izpodbijano odločbo iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega predpisa ter bistvenih kršitev določb postopka. V njej predlaga, da ju sodišče odpravi in zadevo vrne v nov postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

7.Uvodoma je navedel, da je bila ponudba za sklenitev pogodbe o služnosti nesprejemljiva, pomanjkljiva in nedoločna (197. člen ZUreP-2). Po sodni praksi1 je ustreznost ponudbe dejansko vprašanje, do katerega se mora organ opredeliti in v zvezi s tem po potrebi izvesti ustrezne dokaze. Ne zadošča formalna preveritev. V predloženi pogodbi sploh ni bil definiran obseg služnosti in iz pogodbe je celo izhajalo, da naj bi se obremenilo celotno nepremičnino. Poleg tega je tožnik prejel osnutek služnostne pogodbe dne 8. 5. 2020, ki ni enaka služnostni pogodbi, predloženi k predlogu stranke z interesom. Tožnik je stranki z interesom tudi poslal dopis s predlaganimi spremembami pogodbe z dne 2. 6. 2020, kar je stranka z interesom zavrnila in zamolčala v svojem predlogu. Na neustreznost pogodbe kaže tudi dejstvo, da je stranka z interesom na ustno obravnavo 17. 11. 2020 dostavila nov predlog služnostne pogodbe. Do tega se organ sploh ni opredelil. Drži, da višina odškodnine ni stvar tega postopka, vendar cenitev sodnega cenilca ne pomeni ustreznosti višine odškodnine. Ker pa ni šlo za sodni ali upravni postopek, se B. B. na svoj status ne bi smel sklicevati. Na cenitev tožnik ni mogel vplivati, saj ni bil nanjo vabljen, posledično ni mogel dati pripomb. Neustreznost cenitve izkazuje tudi cenitveno poročilo sodnega cenilca C. C. z dne 10. 7. 2020 o izgubi vrednosti nepremičnine v višini 52.755,79 EUR. Enako oziroma podobno tudi izhaja iz cenitve sodnega cenilca Č. Č. Prav tako gre za služnost z znanstveno potrjenim škodljivim učinkom, kar je tožnik izkazal s študijami. Za uvedbo postopka tako niso bili izpolnjeni vsi pogoji. Ker zoper sklep ni dopustna posebna pritožba, tožnik predmetno pritožbo (točno: tožbo) vlaga na podlagi četrtega odstavka 253. člena ZUP.

8.Tožnik tudi ne razpolaga z odgovorom stranke z interesom na predloženi cenitvi C. C. in Č. Č. Ta mu ni bila vročena do pritožbenega postopka. S tem mu je bila kršena pravica do izjave. Organ je tudi opravil ustno obravnavo 17. 11. 2020, pri čemer ni zagotovil ustreznega prostora, da bi bil na ustni obravnavi lahko prisoten tožnik s pooblaščencem. Res se ustne obravnave lahko udeleži le pooblaščenec, vendar ima stranka nedvomno pravico do sodelovanja, ki ji jo mora organ zagotoviti (tretji odstavek 53. člena ZUP). V postopku so bili tudi predlagani dokazni predlogi (zaslišanje tožnika, zaslišanje D. D., zaslišanje cenilca C. C., postavitev izvedenca kmetijske stroke, ogled na kraju samem, itd.), pri čemer iz odločbe ni razvidno, zakaj jih organ ni izvedel in se tožnik do tega ne more opredeliti. Tožnik tudi ocenjuje, da je organ nekonkretizirano opredelil javno korist, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. O tem tudi sodna praksa2. Uredba je neustavna in v neskladju z 2., 44., 72. ter 153. členom Ustave RS. Postopek sprejema ni ustrezal zahtevam četrtega in osmega odstavka 6. ter 7. člena Aarhuške konvencije, saj javnost v postopku priprave DPN ni imela učinkovite možnosti sodelovanja v postopku. Večina lastnikov zemljišč, po katerih naj bi potekala trasa tega daljnovoda, je za načrtovano gradnjo izvedela šele maja 2019, ko je stranka z interesom organizirala predstavitev projekta, ko je bila Uredba že sprejeta.

9.Tožnik tudi ugovarja vsebini služnosti iz 1. točke izreka. Glede na sodno prakso3 je treba služnost natančno opisati. Omejitve služnosti iz izreka sploh ne izhajajo, npr. v osnutku pogodbe je stranka z interesom vključila določbo glede prepovedi pogozdovanja oziroma sajenja drevja, glede prepovedi gradnje zgradb, itd., kar so bistveni podatki za lastnika. Iz 1. točke izreka tudi ne izhaja točen potek osi daljnovoda, ki je bistven za določitev varovalnega pasu, niti ni točnih lokacij stebra in dostopnih poti. Od tega je odvisna nadaljnja uporaba nepremičnine. Pogoji za odločanje v nujnem postopku tudi niso izpolnjeni. Tožnik ugovarja še odločitvi o stroških postopka. Ne gre za neocenljivo vrednost. Organ bi moral upoštevati vrednost po GURS ali glede na cenitev. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo glede materialnih stroškov. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep in odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

10.Toženka je sodišču posredovala upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

11.Stranka z interesom A., d.d. je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe. Navedla je, da so bile pripombe tožnika na osnutek služnostne pogodbe upoštevane in predlog pogodbe dopolnjen. Območje služnosti je natančno določeno. Pogodbi je dodan tudi grafični prikaz, iz katerih jasno izhaja topološka obremenitev parcele. V postopku sprejema Uredbe tudi ni bila kršena Aarhuška konvencija. Ta prostorska ureditev je bila pripravljena na podlagi Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor. Javnost je bila o načrtovani gradnji obveščena in ji je bilo omogočeno učinkovito sodelovanje. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne.

12.Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi dodal še, da je gradnja daljnovoda predvidena čez najboljša kmetijska zemljišča, ki bodo povsem razvrednotena. Na območju stebrov in v okolici stojnih mest bo namreč onemogočena kmetijska pridelava. Gre torej za trajne izgube površine, pri čemer večji del trase (80 %) poteka po kmetijskih površinah enega izmed najbolj rodovitnih in kmetijsko obdelanih območij v Sloveniji. Ministrstvo za kmetijstvo je že v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, št. 35402-22/2015-80 z dne 15. 12. 2017 (OVS), opozorilo, da so netočne navedbe stranke z interesom, da naj bi se v veliki meri uporabile obstoječe dostopne poti, temveč se bodo gradile nove dostopne poti, kar bo še dodatno omejilo kmetijsko proizvodnjo in uničilo kmetijska zemljišča. Ker pa je bilo za nameravani poseg potrebno OVS, kaže, da ima nameravani poseg pomembne škodljive vplive na okolje.

13.Stranka z interesom je v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo še dodala, da zemljišče kljub gradnji ostane v lasti zavezancev tudi po izgradnji daljnovoda in rabe zemljišča daljnovod ne onemogoča oziroma jo omejuje v najmanjši možni meri.

14.Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi še dodal, da mora sodišče vložiti zahtevo za oceno ustavnosti Uredbe. Jasno je tudi, da se v korist stranke z interesom ne more in ne sme ustanavljati tovrstnih služnosti, saj za kaj takega ni zakonske podlage. Hkrati tudi ni izkazano, da je stranka z interesom upravičena predlagateljica. Ustanovitev take služnosti lahko predlaga le država, občina oziroma izvajalec javne službe, investitor javne infrastrukture. Stranka z interesom je običajna gospodarska in olastninjena družba. Le ELES in distribucijski operater SODO imata pristojnost nad omrežjem z javnim značajem. Nedopustno je tudi, da se lastninska pravica lahko odvzame ali omeji v korist zasebnih gospodarskih družb, še preden bi bilo dano zavezancu ustrezno odškodovanje. To je v nasprotju z 69. členom Ustave. Glede na navedeno tožnik predlaga sodišču, da sproži oceno ustavnosti 473. člena EZ-1 ter drugih določb EZ-1 ter ZUreP-2, ki to dopuščata že v postopku pred upravnim organom.

Glavna obravnava in dokazni postopek

15.Sodišče je 28. 5. 2024 izvedlo narok za glavno obravnavo. Nanj so pristopili tožnik osebno, pooblaščenec tožnika odvetnik E. E. ter pooblaščenec stranke z interesom F. F. Toženka se, kljub temu, da je bila pravilno vabljena, glavne obravnave ni udeležila, niti ni obvestila sodišča o razlogih za njeno odsotnost.

16.Na glavni obravnavi sta tožnik in stranka z interesom vztrajali pri stališčih, ki sta jih podali v tožbi, odgovoru na tožbo ter nadaljnjih pripravljalnih vlogah, tožnik je opozoril še na sodbo in sklep naslovnega sodišča, I U 1648/2021 z dne 4. 7. 2023.

Dokazni sklep

17.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v izpodbijani sklep, izpodbijano odločbo, drugostopenjsko odločbo, ponudbo za sklenitev pogodbe za ustanovitev služnosti s prilogami, odgovor na predlog za omejitev lastninske pravice z dne 1. 7. 2020 s prilogami, vlogo tožnika z dne 1. 12. 2020, vlogo tožnika z dne 15. 12. 2020, vlogo tožnika z dne 8. 1. 2021, pritožbo tožnika z dne 21. 5. 2021, vlogo tožnika z dne 13. 12. 2021, Poročilo - oceno tržne vrednosti lastninske pravice služnost daljnovoda 2 x 110 kV Kamnik - Visoko sodnega cenilca C. C. z dne 10. 7. 2020, odgovor sodnega cenilca C. C. na pripombe predlagatelja v zvezi s predloženo cenitvijo C. C., Poročilo o oceni tržne vrednosti nepremičninske služnostne pravice sodnega cenilca Č. Č. z dne 10. 9. 2020, dodatna pojasnila cenilca Č. Č. z dne 9. 12. 2021, Okoljskohigienično oceno poročila o določitvi poljske jakosti nizkofrekvenčnih magnetnih izmeničnih polj na območju 110 kV daljnovoda na območju občine Kottinbrunn z overjenim prevodom, Stališče k mnenju v zvezi z daljnovodom 110 kV Murska Sobota G. G., z overjenim prevodom, Poročilo Bioinitiative Report 2012 - celovit povzetek sklepov z overjenim prevodom, zapisnik notarke H. H., DK 43/2020 z dne 12. 10. 2020, kar vse se nahaja v upravnih spisih, in ostale listine upravnega spisa.

18.Sodišče je zavrnilo zaslišanje tožnika kot nerelevantno, saj je potek postopka (pred vložitvijo predloga stranke z interesom in po njegovi vložitvi) razviden iz spisa. Ogleda na kraju samem sodišče ni izvedlo, ker je potek trase mogoče preveriti iz podatkov spisa. Postavitev sodnih izvedencev: ekonomske stroke, elektro stroke, za nepremičnine kmetijske stroke in zdravstvene stroke z zaslišanjem je sodišče zavrnilo kot nerelevantne glede na predmet spora in podatke spisa, kar bo še podrobneje obrazloženo v nadaljnji obrazložitvi. Iz enakega razloga je zavrnilo tudi vpogled v javno objavljeno dokumentacijo v postopku sprejemanja Uredbe, odgovor na poslansko vprašanje ... v zvezi s problematiko DPN z dne 25. 4. 2019. Zaslišanje sodnih izvedencev C. C. in Č. Č. je sodišče zavrnilo kot nepotrebno, saj se njuni cenitvi nahajata v upravnem spisu.

19.Dokazne predloge tožnika, podane v prvi in drugi pripravljalni vlogi (zaslišanje D. D., mnenje Direktorata za energijo z dne 15. 10. 2019, poročilo o družbi A., d.d. z dne 30. 6. 2022) je sodišče zavrnilo, ker so podani prepozno. Tožba v upravnem sporu ima naravo sodnega varstva zoper oblastne odločitve državnih organov. Za njeno vložitev je v prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predpisan prekluziven rok (30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je postopek končan). Glede na navedeno po poteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni že v pravočasni tožbi. Ob tem sodišče še dodaja, da je poročilo o družbi A., d.d. z dne 30. 6. 2022 nastalo po izdaji izpodbijanega akta. V upravnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (20. v zvezi s 52. členom ZUS-1) v okviru dejanskega in materialnopravnega stanja ob izdaji odločbe (6. člen ZUP). Sodišče zato tega dokaza ne more upoštevati tudi iz tega razloga (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

20.Tožnik je ugovarjal zavrnitvi dokaznih predlogov iz razloga procesne kršitve, pri čemer je smatral, da bi izvedba vseh predlaganih dokazov pripeljala do popolnejše ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi, da ne gre za prekluzijo.

21.Sodišče ugovor zavrača iz zgoraj navedenih razlogov.

K I. točki izreka

22.Tožba zoper sklep prvostopenjskega organa, št. 352-31/2020-5 z dne 7. 10. 2020, je prepozna.

23.Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1; na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj.

24.Kot že navedeno zgoraj, je po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je vročevalec sklep Upravne enote Kranj, št. 352-31/2020-5 z dne 7. 10. 2020, zoper katerega v skladu z osmim odstavkom 473. člena EZ-1 pritožba ni dovoljena, tožniku vročil po pooblaščencu odvetniški družbi (takrat še) ... o.p., d.o.o, na naslov ..., 8. 10. 2020. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper navedeni sklep se je tako iztekel dne 9. 11. 2020, tožnik pa je tožbo vložil šele dne 15. 6. 2022. To pomeni, da je tožbo zoper navedeni sklep vložil po poteku zakonsko določenega roka.

25.Ker je bila glede na obrazloženo tožba zoper izpodbijani sklep vložena prepozno, je sodišče tožbo v tem delu na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka

26.Tožba zoper odločbo prvostopenjskega organa, št. 352-31/2020-24 z dne 29. 4. 2021, je utemeljena.

27.V tem primeru gre še za vprašanje pravilnosti in zakonitosti odločitve prvostopenjskega organa o obremenitvi zemljišča v lasti tožnika z ustanovitvijo služnosti v javno korist v korist razlastitvene upravičenke, družbe A., d.d. in vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja te energetske infrastrukture.

28.Kot izhaja iz tožbe, tožnik odločbo izpodbija iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Hkrati še predlaga sodišču, naj prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti Uredbe o državnem prostorskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik - Visoko, 473. člena EZ-1 in še drugih določb EZ-1 in ZUreP-2, ki (kot navaja tožnik) dopuščata razlastitev pred ustreznim odškodovanjem razlastitvenega zavezanca.

29.EZ-1 v prvem odstavku 472. člena določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za: prenos in distribucijo elektrike, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini, ali proizvodnjo elektrike, skladišča zemeljskega plina, terminal za utekočinjen zemeljski plin ali transport tekočih goriv po vodih, v javno korist in se zanju nepremičnine lahko razlastijo, omejijo s pravico uporabe za določen čas ali obremenijo z začasno ali trajno služnostjo. V skladu z drugim odstavkom istega člena se za vprašanja glede razlastitve in omejitve lastninske pravice, ki niso posebej urejena z EZ-1, uporabljajo določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice (v času izdaje izpodbijane odločbe je to bil ZUreP-2).

30.V skladu s prvim odstavkom 211. člena ZUreP-2 se lahko lastninska pravica na nepremičnini začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist. Če ni v tem členu določeno drugače, se glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, uporabljajo določbe ZUreP-2 o razlastitvi (osmi odstavek 211. člena ZUreP-2).

31.Sodišče se bo naprej opredelilo do obeh predlogov tožnika za prekinitev postopka in vložitve zahteve za oceno ustavnosti.

Glede neustavnosti Uredbe o DPN zaradi kršitve pravice do sodelovanja javnosti pri okoljskem odločanju javnih oblasti

32.Tožnik v tožbi navaja, da je Uredba o DPN, s katero organ utemeljuje obstoj javne koristi za obremenitev zemljišča z ustanovitvijo služnosti, neustavna, ker so bile v postopku sprejemanja DPN kršene določbe Aarhuške konvencije (in ZVO-1), saj javnost ni imela učinkovite možnosti za sodelovanje v postopku.

33.Kot je sodišče navedlo že v sodbi in sklepu, I U 1648/2021 z dne 4. 7. 2023, je sodelovanje javnosti pri okoljskem odločanju javnih oblasti v Aarhuški konvenciji urejeno na treh ravneh. Konvencija določa sodelovanje javnosti pri odločanju o konkretnih posegih v okolje (6. člen), pri pripravi načrtov, programov in politik v zvezi z okoljem (7. člen) ter pri pripravi izvršilnih predpisov oziroma splošno veljavnih pravno obvezujočih normativnih aktov, ki lahko pomembno vplivajo na okolje (8. člen). V sistemu varstva okolja ima sodelovanje javnosti pri okoljskem odločanju dvojni pomen. Ne gre le za pravico predstavnikov civilne družbe, da sodelujejo pri okoljskem odločanju. Zahteva po vključitvi javnosti v okoljsko odločanje je obenem bistvena procesna zahteva, ki je namenjena varstvu okolja samemu, saj je prav njena uresničitev nujni pogoj, da lahko predstavniki civilne družbe učinkovito udejanjajo svojo dolžnost in skrb za varstvo okolja. Zatrjevanje kršitve pravice do sodelovanja javnosti v postopkih sprejemanja podzakonskih predpisov, ki urejajo področje varstva okolja in ki lahko imajo posledice na okolje, zato pomeni tudi zatrjevanje kršitve postopkovnih pravil sprejemanja teh predpisov.

34.Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP), ki je veljal v času sprejemanja DPN, je sodelovanje javnosti urejal v 25. členu (seznanitev javnosti s študijo variant) in 33. členu (seznanitev javnosti z osnutkom načrta). Koordinator je moral na predpisani način javnost seznaniti z javno razgrnitvijo, osnutek DPN je moral biti razgrnjen najmanj 30 dni, zagotovljena pa je morala biti tudi njegova javna obravnava. V času javne razgrnitve je imela javnost pravico dajati pripombe in predloge na osnutek načrta ter okoljsko poročilo (peti odstavek 25. člena in peti odstavek 33. člena ZUPUDPP).

35.Tožnik ni prerekal navedb stranke z interesom v odgovoru na tožbo, da je bila s strani takrat pristojnega ministrstva objavljena pobuda za pripravo tega prostorskega načrta (v letu 2011) in javnost pozvana na posredovanje pripomb, priporočil, predlogov, ipd., da je bila izvedena javna razgrnitev študije variant v septembru 2013 z javnimi obravnavami, da je javna razgrnitev DPN in osnutka okoljevarstvenega soglasja potekala konec leta 2015 in začetek leta 2016, ko so bile razpisane tudi javne obravnave, ter da je bila zadnja javna razgrnitev opravljena maja 2016. Na podlagi navedenega in zgoraj povzetih določb ZUPUDPP sodišče ugotavlja, da je bil postopek sprejemanja DPN skladen z zakonom in Aarhuško konvencijo, zato ni sledilo predlogu tožnika za vložitev zahteve za oceno ustavnosti Uredbe o DPN.

Glede neustavnosti 473. člena EZ-1

36.Tožnik je v tožbi predlagal, naj sodišče vloži tudi zahtevo za oceno ustavnosti 473. člena EZ-1 (in drugih določb tega zakona in ZUreP-2). Navedena določba po mnenju tožnika ni v skladu z 69. členom Ustave iz več razlogov. Ustava namreč ne dovoljuje, da se lastninska pravica lahko odvzame ali omeji v korist zasebnih gospodarskih družb, niti da se lahko odvzame ali omeji, še preden bi bilo zavezancu dano ustrezno nadomestilo v naravi ali plačana ustrezna odškodnina.

37.Ustava v 69. členu določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Člen 69 Ustave torej daje zakonodajalcu pooblastilo za urejanje zakonske podlage za razlastitev. Razlastitev je skladno z 69. členom Ustave dopustna le: (1) proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini; (2) pod pogoji, ki jih določa zakon; (3) če to zahteva javna korist. Pri razlastitvi gre za tipičen poseg države v zasebno sfero zaradi javnega interesa. Razlastitev po 69. členu Ustave je prisilen odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini v javno korist na način in po postopku, ki je predpisan z zakonom. Iz navedenega izhaja, da je Ustava zakonodajalcu prepustila podrobnejšo ureditev postopka odvzema in omejitve lastninske pravice na nepremičnini.

38.Zakonodajalec je v relevantni zakonodaji, v konkretnem primeru EZ-1 in ZUreP-2, podrobneje uredil pogoje v zvezi z obstojem javnega interesa, ki morajo biti izkazani v primeru vložitve predloga za začetek postopka odvzema ali omejitve lastninske pravice na nepremičnini. EZ-1 tako v prvi alineji prvega odstavka 472. člena določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so med drugim potrebni za prenos in distribucijo elektrike, v javno korist in se zanju nepremičnine lahko razlastijo, omejijo s pravico uporabe za določen čas ali obremenijo z začasno ali trajno služnostjo. Ne drži torej tožbena navedba, da je zaradi obstoječe ureditve v EZ-1 lahko v konkretnem primeru prišlo do omejitve lastninske pravice tožnika v zasebno korist, saj je javna korist, pogoji za obstoj katere so določeni v 472. členu EZ-1, izkazana z Uredbo o DPN, ki na tožnikovem zemljišču predvideva izgradnjo daljnovoda za prenos in distribucijo elektrike. Zakonodajalec je v EZ-1 in ZUreP-2 ob upoštevanju 69. člena Ustave jasno predpisal pogoje za obstoj javne koristi, ki jo mora izkazati razlastitveni upravičenec ob vložitvi predloga za začetek postopka omejitve ali odvzema lastninske pravice, kar pomeni, da se navedeni postopek ne more začeti in voditi na podlagi zasebnega interesa.

39.Sodišče nadalje poudarja, da 69. člen Ustave ne omejuje kroga subjektov, ki so lahko razlastitveni upravičenci, zato je tudi ureditev tega vprašanja prepuščena zakonodajalcu. To pomeni, da tretji odstavek 473. člena ZUreP-2, ki določa, da lahko predlog za omejitev lastninske pravice (ne pa tudi za njen odvzem, prim. prvi in drugi odstavek istega člena) v primeru neuspešne sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist vloži investitor gradnje objektov za prenos in distribucijo elektrike, ni v neskladju z 69. členom Ustave.

40.Sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da 69. člen Ustave ne določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji, še preden bi bilo zavezancu dano ustrezno nadomestilo v naravi ali plačana ustrezna odškodnina. Ustava v navedenem členu namreč ne določa časovnega trenutka, v katerem mora biti razlastitvenemu zavezancu dano ustrezno nadomestilo oziroma odškodnina, temveč to odločitev ponovno prepušča zakonodajalcu.

41.Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec s 473. členom EZ-1 zadostil ustavnopravnim vidikom varstva lastninske pravice na nepremičninah, zato ni vložilo zahteve za oceno njegove ustavnosti.

42.Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti drugih določb EZ-1 in ZUreP-2, ki po mnenju tožnika dopuščata zgoraj opisano protipravno ravnanje organov, čemur pa sodišče že zaradi nekonkretiziranja določb ne sledi. Ne glede na to pa še sodi, da sta EZ-1 in ZUreP-2 v delih, kjer urejata omejitev lastninske pravice na nepremičnini v javno korist, ustavoskladna iz zgoraj podanih razlogov.

Glede predhodnega postopka in ustreznosti dane ponudbe

43.Tožnik v tožbi nadalje ugovarja, da je bila ponudba za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti nesprejemljiva, pomanjkljiva in nedoločna, zaradi česar ne more predstavljati ponudbe v smislu 197. člena ZUreP-2 v zvezi z drugim odstavkom 472. člena EZ-1.

44.Sodišče ugovoru, ki se nanaša na pomanjkanje procesne predpostavke za uvedbo postopka zaradi pomanjkljive ponudbe, ne more slediti. Drugi odstavek 199. člena ZUreP-2 in tretji odstavek 473. člena EZ-1 določata obvezne sestavine vloge, kar pomeni, da se zahteva za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice kot vloga šteje za popolno samo, če vsebuje vse sestavine. Ena izmed sestavin je tudi ponudba za odkup iz 197. člena ZUreP-2. Po tretjem odstavku 473. člena EZ-1 lahko investitor nemudoma vloži predlog za omejitev lastninske pravice, če v 30 dneh po vročitvi ponudbe za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist na nepremičninah te pogodbe ne uspe skleniti. Ponudba za sklenitev pogodbe mora vsebovati cenitev sodno zapriseženega cenilca. Po mnenju sodišča je bil predlog stranke z interesom za omejitev lastninske pravice na nepremičnini tožnika v smislu prvega in drugega odstavka 199. člena ZUreP-2 ter tretjega odstavka 473. člena EZ-1 popoln.

45.Bistveni element ponudbe za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist na podlagi tretjega odstavka 473. člena EZ-1 so obseg omejitve lastninske pravice, cena oziroma višina odškodnine, ki jo razlastitvena upravičenka ponuja razlastitvenemu zavezancu za odkup predmetne parcele (v obravnavani zadevi za ustanovitev služnosti v javno korist) ter cenitev sodno zapriseženega izvedenca. Sodišče se je z vpogledom v upravni spis prepričalo, da je ponudba v obravnavanem primeru vsebovala vse naštete bistvene elemente. Iz cenitvenega poročila sodnega cenilca z dne 23. 4. 2019, ki je bil priložen ponudbi z dne 23. 4. 2020, izhaja, kakšna površina parcele bo prizadeta z ustanovitvijo služnostne pravice (glede na površino koridorja 7519 m2), in ceno, ki jo služnostna upravičenka ponuja (15.652,39 EUR), cena pa je bila navedena tudi v osnutku pogodbe, ki je bil priložen ponudbi. Neumestitev obsega služnostne pravice v prostor na pravilnost ponudbe kot ene od sestavin popolne zahteve za omejitev lastninske pravice in procesne predpostavke v smislu določb ZUreP-2 in EZ-1 za vložitev zahteve po oceni sodišča ne vplivata. Ponudba je tako vsebovala vse bistvene elemente, na podlagi katerih je lahko tožnik kot služnostni zavezanec in kot potencialni sprejemnik ponudbe oblikoval svojo voljo.

46.Zato na drugačno presojo tudi ne vpliva dejstvo, da je tožnik dejansko prejel ponudbo, ki je vsebovala natančnejšo umestitev v prostor obravnavane služnosti (iz ponudbe, priložene k odgovoru tožnika na predlog stranke z interesom za omejitev lastninske pravice, kot tudi iz ponudbe, dane na ustni obravnavi 17. 11. 2020, oziroma iz 4. člena izhaja, da tožnik kot lastnik dovoljuje, da se na njegovi nepremičnini na severnem delu parcele v skupni površini koridorja 7519 m2, daljnovodnih stebrov 53 m2 ter dostopnih poti v površini 282 m2, vknjiži služnostna pravica...), saj je k predlogu dana ponudba - kot zgoraj opredeljeno - vsebovala vse bistvene sestavine.

47.Tudi morebitne neustreznosti ponujene odškodnine sodišče ne šteje za relevantno okoliščino, ki bi povzročila, da predlog za ustanovitev služnosti ni sposoben za obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 207. člena ZUreP-2 v zvezi z drugim odstavkom 472. člena EZ-1 organ stranki šele po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi (oziroma omejitvi lastninske pravice) pozove, da skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu. Če v dveh mesecih po pozivu ni sklenjen sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu, lahko razlastitveni upravičenec ali razlaščenec na podlagi šestega odstavka 207. člena ZUreP-2 v zvezi z drugim odstavkom 472. člena EZ-1 vloži predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču. Navedeno pomeni, da organ v postopku odločanja o zahtevi za razlastitev ne odloča tudi o višini odškodnine oziroma nadomestila, ki pripada razlastitvenemu zavezancu, temveč je - v primeru, da se razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec o tem ne sporazumeta - za to pristojno sodišče, ki odloča v nepravdnem postopku. Edina pravno relevantna okoliščina, ki je hkrati tudi procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o zahtevi za omejitev lastninske pravice, je navedba višine odškodnine, ki jo razlastitveni upravičenec ponuja zavezancu v primeru sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist.

48.Sodišče še dodaja, da tožnik ni izkazal, kako so na zakonitost tega postopka vplivale okoliščine, da je tožnik stranki z interesom poslal dopis s predlaganimi spremembami pogodbe z dne 2. 6. 2020, bil pripravljen angažirati svojega izvedenca za cenitev, kar stranka z interesom v svojem predlogu ni navedla. Iz osnutka pogodbe in cenitvenega poročila so - kot že zgoraj pojasnjeno - bistvene sestavine iz tretjega odstavka 473. člena EZ-1 razvidne.

Glede vodenja nujnega postopka

49.Peti odstavek 473. člena EZ-1 določa, da so postopki za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po tem zakonu nujni ne glede na določbe o pridobitvi lastninske pravice in posesti v nujnem postopku v zakonu, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice, če je javna korist izkazana skladno z določbami zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice in če razlastitveni upravičenec pri sodišču ali notarju da v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini ene polovice ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi, s čimer se šteje, da je izpolnjen pogoj za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini. Nujnosti postopkov ni treba posebej obrazložiti in utemeljiti.

50.Sodišče ugotavlja, da so v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za vodenje nujnega postopka. Javna korist je izkazana na podlagi prve alineje prvega odstavka 472. člena EZ-1, saj se lastninska pravica tožnika omejuje zaradi gradnje objekta za prenos in distribucijo elektrike, kot tudi na podlagi prve alineje prvega odstavka 194. člena ZUreP-2 v zvezi z drugim odstavkom 472. člena EZ-1, saj je izgradnja predmetnega daljnovoda predvidena z DPN. Prav tako je služnostna upravičenka pri notarju dala v hrambo znesek v višini 23.478,59 EUR, kar ustreza 1,5-kratniku višine ocenjene odškodnine, ki znaša 15.652,39 EUR. Deponiranje navedenega zneska pri notarju je služnostna upravičenka izkazala s predložitvijo fotokopije notarskega zapisnika z dne 23. 1. 2020 (priloga C3), ki se nahaja tudi v upravnih spisih. Glede na izrecno določbo, da nujnosti postopka za omejitev lastninske pravice po EZ-1 ni treba posebej obrazložiti in utemeljiti, je bila odločitev organa za vodenje nujnega postopka pravilna in na zakonu utemeljena.

Glede zatrjevanih kršitev pravil postopka

51.Tožnik v tožbi uveljavlja tudi kršitve pravil postopka, do katerih se bo sodišče v nadaljevanju opredelilo po posameznih očitkih.

52.Ustava RS v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da se v upravnem postopku ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavlja zlasti z določbo 9. člena ZUP, ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Če bi bil upravni akt sprejet v postopku, v katerem se stranka ne bi mogla izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ali bi imela omejeno možnost, da se o njih izjavi, bi šlo za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Čeprav navedeno ne pomeni, da mora organ izvesti vsak predlagan dokaz, pa se mora do njega opredeliti in razložiti, če ga zavrne, zakaj ga ne bo izvedel.

53.Tožbeni ugovor, da se organ ni opredelil do tožnikovih navedb glede različnih ponudb stranke z interesom in glede cenitve oziroma poteka cenitve v zvezi z odškodnino, kar naj bi predstavljalo kršitev pravil postopka, sodišče ne sprejema. Organu se namreč ni treba opredeliti do vseh navedb stranke, temveč le do navedb, ki so pravno relevantne za obravnavano zadevo. Pravna relevantnost je v tem primeru v tem delu, ali je k predlogu stranke z interesom priložena ponudba vsebovala vse bistvene sestavine, ki jih terja zakon, čemur je sodišče pritrdilo že zgoraj.

54.Tožnik tudi ugovarja, da do pritožbe ni prejel v izjavo odgovora stranke z interesom z dne 30. 12. 2020, zaradi česar je po njegovem mnenju kršena njegova pravica do izjave. Iz podatkov spisa izhaja, da je pritožbeni organ tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu posredoval odgovor služnostne upravičenke A., d.d., št. MJ 2448192 z dne 30. 12. 2020, pred odločitvijo o pritožbi in ga pozval, da se v danem roku do njega opredeli. Drugostopenjski organ je z opisanim ravnanjem saniral ugotovljeno pomanjkljivost ravnanja prvostopenjskega organa, kar je mogel oziroma moral, zaradi česar do zatrjevane kršitve pravil postopka ni prišlo.

55.Tudi ugovor tožnika, da bi bilo mogoče njegovo lastninsko pravico omejiti v manjšem obsegu (kot je konkretno uveljavljal v postopku pred izdajo odločbe z zamenjavo nadzemne izvedbe s podzemno izvedbo), ni utemeljen. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe pojasnil, da gradnja predmetnega daljnovoda predstavlja prostorsko ureditev državnega pomena, ki je bila s strani države sprejeta v obliki DPN in potrjena z uredbo vlade. Ker je fizična izvedba daljnovoda natančno določena v DPN (z dopustnimi odstopanji, določenimi v 37. členu DPN), vkop daljnovoda ni dopusten. Po oceni sodišča se je organ v zadostni meri opredelil do navedenega ugovora tožnika, obrazložitev pa je v tem delu tudi vsebinsko pravilna in ji sodišče v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

56.Se pa sodišče strinja z nadaljnjim ugovorom tožnika. Tožnik namreč ugovarja, da na ustni obravnavi dne 17. 11. 2020, ki jo je razpisal prvostopenjski organ, ni mogel biti prisoten zaradi omejitev v času pandemije Covid-19. Navedeno potrjuje tudi zapisnik ustne obravnave z dne 17. 11. 2020, iz katerega izhaja, da sta bila poleg uradne osebe, ki je vodila postopek, na obravnavi prisotna le pooblaščenec tožnika in pooblaščenec stranke z interesom, četudi je na ustno obravnavo bil vabljen tožnik in tudi prišel, vendar na ustni obravnavi ni smel biti prisoten (kot je opozoril tudi pooblaščenec tožnika na ustni obravnavi).

57.Uvodoma sodišče pritrjuje ravnanju organa o obligatornem razpisu ustne obravnave. Po 154. členu ZUP mora organ razpisati ustno obravnavo v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, za kar gre v tem primeru (prvi odstavek). Če pri organu obstajajo ustrezne tehnološke možnosti, lahko uradna oseba na predlog strank razpiše namesto ustne obravnave videokonferenčno obravnavo (drugi odstavek). Hkrati pa sodišče sodi, da ne glede na omejitve v zvezi z istočasno prisotnostjo več oseb v prostoru določene velikosti, ki jih je bilo treba upoštevati v času pandemije Covid-19 (kar je nesporno), le-te ne bi smele onemogočiti stranki/am, da prisostvuje/jo ustni obravnavi, torej kot v tem primeru tožniku. Pri tem ni pravno relevantno, da je bil na ustni obravnavi prisoten njegov pooblaščenec, saj ima stranka pravico, da lahko poleg pooblaščenca na obravnavi ali izven nje tudi sama da izjave. Sodišče se zato strinja s tožnikom, da je podana kršitev pravice do izjave (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Ob tem sodišče še dodaja, da v kolikor organ ni razpolagal s prostorom, ki bi glede na število vabljenih oseb ustrezal takratnim vladnim omejitvam, bi moral ali zagotoviti večji prostor oziroma (če so (bile) podane tehnološke možnosti) razpisati videokonferenčno obravnavo ali preložiti ustno obravnavo na čas, ko bodo epidemiološke razmere njeno opravo glede na dane razmere dopuščale.

58.Sodišče nadalje ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik že tekom prvostopenjskega postopka predlagal: ogled na kraju samem, na katerem bi se lahko organ prepričal o poteku trase, postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi podal mnenje o izgubi vrednosti nepremičnin, ki so predmet razlastitvenega postopka, postavitev izvedenca kmetijske stroke, ki bo upošteval vse vplive daljnovoda na zadevne nepremičnine. Predlagal je tudi svoje zaslišanje, da bi izpovedal o razsežnosti posegov v njegovo lastninsko pravico, o posledicah obravnavanega posega na izvrševanje njegove lastninske pravice, ipd., zaslišanje cenilca C. C. v zvezi z njegovo cenitvijo, zaslišanje priče D. D., ki je podrobno seznanjen z okoliščinami ogleda in cenitve cenilca B. B. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da se prvostopenjski organ ni opredelil do navedenih tožnikovih dokaznih predlogov in ni navedel, zakaj jih ni izvedel. Drugostopenjski organ se do (že) v pritožbi zatrjevane procesne kršitve tudi ni opredelil.

59.Po prvem odstavku 140. člena ZUP mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti; če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek (drugi odstavek). Trditveno in dokazno breme je torej na stranki, saj ZUP izhaja iz interesa, ki se v postopku varuje. Tožnik je to storil in za svoje trditve predlagal zgoraj navedene dokaze. Organ teh dokazov ni izvedel, niti ni pojasnil (ne v prvostopenjski ne v drugostopenjski odločbi), zakaj je njihovo izvedbo zavrnil. Zato tožnik utemeljeno ugovarja oziroma zatrjuje, da je bila v postopku tudi iz tega razloga zagrešena absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in še kršitev 22. člena Ustave (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

60.Tožnik v tožbi opozarja tudi na nenatančnost in nejasnost izreka izpodbijane odločbe. V izreku odločbe se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Šesti odstavek 213. člena ZUP določa, da mora biti izrek kratek in določen, kar pomeni, da mora biti vsebina odločitve o pravici oziroma obveznosti stranke formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v dispozitivu. Izrek odločbe ni jasen in določen, če dopušča različna tolmačenja.

61.Tožbeni ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nedoločen do te mere, da ni jasno, kje bo potekala obremenitev s služnostjo, je utemeljen. Iz izreka namreč izhaja le, da obremenitev zemljišča obsega severni del zemljišča v varovalnem pasu daljnovoda širine 15 m levo in desno od osi daljnovoda s površino koridorja 7519 m2, da bo na zemljišču postavljen steber SM 21 s tlorisom nog 36 m2 in steber SM 22 s tlorisom nog 17 m2 ter izvedena dostopna pot v izmeri 282 m2. Iz izreka odločbe tako ni mogoče razbrati niti tega, v oddaljenosti koliko metrov od parcelnih meja poteka obremenitev in kakšne so njene prostorske meje, niti ni v izreku opredeljen potek varovalnega pasu daljnovoda, kot tudi ne točna lokacija stebrov in dostopne poti na zemljišču, kar po oceni sodišča pomeni, da izrek ni dovolj določen in jasno formuliran, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, s tem pa je prišlo do absolutno bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Iz odgovora na tožbo stranke z interesom sicer izhaja, da je topološka obremenitev parcele razvidna iz k pogodbi dodanega grafičnega prikaza parcel, kar pa ne sanira ugotovljene pomanjkljivosti izreka odločbe.

62.Tožnik ugovarja še skopo opredeljenemu obsegu služnosti, v primerjavi s služnostno pogodbo, saj meni, da bi morala biti vsebina služnosti natančno določena. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da služnost obsega pravico gradnje daljnovoda DV 2 X kV 110 Kamnik - Visoko, dostopa, obratovanja, vzdrževanja, nadzora in obnove oziroma rekonstrukcije daljnovoda, hojo in vožnjo po parcelah ob kateremkoli času, za ves čas obratovanja daljnovoda.

63.Iz služnostne pogodbe, dane k predlogu, med drugim izhaja, da lastnik v korist služnostnega zavezanca dovoljuje terenske oglede služnostnega upravičenca in izvajalcev, zakoličenje trase za elektroenergetske naprave, pripravljalna dela in položitev oziroma izgradnjo in vzdrževanje elektroenergetskih naprav, dostop in dovoz za delavce ter delovne stroje v času gradnje elektroenergetskih naprav, ipd.(2. člen pogodbe), da se služnostni upravičenec v primeru izvajanja kakršnihkoli obnovitvenih, vzdrževalnih ali podobnih del iz naslova rednega vzdrževanja na zemljišču lastnika zavezuje najmanj 10 dni pred začetkom del o tem obvestiti lastnika (6. člen pogodbe), da se lastnik zase in za svoje pravne prednike obvezuje opustiti pogozdovanje oziroma sajenja ostalega drevja na zemljišču v obsegu, ki je predmet te služnostne pogodbe, tako, da drevje ne bo preseglo višine tri metre, kakor tudi, da ne bo postavljal zgradb, zaradi česar bi lahko povzročil škodo na elektroenergetskih napravah služnostnega upravičenca (7. člen pogodbe). Po presoji sodišča je tako zgoraj povzet opis vsebine služnosti, kot izhaja iz izreka odločbe, preskop oziroma premalo natančno definiran, zlasti v delu, ki se nanaša na prepovedi oziroma omejitve, ki jih mora oziroma bi jih moral po služnostni pogodbi trpeti služnostni zavezanec - tožnik. Izrek odločbe tako tudi v tem delu ne zadosti standardu iz 213. člena ZUP.

Glede odločitve o priznanju stroškov postopka

64.V zvezi s tožbenimi ugovori glede pravilnosti višine priznanih stroškov sodišče pojasnjuje, da je prvostopenjski organ zavzel pravilno stališče, da gre pri odločanju o zahtevi za razlastitev za neocenljivo zadevo. Vrednost predmeta iz odločbe namreč ne izhaja, predmet tega upravnega postopka pa tudi ni odločanje o odškodnini oziroma nadomestilu za omejitev lastninske pravice v javno korist, zato je organ pravilno tožniku priznal 200 točk za pristop na narok. Enako velja glede priznanja točk za vlogo z dne 1. 12. 2020 in vlogo z dne 8. 1. 2021 (tar. št. 28/1, 2 in 4 Odvetniške tarife - OT). Organ pa je nepravilno zavrnil priglašene materialne stroške, kar je utemeljil s tem, da jih je tožnik priglasil trikrat po 50 točk, ne pa v pavšalnem znesku. Navedeno stališče organa je napačno, saj lahko odvetnik v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT materialne stroške obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku, kar pomeni, da mora organ o navedenem zahtevku odločiti po pravilih OT o priglasitvi materialnih stroškov v dejanski višini. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da bi moral organ ob pravilni uporabi pravil OT odločiti o zahtevku stranke za povrnitev materialnih stroškov. Zaradi napačne razlage določb OT je organ v tem delu napačno uporabil materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

65.Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in jo v skladu s četrtim in petim odstavkom istega člena zakona vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ vezan na pravno mnenje sodišča, ki ga je v tej sodbi zavzelo glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K III. točki izreka

66.Ker je sodišče tožbi v pretežnem delu ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

Npr. sklep X Ips, 115/2009 z dne 7. 10. 2009; Sodba in sklep Upravnega sodišča, I U 46/2009 z dne 5. 10. 2009; Idem; Osmi odstavek 473. člena EZ-1 določa, da se postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so potrebne za namene iz 472. člena tega zakona, ne glede na določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice (tj. ZUreP-2), ne uvede z odločbo, temveč po prejemu popolne zahteve za razlastitev ali omejitev lastninske pravice pristojni organ izda sklep o začetku razlastitvenega postopka. Zoper ta sklep ni pritožbe. Sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018. Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča RS, Up-171/00 z dne 12. 7. 2001 in št. Up-345/00 z dne 10. 1. 2002. Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča RS, št. Up-47/93 z dne 6. 10. 1995, 5. točka obrazložitve. Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-1525/06 z dne 21. 6. 2007. Kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene nepravilnosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenemu organu (prvi odstavek 251. člena ZUP). Tretji odstavek 53. člena ZUP; Prim. drugi odstavek 154. člena ZUP;

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 472, 472/1, 472/2 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 154, 213, 213/6

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.