Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je predsednik senata sam prevajal izpovedbo izvedenca V.L. iz hrvaščine v slovenščino, kršilo določbo 4. odstavka 7. člena ZKP/1977. Tolmač je po zakonu poseben procesni udeleženec, zato v isti zadevi sodnik ne more opravljati hkrati funkcije predsednika senata in tolmača.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. M.M. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/1977) in obsojen na kazen 6 mesecev zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obs. M.M. dne 16.12.1994 na podlagi takrat veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP/1977) vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. V njej navaja, da se sodba sodišča druge stopnje opira na dokaz, na katerega se po določbah zakona ne bi smela opirati. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zaslišalo izvedenca prometne stroke iz sosednje države. Zaslišanje je bilo opravljeno tako, da je predsednica senata prevajala njegovo izpovedbo in v slovenščini diktirala zapisnik. To kar je izvedenec izpovedal so obsojenec, zagovornik in sodnika porotnika sicer slišali, ne pa tudi razumeli. V spisu je tudi pisno izvedeniško mnenje v srbohrvaščini, ki ga je sodišče druge stopnje očitno vpogledalo, vprašanje pa je ali ga je jezikovno tudi razumelo. Iz vsebine odločbe sodišča druge stopnje izhaja, da se pred slovenskimi sodišči predsednik senata lahko z izvedenci pogovarja v tujem jeziku ter, da ni važno ali je jezik v katerem je izvedenec izpovedal tudi razumljiv za procesne udeležence. Po določilih 78. člena zakona o sodiščih se izvedba dokaza z izvedencem kot v konkretnem primeru sploh ne sme dopustiti. Sodišče je obsojenca spoznalo za krivega na podlagi izvedeniških mnenj E.Š. in dr. P.Š., čeprav iz njunih mnenj izhaja, da za nastalo prometno nezgodo obsojenec ni odgovoren. Po mnenju zagovornika je podana kršitev določil 364. člena ZKP/1977, zato predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje.

Zoper isto pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 3.2.1995 na podlagi sedaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. točke 1. odstavka 364. člena v zvezi s 7. členom ZKP/1977 in kršitve 78. člena zakona o sodiščih. Navedene kršitve zakona je zagovornik po vsebini obrazložil enako kot v prej vloženi zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP predlaga, da se zagovornikova zahteva zavrne kot neutemeljena. Meni, da zatrjevana kršitev zakona ni podana, ker obsojenec na glavni obravnavi ni zahteval, da bi v svojem jeziku spremljal njen potek.

Vrhovno sodišče je skladno z določbo 561. člena ZKP obe zagovornikovi vlogi obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.5.1994, na kateri je bil zaslišan izvedenec prometne stroke V.L. iz Z. (RH), ni razvidno, da bi bil izvedenec zaslišan s pomočjo tolmača za hrvaški jezik. Zato je vrhovno sodišče zahtevalo od sodišča prve stopnje poročilo glede zagovornikove v zahtevi zatrjevane kršitve zakona (3. odstavek 423. člena ZKP). Iz tega poročila izhaja, da je izvedenec L. izjavil, da razume slovenski jezik, zato so mu sodišče in stranke postavljale vprašanja v slovenskem jeziku, izvedenec pa je odgovarjal v hrvaškem jeziku. Ker stranke niso zahtevale, da bi se zaslišanje opravilo s pomočjo sodnega tolmača, je bil zapisnik pisan v slovenskem jeziku po nareku predsednice senata, ki je razumela izvedenca. Nihče od procesnih udeležencev tudi ni zahteval prevoda že prej podanega pisnega izvedeniškega mnenja tega izvedenca, zato to mnenje v skladu z dotakratno prakso sodišča ni bilo prevedeno.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje, s tem ko je predsednica senata sama prevajala izpovedbo izvedenca V.L. iz hrvaščine v slovenščino, kršilo določbo 4. odstavka 7. člena ZKP/1977. Po tej določbi je - v primeru, ko je procesni udeleženec uporabljal jezik, ki ni uradni jezik sodišča - prevajal tolmač.

Tolmač je po zakonu poseben procesni udeleženec. Zato v isti zadevi sodnik ne more opravljati hkrati funkcije predsednika senata in tolmača. Kršitev 4. odstavka 7. člena ZKP/1977 pa v konkretnem primeru ne pomeni tudi (absolutne) bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 364. člena ZKP/1977, kot to trdi zagovornik. Slednja kršitev je namreč podana, "če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna, ali če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico, uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek" (7. člen). V obravnavani zadevi obsojenec (in tudi drugi procesni udeleženci) ni bil prikrajšan za pravico, da na glavni obravnavi uporablja svoj jezik (slovenski) in da v svojem jeziku spremlja potek glavne obravnave. Z osebami, katerih navzočnost je po zakonu obvezna, pa so mišljene tožilec, obdolženec in zagovornik (299., 300. in 301. člen ZKP/1977).

Nenavzočnost drugih oseb, ki morajo biti tudi navzoče na glavni obravnavi lahko predstavlja (absolutno) bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odstavka 364. člena ZKP/1977 (če gre za sodnika) oziroma (relativno) bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 364. člena ZKP/1977 (če gre za druge procesne udeležence).

V obravnavani zadevi bi torej nenavzočnost tolmača oziroma okoliščina, da je predsednica senata opravljala tudi funkcijo tolmača lahko pomenila zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti le, če bi ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijne pravomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Ta pogoj pa, po presoji vrhovnega sodišča, ni podan iz naslednjih razlogov: Iz opisa dejanskega stana kaznivega dejanja, za katerega je bil obs. M.M. spoznan za krivega, izhaja, da je do obravnavane hude prometne nezgode prišlo, ker je obsojeni vozil avtomobil pod vplivom alkohola in čez namišljeno sredinsko črto, torej tudi po nasprotnem prometnem pasu, čez namišljeno sredinsko črto pa je vozila tudi oškodovanka M. K. Vožnja pod vplivom alkohola je bila obsojencu dokazana z analizo njegove krvi, ki jo je opravil Inštitut za sodno medicino. Mnenja treh v tej zadevi zaslišanih izvedencev prometne stroke (Š., L. in dr. Š.) glede vožnje prek namišljene sredinske črte, niso skladna. Mnenja izvedenca L., ki je najbolj obremenjevalo obsojenca (samo iz tega mnenja izhaja, da oškodovanka ni vozila prek namišljene sredinske črte), sodišče ni sprejelo. V razlogih sodbe je sodišče druge stopnje tudi izrečno ugotovilo, da se sodba sodišča prve stopnje ne opira na mnenje izvedenca L. Zato je neutemeljena zagovornikova trditev, da se sodba opira na dokaz, na katerega se na sme opirati. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni prevedlo pisnega mnenja izvedenca L. ter da ga je na glavni obravnavi zaslišalo brez tolmača, pa ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ker obsodilna sodba ne temelji na tem dokazu.

Kolikor zagovornik s svojo trditvijo, da sodišče ni pravilno vsebinsko tomačilo izvedniških mnenj Š. in dr. Š. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavaka 364. člena ZKP/1977, vrhovno sodišče ugotavlja, da ta trditev nima podlage v spisu.

Prav tako ni podana zatrjevana kršitev 78. člena (pravilno: 87. člena) zakona o sodiščih. Ta določba se namreč nanaša na pogoje, ki jih mora upoštevati minister za pravosodje pri imenovanju sodnih izvedencev (ki jih prej in sedaj veljavni ZKP imenujeta kot "stalni izvedenci"). Po 4. odstavku 242. člena ZKP/1977 je izjemoma, če so bili podani pogoji v tej določbi, sodišče smelo za izvedenca postaviti tudi drugo osebo, ki ni bila stalni (sodni) izvedenec.

Izvedensko delo pa se je lahko v skladu z določbo 2. odstavka 242. člena ZKP/1977 zaupalo tudi strokovnemu zavodu. Za izvedenca, ki ga je določil strokovni zavod za opravo izvedenstva se ni zahtevalo, da mora biti stalni sodni izvedenec. V konkretnem primeru je bilo že leta 1989 izvedensko delo zaupano Zavodu za veštačenja Z., ki je za izvedenca določil V.L.. Zato ni bilo zakonskih ovir za zaslišanje tega izvedenca na glavni obravnavi.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).