Jedro

Ker pravdni stranki v poravnavi odplačnosti ustanovitve stvarne služnosti nista dogovorili, je sodišče zahtevek tožnice za nadomestilo zaradi izvrševanja stvarne služnosti pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, katerim je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala, da ji v 15-tih dneh plača znesek 13.811,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in ji naložilo, da mora toženi stranki v istem roku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.182,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mora v skladu z 215. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pogodba o ustanovitvi služnosti vsebovati tudi morebitno nadomestilo, ki ga mora plačati lastnik gospodujoče nepremičnine lastniku služeče nepremičnine. V konkretnem primeru bi se o nadomestilu, tožeča in tožena stranka morali dogovoriti v posebni pogodbi, s katero bi uredili tudi druga razmerja iz ustanovljene služnosti, kar izhaja iz drugega odstavka 4. člena poravnave z dne 22.7.2004. S kasnejšim dodatkom je bilo to določilo res spremenjeno, vendar ne na način, da bi se tožeča stranka preprosto odpovedala nadomestilu za služnost ampak zato, da se je služnost lahko zemljiškoknjižno izvedla že na podlagi same odločbe o denacionalizaciji, ki povzema vsebino poravnave in dodatka. Tožena stranka je zahtevala, tožeča stranka pa je na to tudi pristala, da se sama služnost ustanovi takoj, neposredno na podlagi poravnave, povzete v odločbi o denacionalizaciji, s čimer pa se stranki nista odrekli urejanju drugih pravic oziroma obveznosti v zvezi s to služnostjo, še manj pa sta jo želeli opredeliti kot neodplačno. To bi moralo storiti z izrecnim zapisom v poravnavi. Sodišče s poenostavljeno gramatikalno razlago določil poravnave in dodatka zmotno sklepa, da naj bi stranki želeli ustanoviti neodplačno služnost. Tožena stranka še sama v svojih navedbah ni zatrjevala, da bi bila med strankama dogovorjena neodplačna služnost ampak je poudarjala predvsem (zmotno) materialnopravno stališče, da v primerih, če je služnost ustanovljena na podlagi 216. člena SPZ, ni predvidena nobena odmena. Ne glede na navedeno v konkretnem primeru ne gre za zakonsko določen način nastanka služnosti z odločbo ampak je služnost nastala na podlagi pravnega posla zunaj ugotovitvenega postopka, na podlagi poravnave, ki je bila nato povzeta v navedeno delno odločbo. Sodišče tudi ni ustrezno ocenilo okoliščine, da je tožeča stranka želela urediti medsebojna razmerja v zvezi z uporabo njenih nepremičnin in da so pogovori potekali predvsem v smeri odkupa zemljišč tožene stranke s strani tožeče stranke. Tožeča stranka je ves čas ravnala tako, da bi dosegla svoj končni cilj, to je odkup predmetnih zemljišč. Le v tem pričakovanju je nekoliko odložila urejanje razmerij v zvezi s služnostjo potjo, ki bi bila, če bi prišlo do odkupa (zaradi konfuzije) povsem nepomembna.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene trditve tožeče stranke in poudarja, da je zatrjevala, da je bila med strankama dogovorjena neodplačna služnost. Meni, da je služnost nastala na podlagi upravne odločbe in da nadomestilo za služnost v poravnavi ni bilo dogovorjeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po delni denacionalizacijski odločbi Upravne enote Kamnik št. 321-84/1992-5 z dne 14. 2. 2005, je (bila) tožeča stranka dolžna v skladu s sklenjeno poravnavo z dne 22. 7. 2005 in z dne 20. 1. 2005 (1) pravni prednici tožene stranke v last in posest izročiti zemljišče parc. št. 456/21 in 456/22, obe vl. št. 651 k. o. X in ji omogočiti dostop do zemljišča tako, da se na parcelah parc. št. 456/9, 456/16 in 456/17 k. o. X in parc. št. 709/16 ter 709/17 k. o. X ustanovi služnost pešpoti in vožnje. Z isto odločbo je bila na navedenih parcelah ustanovljena služnost pešpoti in vožnje z osebnimi vozili ter kmetijsko mehanizacijo.

6. Tožeča stranka v tej pravdi zahteva za ustanovljeno služnost plačilo denarnega nadomestila, ker je bilo v 4. točki poravnavi z dne 22. 7. 2004 dogovorjeno tudi (2), da bosta „svoja medsebojna razmerja v zvezi s potjo stranki dogovorili s posebno pogodbo“. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričljivo zaključilo, da na podlagi navedenega besedila poravnave, ki je bil z dodatkom z dne 22. 7. 2005 še spremenjen(3), ne dokazuje trditev, da ta (spremenjen) zapis pomeni, da bi se stranki o plačilu nadomestila dogovorili kasneje, s posebno pogodbo. Na zmotnost stališča pritožbe, da je denarno nadomestilo v 215. člen SPZ določeno kot obvezna sestavina pogodbe o ustanovitvi služnosti, kaže že uporaba besede morebitno. Neutemeljeno je tudi nadaljnje stališče pritožbe, da bi stranki morali in mogli/morali služnost opredeliti kot neodplačno le z izrecnim zapisom v poravnavi ali dodatku.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki z dopolnitvijo poravnave 4. točko v celoti nadomestili z besedilom, ki kakšnih naknadnih dogovorov ne vsebuje (več). Pritožnica sicer priznava, da je bilo celotno besedilo 4. točke poravnave z dodatkom spremenjeno, ampak trdi, da le zato, da bi se služnost lahko zemljiškoknjižno izvedla že na podlagi odločbe o denacionalizaciji, ne pa da se je z dodatkom odpovedala nadomestilu za služnost. Tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje zaključka o (ne)obstoju dogovora o odplačnosti ni oprlo le na primerjavo besedila 4. točke, ampak tudi na ostale izvedene dokaze. Celo takratni zastopnik tožeče stranke se ni spomnil, da bi bila služnost odplačna, ampak le, da je bilo predvideno, da bi se z vsemi solastniki, ki pot uporabljajo, sklenil dogovor o prispevki k vzdrževanju poti. Sodišče prve stopnje je zato presojalo trditve tožeče stranke tudi v luči tretjega odstavka 219. člena SPZ in ugotovilo, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tega pritožba ne izpodbija.

8. Sodišče je navedlo tudi druge prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo svoj zaključek, da odplačnost ni bila dogovorjena, na katere (točka 14 obrazložitve) se višje sodišče le sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. Nazadnje je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo sicer nesporno dejstvo, da sta se stranki dogovarjali o odkupu predmetnih zemljišč. Ocena sodišča, da tudi ti (neuspešni) pogovori o odkupu ne dokazujejo, da bi bil sklenjen dogovor o nadomestilu za uporabo služnosti.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ocenilo okoliščine, da je tožeča stranka želela urediti medsebojna razmerja s toženo stranko tako, da bi zemljišča od tožene stranke odkupila. Razlogi sodišča prve stopnje so prepričljivi (točka 16 obrazložitve) in ker se višje sodišče z njimi v celoti strinja, se nanje le sklicuje, da jih ne bi ponavljalo

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa z navedbami v odgovoru na pritožbo v ničemer ni pripomogla k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji(prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Poravnava med zavezancem in upravičenko je izrecno vključena v odločbo, njen sestavni del sta tudi podpisana zapisnika o poravnavi (3. točka izreka delne odločbe).

(2) Tožeča stranka se je sicer zavezala omogočiti dostop do parcel, ki so bile tudi predmet poravnave, kar je vse povzeto v delni odločbi.

(3) Z dodatkom sta se stranki sporazumno dogovorili, da se 4. točka poravnave z dne 22. 7. 2014 v celoti spremeni. Novo besedilo 4. točke poravnave kasnejše sklenitve pogodbe več ne omenja.