Jedro

Dokaz o pravici gradnje ni pogodba o ustanovitvi služnosti na zemljišču, na katerem je predvidena gradnja, če je taka pogodba sklenjena le za čas enega leta, kar pomeni, da bi investitorju stvarna pravica prenehala že pred pravnomočnostjo enotnega dovoljenja za gradnjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 12.9.2002, ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika in B.B zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica z dne 19.4.2002, s katero je bilo investitorju G.G. izdano enotno dovoljenje za gradnjo, in sicer za adaptacijo poslovnega objekta z namenom ureditve poslovnih prostorov za projektiranje, izdelavo in sestavljanje elektronskih elementov za izdelke na parceli, št. 15 k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v lokacijski dokumentaciji, ki je sestavni del enotnega dovoljenja za gradnjo, dostop in dovoz do zemljišča, št. 15 na katerem se dovoljuje sporna adaptacija, predviden preko parcel, št. 15/2 in št. 15/4 ter, da so zagotovljena tri parkirna mesta na parceli št. 15/2 in da ima na navedenih parcelah investitor urejeno služnost. Sodišče ugotavlja, da je investitor sicer res sklenil pogodbo o služnostni pravici z lastniki navedenih parcel, po katerih naj bi bil urejen dostop ter tri parkirna mesta - pogodba z dne 11.10.2001. Vendar iz 4. člena te pogodbe izhaja, da se služnost daje investitorju samo do ureditve drugega dostopa, vendar največ za eno leto. Po presoji sodišča to ne zadošča, saj je potrebno, ker gre za "trajno dovoljenje" tudi dostop in parkirišča urediti na način, da bo dostop zagotovljen tudi dejansko po zaključku gradnje, ne pa kot v obravnavanem primeru, ko bi lahko služnostna pravica prenehala veljati še pred pričetkom gradnje oziroma adaptacije. Po presoji sodišča je brezpredmetno sklicevanje investitorja v odgovoru na tožbo na aneks k navedeni pogodbi o služnostni pravici, saj je podlaga za odločitev dejansko stanje v času izdaje prvostopne odločbe.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu G.G. v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je dostop do objekta, za katerega je izdano enotno dovoljenje za gradnjo, že od nekdaj možen preko parcel št. 16 in 16/2, vendar eden od solastnikov investitorju dostopa in parkirišč ni dovolil, zato so dostop in parkirišča predvideni na drugih zemljiščih, na katerih ima služnostno pravico kot to izhaja iz pogodbe, sklenjene z lastniki zemljišč in aneksa k tej pogodbi. V aneksu je tudi določeno, da se služnost daje investitorju do ureditve drugega dostopa, vendar najdlje do 2. 12. 2004. Na podlagi sodne poravnave v zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ki je stopila v veljavo 25.2.2004, je solastnik parcel, št. 16 in št. 16/2 P.P., ki investitorju na navedenih parcelah ni dovolil dostopa in parkirišč, nanj in na njegovo sestro prenesel svoj solastninski delež, iz zapisnika o zapuščinski obravnavi Okrajnega sodišča v Novi Gorici pa je razviden preostali delež pritožnika na predmetnih parcelah. Glede na navedeno bodo sedaj dostop in parkirišča urejena na parcelah v lasti pritožnika, kar pomeni, da je ureditev dostopa in parkirišč na parcelah, na katerih ima služnostno pravico na podlagi pogodbe, brezpredmetna. Zato tožnik v tem upravnem sporu niti nima več pravnega interesa. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma zavrže. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da investitor ob izdaji odločbe ni imel parkirišča in ga tudi sedaj nima. Pa tudi sicer je meja med investitorjevo parcelo št. 16 in parcelo št. 16/1 - last tožnika, sporna. Smiselno predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno enotno dovoljenje za gradnjo, izdano na podlagi Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96), ki je veljal v času odločanja. Po navedenem zakonu enotno dovoljene za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljena po ZGO, ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem (2. odstavek 33. a člena ZGO). Po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni lit RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se tako, kot v tem primeru, urejajo s prostorsko ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena ZUN). Lokacijska dokumentacija se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih, obvezna sestavina lokacijske dokumentacije so tudi podatki o prometnih in komunalnih priključkih. V obravnavani zadevi je bila lokacijska dokumentacija pripravljena na podlagi Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju N.G. (PUP). Navedeni PUP med drugim določa tudi normativ za obvezno število parkirnih mest in sicer tako, da je za obrtne in industrijske obrate predvideno eno parkirno mesto na 50/70 m2 neto površine (32. člen PUP). Ob upoštevanju navedenega normativa in glede na skupno neto površino spornega objekta, ki znaša 134,30 m2, so torej za predvideni objekt potrebna tri parkirna mesta. Skladno z navedeno določbo PUP lokacijska dokumentacija določa, da so potrebna tri parkirna mesta, ki so zagotovljena na parceli št. 15/2. Iz lokacijske dokumentacije tudi izhaja, da bo dostop in dovoz urejen preko parcel, št. 15/2 in št. 15/4. Navedeni parceli sta torej sestavni del zemljišča, na katerem je predvidena gradnja. Zagotovljen dostop in dovoz ter tri parkirišča so namreč pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Glede na navedeno in ob upoštevanju določbe 33.a člena ZGO mora investitor izkazati pravico gradnje tudi na navedenih parcelah. Iz navedene določbe namreč izhaja, da se investitorju na njegovo zahtevo lahko izda enotno dovoljenje za gradnjo, če zahtevi za izdajo tega dovoljenja, poleg dokazil iz 36. člena ZGO, razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predloži tudi dokazila po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Pravice gradnje na navedenih zemljiščih pa tudi po presoji pritožbenega sodišča investitor ni izkazal. Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da je investitor kot dokaz o pravici gradnje na zemljiščih, na katerih je predviden dostop in dovoz ter parkirišča, predložil pogodbo o ustanovitvi služnosti. Taka pogodba je sicer res dokaz, da ima investitor stvarno pravico na navedenih zemljiščih, vendar, ker je sklenjena le za določen čas enega leta, tudi po presoji pritožbenega sodišča investitor z navedeno pogodbo ne izkazuje pravice gradnje. Tožnik je vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo vložil dne 7.11.2001, pogodbo o ustanovitvi služnosti pa je sklenil 11.10.2001, in sicer za eno leto, kar pomeni, da bi tožniku stvarna pravica prenehala lahko že pred pravnomočnostjo enotnega dovoljenja za gradnjo.

Za presojo zakonitosti odločbe je skladno z načelom zakonitosti odločilno dejansko stanje ob izdaji odločbe. Zato na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje investitorja v pritožbi, da je dostop in dovoz ter parkirišča možno urediti na drugih parcelah, ter na listine, iz katerih izhaja lastništvo na teh parcelah.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni ugovori niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.