Jedro

Po 219. čl. ZOR mora tožena stranka, ki je sporne poslovne prostore uporabljala, tožeči stranki nadomestiti korist, ki jo je imela od te uporabe. Ta korist je enaka višini najemnine, ki bi jo morala tožena stranka plačati, če bi bila sklenjena najemna pogodbe za te poslovne prostore.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P., vzdržalo v 1. tč. v celoti v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 559.129,99 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je razvidna v tej točki, ter v 3. tč. izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 38.000,00 SIT stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.8.2000 do plačila; 2.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki 49.400,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2005 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri navaja, da je v avgustu leta 1998 sklenila najemno pogodbo za uporabo dela kletnih prostorov na T. s tedanjim lastnikom M. oz. upravljalcem hiše. Najemnina je bila določena realno, saj je tožena stranka uporabljala le del kletnih prostorov za skladiščenje papirnatih izdelkov in je znašala 100 DEM. V septembru 1999 jo je upravljalec obvestil o spremembi lastništva teh prostorov, novi lastnik je predlagal nove pogoje, s katerimi pa se tožena stranka ni strinjala. Ker ni prišlo do dogovora, je prostore v začetku novembra izpraznila, kar lahko potrdi priča, ki je pri selitvi sodelovala. Z novim lastnikom ni našla skupnega jezika in ni podpisala nikakršne pogodbe, ki naj bi bila sklenjena 24.11.1999. I. je zahteval pretirano najemnino, za 10 krat višjo od prejšnje. Tožena stranka je smatrala, da je ponudba gospoda J. bolj namen, da tožena stranka prostor čimprej zapusti, kot resen dogovor. Račun 10012/2000 za uporabo vode in elektrike se je toženi stranki zdel brezpredmeten in le višek arogance novega lastnika. Zanimivo bi bilo vedeti, kako v prostoru brez vode in s skupnimi sanitarijami prideš do izračuna porabe vode. Tožena stranka je pripravljena plačati zahtevano uporabnino prostora za čas, ko ga je dejansko uporabljala, torej med spornim mesecem oktobrom in selitvijo iz prostorov. Ker je bil poslovni prostor na Z. leta 2001 prodan, je novi naslov tožene stranke S., pošto pa sprejema na p.p. 50 na Š.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi plačilo uporabnine za poslovne prostore v K., za čas od oktobra 1999 do vključno januarja 2000 ter stroškov porabljene električne energije in vode v teh prostorih za november in december 1999. Ker tožena stranka ni zanikala okoliščine, da je sporne poslovne prostore uporabljala, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je bilo na njej dokazno breme za trditve, da jih je izpraznila pred obdobji, za katera tožeča stranka uveljavlja plačilo uporabnine in stroškov. V zvezi s tem pa je v postopku na prvi stopnji tožena stranka trdila le, da je sporne poslovne prostore izpraznila, pri čemer ni časovno opredelila, kdaj naj bi se to zgodilo. Šele sedaj v pritožbi trdi, da naj bi to bilo že v začetku novembra, kar naj bi potrdila priča (brez navedbe potrebnih identifikacijskih podatkov), ki je pri selitvi pomagala. Ker je te trditve podala šele v pritožbi, gre za nedopustne pritožbene novote, saj ni hkrati izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Glede na to teh trditev pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka s tožečo stranko ni sklenila najemne pogodbe za sporne poslovne prostore. Zato je pravilno zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi, in sicer na podlagi v času spornega razmerja veljavnega 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem mora tožena stranka, ki je sporne poslovne prostore uporabljala, tožeči stranki nadomestiti korist, ki jo je imela od te uporabe. Ta korist pa je enaka višini najemnine, ki bi jo morala tožena stranka plačati, če bi bila sklenjena najemna pogodbe za te poslovne prostore. O tem, da je zahtevana uporabnina primerna, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi kasneje, v aprilu 2002 med tožečo stranko in najemnikom O. s.p., sklenjene najemne pogodbe za te poslovne prostore, v kateri je bila določena najemnina 750 EUR (brez DDV). Če se odmisli časovna komponenta zadeve, bi šlo za preko 60 % višji znesek, v vsakem primeru pa za občutno višjega od zneska, ki ga vtožuje tožeča stranka, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Kar se tiče stroškov za porabljeno električno energijo in vodo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni tožena stranka v postopku na prvi stopnji niti zatrjevala, da elektrike in vode ni porabila, tudi višini teh stroškov ni ugovarjala. Glede na to je utemeljeno tožeči stranki te stroške priznalo, tožena stranka pa na novo v pritožbi navaja, da "bi bilo zanimivo vedeti, kako v prostoru brez vode in s skupnimi sanitarijami prideš do izračuna porabe vode", pri čemer je jasno, da prihaja do porabe vode tudi v skupnih sanitarijah. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb pravdnega postopka, ki jo mora upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).