Jedro

Pogoj za omejitev gibanja na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ je tožena stranka dovolj argumentirano obrazložila. Tožnik razhajanj glede datuma svojega rojstva v tožbi in na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi ni ustrezno pojasnil s ponovnim navajanjem različnih datumov rojstva.

Ni pa izkazan pogoj za omejitev gibanja po 3. alinei 1. odstavka 59. člena ZMZ. V tem delu je odločitev organa oprta zgolj na dejstvo, da je tožnik namerno prikril podatek, da se je predhodno nahajal na ozemlju Grčije ter na dejstvo, da je po posredovanju prstnih odtisov tožnika v bazo EURODAC organ pridobil podatke, da se je tožnik v Grčiji nahajal kot tujec ter že na tej podlagi zaključil, da je izrečeni ukrep nujen za realizacijo njegove predaje v pristojno državo (Grčija) za obravnavanje njegove prošnje.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožniku, rojenemu 21. 2. ... v kraju ..., Afganistan, omeji gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 22. 11. 2010 do 22. 2. 2011, ker je ocenila, da je izrečeni ukrep potreben zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC. V postopku je ugotovila, da iz pridobljenih podatkov iz baze EURODAC z dne 19. 11. 2010 izhaja, da je tožnik dne 9. 6. 2009 za mednarodno zaščito zaprosil v Grčiji. To dejstvo je toženi stranki na zaslišanju prikril, poleg tega pa ob podaji prošnje vse do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 75. členom Zakona o tujcih (ZTuj-1) v povezavi z 2. odstavkom 43. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. S tem je po oceni tožene stranke izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, ki je v tem primeru utemeljena s tem, da je v postopku s policijo tožnik navedel drugačen rojstni datum, kot ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in glede na dejstvo, da je namerno uničil svoj veljavni potni list ter ponarejeni iranski potni list, kar vzbuja dvom, da je ob podaji prošnje navedel resnične rojstne podatke, zato se z izrečenim ukrepom zasleduje namen zakonske določbe, ki je v preprečitvi prosilcu, katerega identiteta ni znana, da se prosto giblje po državi. Ker je na podlagi posredovanja njegovih prstnih odtisov v bazo EURODAC tožena stranka pridobila podatke, da se je prosilec v Grčiji nahajal kot tujec (kategorija 2) iz dokumentacije ni zaenkrat mogoče ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje glede na merila iz Uredbe 343/2003/ES odgovorna Republika Slovenija ali Grčija, v kateri se je tožnik predhodno nahajal, je tožena stranka odločila, da mu omeji gibanje, ta ukrep pa je nujen iz razloga, da se mu prepreči nadaljnje nelegalno prehajanje meja držav članic Evropske unije ter nelegalno vstopanje in izstopanje iz njenega območja, izrečeni ukrep pa je tudi nujen za realizacijo njegove predaje v pristojno državo, odgovorno za obravnavanje njegove prošnje. Na podlagi navedenega je ocenila, da so podani pogoji za omejitev gibanja na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ter 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ. Tožena stranka je odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje. Pojasnila je tudi, da se omejitev gibanja na območje Azilnega doma v podobnih primerih ni izkazala za dovolj učinkovit ukrep, saj je veliko prosilcev Azilni dom samovoljno zapustilo.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Po mnenju tožnika je izpodbijani sklep nezakonit, ker tožena stranka ni dovolj prepričljivo utemeljila suma v njegovo istovetnost glede na podatke, ki jih je tožnik dal toženi stranki v upravnem postopku, pri čemer svojo odločitev utemeljuje s tem, da je tožnik v Turčiji namerno uničil svoje osebne dokumente in s tem, da iz policijske depeše izhajajo drugačni podatki o datumu rojstva, kot na podaji prošnje za mednarodno zaščito. Po mnenju tožnika sta oba navedena argumenta nezadostna ob dejstvu, da je tožnik odkrito priznal, da je svoj potni list uničil v Turčiji. Pojasnjuje, da se je bal, da bo v primeru posedovanja veljavnih dokumentov lahko s strani turških oblasti vrnjen v matično državo. Številna poročila nevladnih organizacij kot tudi UNHCR poročajo o izgonu in vračanju beguncev in prosilcev za azil s strani turških organov. Kar se tiče razlik med datumi rojstva tožnik zanika, da je v postopku s policijo navedel drugačen datum rojstva in poudarja, da je v obeh postopkih navedel datum rojstva po Shamsi koledarju, in sicer 2. 12. 1985. Do pomote pa je prišlo na policiji, ker prevajalec ni pravilno prenesel datuma v tu veljavni koledar. Iz navedenih razlogov tožnik meni, da tožena stranka ni dovolj prepričljivo utemeljila dvoma v njegovo identiteto in je posledično omejitev gibanja na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ nedopustna. Prav tako pa meni, da je nedopustna tudi omejitev gibanja na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ (Dublinski postopek), po katerem se gibanje lahko omeji, če se izkaže, da se prstni odtisi prosilca za mednarodno zaščito že nahajajo v EURODAC bazi, ob dejstvu, da ZMZ določa, da tožena stranka zgolj lahko omeji gibanje na tej podlagi, zato je avtomatična omejitev gibanja zgolj zaradi obstoja prstnih odtisov v EURODAC bazi nepravilna. Odločitev o tem je torej diskrecijska in mora biti ustrezno utemeljena. Sicer je res, da Dublinska uredba ne določa, kdaj se prosilcu v Dublinskem postopku lahko omeji gibanje in je ta ureditev tako prepuščena posameznim državam članicam, vendar pa je Evropska komisija že predložila predlog spremembe Dublinske uredbe, v katerem predlaga tudi nov 27. člen, po katerem se gibanje prosilcem za azil lahko omeji le v izjemnih primerih, ne pa avtomatično. Tožena stranka je sicer utemeljila uporabo najstrožjega ukrepa omejitve gibanja s tem, da je tožnik namerno zamolčal, da se je predhodno nahajal v Grčiji, in zaradi tega, ker je ilegalno prestopil meje več držav ter da mu je gibanje potrebno omejiti za nadaljnjo preprečitev takšnih ilegalnih prehodov, dokler se ne ugotovi, katera država je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje. Tožnik je sicer res ilegalno prestopil meje nekaterih držav, vendar poudarja, da je to potrebno presojati v kontekstu njegove celotne izpovedi, saj je tožnik imel en sam namen, in sicer pridobiti zaščito v Evropski uniji. Iz številnih poročil izhaja, da je situacija v Grčiji, kar se tiče azilnega sistema izredno kritična, prosilci za azil pa so podvrženi številnim kršitvam človekovih pravic, skoraj nikomur ni priznan status begunca, prav tako pa ni vedno spoštovano načelo nevračanja. Tožnik se je tega zavedal in ravno zato tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako pa je zaradi strahu pred vrnitvijo v Grčijo zamolčal, da se je tam predhodno nahajal. Prav tako je tožnik zapustil Hrvaško, saj se je bal, da tam zaščite ne bo dobil in da postopek tam traja predolgo, kar je izvedel od dveh mladoletnih Afganistancev, s katerimi si je delil sobo, ki sta pridobila negativno odločitev po enem letu in dveh mesecih bivanja na Hrvaškem. Ob upoštevanju navedenih razlogov tožnik meni, da je njegovo ravnanje sicer nepravilno, vendar razumljivo. V tožbi ob sklicevanju na mnenje UNHCR, Komisarja za človekove pravice Sveta Evrope Thomasa Hammarberga in posebnega poročevalca ZN o mučenju Mafreda Nowaka poudarja, da bi tožnik ob morebitni vrnitvi v Grčijo bil z veliko verjetnostjo onemogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in neodvisne odločitve o zaščiti in begunskem statusu, prav tako pa obstaja tveganje kršitve načela nevračanja, kot tudi verjetnost, da bi bil podvržen nehumanim bivalnim razmeram in nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter 18. členom Ustave RS (prepoved mučenja), zaradi česar tudi meni, da bi morala tožena stranka uporabiti 3. člen Dublinske uredbe ter o tožnikovi prošnji odločiti meritorno v Sloveniji, ne pa začeti Dublinski postopek z Grčijo. Posledično je neupravičena tudi omejitev gibanja zaradi Dublinskega postopka, ki se zaradi omenjenih razlogov sploh ne bi smel začeti. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi. Hkrati predlaga, da ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo listine, ki so v upravnem spisu ter na podlagi 4. odstavka 51. člena ZMZ tožnika ustno zaslišalo na glavni obravnavi dne 30. 11. 2010. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku omejila gibanje na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ in tudi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ.

Po presoji sodišča v obravnavani zadevi obstaja pogoj za omejitev gibanja na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, pri čemer je tožena stranka v zvezi s tem pogojem po presoji sodišča tudi dovolj argumentirano obrazložila, zakaj je tožniku na tej pravni podlagi izrekla ukrep omejitve gibanja, prav tako pa je tudi dovolj in razumljivo obrazložila, zakaj je omejila gibanje tožniku na prostore za tujce in ne na območje Azilnega doma (2. alinea 2. odstavka 51. člena ZMZ). Sodišče se strinja v tem delu z njenimi razlogi, ki jih tožnik ni ovrgel niti v tožbi in tudi ne na ustnem zaslišanju pred sodiščem na glavni obravnavi dne 30. 11. 2010, na katerem je izrecno potrdil, da je sam uničil svoje veljavne osebne dokumente (potni list in rojstni list), tako da ne razpolaga z nobenim osebnim dokumentom za izkazovanje svoje identitete, zato se sodišče na razloge tožene stranke, da jih ne ponavlja, v tem delu le izrecno sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Po presoji sodišča je v tem delu tožena stranka v svoji obrazložitvi dovolj argumentirano in razumljivo pojasnila izrek o omejitvi gibanja na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ in s tem zadostila pojasnilni dolžnosti za odločanje po prostem preudarku ob upoštevanju načela sorazmernosti, tožnik pa razhajanj glede datuma svojega rojstva v tožbi in na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi dne 30. 11. 2010 ni ustrezno pojasnil, s ponovnim navajanjem različnih datumov rojstva (v tožbi 2. 12. ..., na zaslišanju pa 21. 2. ...).

Pač pa po presoji sodišča v konkretnem primeru ni izkazan pogoj za omejitev gibanja po 3. alinei 1. odstavka 59. člena ZMZ. Tožena stranka je v tem delu svojo odločitev oprla na namreč zgolj na dejstvo, da je tožnik namerno prikril dejstvo, da se je predhodno nahajal na ozemlju Grčije ter na dejstvo, da je po posredovanju prstnih odtisov tožnika v bazo EURODAC pridobila podatke, da se je tožnik v Grčiji nahajal kot tujec (kategorija 2) ter že na tej podlagi zaključila, da je izrečeni ukrep nujen za realizacijo njegove predaje v pristojno državo (Grčija) za obravnavanje njegove prošnje (3. alinea 1. odstavka 59. člena ZMZ). Sodišče se namreč v tej zvezi strinja s tožnikom, ki je v tožbi opozoril na mnenje Komisarja za človekove pravice Sveta Evrope Tomasa Hammarberga ter na mnenje UNHCR ter številnih mednarodnih organizacij, da je vračanje prosilcev za azil v Grčijo po Dublinski uredbi nesprejemljivo ter da so številne države EU (Nizozemska, Švedska, Velika Britanija, Belgija, Malta, Avstrija, Islandija in Norveška) že prenehale z vračanjem prosilcev za azil v Grčijo, prav tako pa je Evropsko sodišče za človekove pravice navedlo, da bo vsaki zahtevi iz katerekoli države članice za uvedbo začasnega ukrepa ustavitve predaje Grčiji po 39. členu Pravil sodišča sistematično ugodeno, dokler ne bo odločilo v primeru MSS proti Grčiji in Belgiji. Sodišče pri tem dodaja, da se je tudi v Republiki Sloveniji upravno-sodna praksa o tem vprašanju že izrekla s pravnomočnim sklepom št. I U 1591/2010 z dne 8. 11. 2010, s katerim je sodišče v primerljivi zadevi ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe in odložilo izvršitev sklepa tožene stranke, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Grčiji na podlagi Dublinske uredbe, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

Iz opisanih razlogov je sodišče, ker je presodilo, da je podan razlog za izrečeni ukrep tožniku po določilu 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) tožnika oprostilo plačila sodnih taks, saj je glede na njegov status prosilca za mednarodno zaščito ocenilo, da bi se občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja.