Jedro

Če investitor v roku iz prvega odstavka 201. člena ZGO-1 ni vložil zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja po določbah ZGO-1, se je po preteku tega roka štelo, da prisilna izvršba po 11. členu ZUN-ČG ni več odložena. To pa je pomenilo tudi, da je bilo inšpekcijsko ukrepanje po ZGO-1 v primeru, če je investitor vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, odloženo do sprejema odločitve v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje počitniškega objekta na zemljišču parc. št. 43 k.o. …. Naložila mu je, da takoj po vročitvi odločbe ustavi njegovo gradnjo (1. točka izreka), da v roku 2 mesecev od vročitve odstrani objekt, pergolo, vhodno gradnjo (kamniti zid, armiranobetonska plošča in vhodna kovinska vrata) in pripadajočo zunanjo ureditev (lesena lopa, kamniti roštilj, betonske stopnice, tlakovanje okoli objekta, mrežasta kovinska ograja okoli parcele) ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka). Za objekt so bile izrečene prepovedi (4. točka), toženka pa je še navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da ni stroškov postopka (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na podlagi inšpekcijskega ogleda 30. 9. 2011 ugotovil, da se na zemljišču parc. št. 43 k.o. … nahaja objekt v tam navedenih dimenzijah, vhodna gradnja, ki jo predstavljajo kamniti zid, armiranobetonska plošča in vhodna kovinska vrata, ter pripadajoča zunanja ureditev k objektu. Ker je bilo s poizvedbami na Upravni enoti Piran ugotovljeno, da zavezanec za omenjena dela nima gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, za katero je treba tožniku izreči inšpekcijske ukrepe, predvidene v Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe prvostopenjsko odločbo odpravil v 4. točki izreka in jo nadomestil z novo (med prepovedmi ni več prepovedi vpisov in sprememb vpisov v zemljiški knjigi in prepovedi prometa za zemljiščem), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Ker je tožnik v dopolnitvi pritožbe navedel, da je sporni objekt začel graditi leta 1986, je pritožbeni organ dovoljenost gradnje brez gradbenega dovoljenja preizkusil tudi z vidika tedaj veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) in pri tem ugotovil, da tožnik nesporno nima upravnih dovoljenj po navedenem zakonu (lokacijskega dovoljenja oz. odločbe o dovolitvi priglašenih del po določbi 50. oz. 62. člena ZUN), zato je predmetni objekt nelegalna gradnja tudi po tedaj veljavnih predpisih. Na odločitev v zadevi ne more vplivati niti dejstvo, da je tožnik obravnavano črno gradnjo prijavil v skladu z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN-ČG) in plačal depozit za odlog prisilne izvršbe ter nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora. Plačili depozita za odlog prisilne izvršbe in nadomestila namreč ne moreta nadomestiti potrebnega upravnega dovoljenja. Na zadevo ne vpliva niti naknadno pridobivanje ustreznega upravnega dovoljenja, niti okoliščina, kdaj je tožnik ugotovil, na kateri parcelni številki se nelegalna gradnja dejansko nahaja. Pritožbeni organ še pojasnjuje, da naložena ustavitev gradnje, čeprav je bila ta ustavljena že leta 1993, zasleduje namen preprečitve, da bi se izvajanje nelegalne gradnje kakorkoli nadaljevalo ne glede na fazo, v kateri se gradnja trenutno nahaja. Poleg tega določbe 152. člena ZGO-1 veljajo tako za objekte v gradnji kot za že zgrajene objekte.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je naloženi ukrep o ustavitvi gradnje počitniškega objekta nesmiseln, saj je bila gradnja ustavljena v letu 1993. Nadalje se sklicuje na ZUN-ČG, v zvezi s katerim je vložil zahtevek za odlog izvršbe na predpisanem obrazcu, ki ga je izdala Občina Piran, in tudi plačal predpisani depozit, o njegovi vlogi pa še ni odločeno. Tožnik na podlagi navedenih okoliščin meni, da je bila s strani Občine Piran s tem dejansko uvedena prisilna izvršba zaradi rušenja objekta, o tem pa še ni bilo odločeno. Zato meni, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o istem vprašanju, o katerem že teče postopek. Navaja še, da je bila v obravnavanem postopku kršena njegova pravica do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave RS, saj bi moral prvostopenjski organ v postopek pritegniti vse zavezance, katerih položaj je bistveno enak njegovemu. Predmetni postopek namreč ne more teči zgolj glede njegovega počitniškega objekta in bi moral postopek zajeti vse objekte, glede katerih tečejo postopki legalizacije v skladu z ZUN-ČG. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). Ker v zadevi ni sporno, da tožnik za obravnavano gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja, se sodišče v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je utemeljeno, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskih ukrepov zaradi nelegalne gradnje (152. člen ZGO-1). Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa še dodaja: Sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe o ustavitvi nadaljnje gradnje v skladu s 152. členom ZGO-1. Inšpekcijski ukrepi po tej določbi namreč niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen. Poleg tega odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na spornem objektu. Zato v konkretnem primeru dejstvo, da se gradbena dela na objektu ne izvajajo več, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe.

Nepravilno je tudi tožnikovo razumevanje pomena depozita za odlog izvršbe, plačanega na podlagi ZUN-ČG. S tem ko je v skladu z 11. členom ZUN-ČG (Uradni list RS, št. 18/93 in 47/93) vložil „zahtevo za odlog prisilne izvršbe“, je dosegel le odložitev ukrepanja pristojnega inšpektorja. Po prvem odstavku omenjenega člena je namreč zahtevo za odlog prisilne izvršbe vložil investitor nedovoljenega posega v prostor, za katerega je bilo predpisano lokacijsko dovoljenje ne glede na to, ali je bil inšpekcijski postopek že uveden in ukrep izrečen. Kasneje sprejeti ZGO-1 je nato v prvem odstavku 201. člena določil, da se za objekte, za katere so investitorji vložili zahtevo za odlog prisilne izvršbe po ZUN-ČG, in do uveljavitve ZGO-1 še nimajo pridobljenega lokacijskega, gradbenega oz. enotnega dovoljenja za gradnjo, začnejo uporabljati gradbeni inšpekcijski ukrepi, ki jih določa ta zakon, dve leti po dnevu njegove uveljavitve (to je dve leti po 1. 1. 2003), če lastniki objektov ne vložijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, predpisane s tem zakonom. Ta določba je imela za posledico, da če investitor v roku iz prvega odstavka ni vložil zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja po določbah ZGO-1, se je po preteku tega roka štelo, da prisilna izvršba po 11. členu ZUN-ČG ni več odložena. To pa je pomenilo tudi, da je bilo inšpekcijsko ukrepanje po ZGO-1 v primeru, če je investitor vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, odloženo do sprejema odločitve v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnik ne zatrjuje, da je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za sporni objekt, niti ni tega navajal v upravnem postopku. Kot ugotavlja sodišče, je tudi v svoji pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo navedel le, da je na upravno enoto dvakrat vložil pobudo za spremembo prostorskega plana (28. 5. 2002 in 19. 2. 2008), ne pa, da bi bil v teku postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, začet v roku iz 201. člena ZGO-1. To pomeni, da tožnika ne plačani depozit ne odmerjeno nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je dodatna sankcija pri nedovoljeni gradnji v skladu s 157. členom ZGO-1, ne „varujeta“ pred ukrepanjem gradbenega inšpektorja zaradi nelegalne gradnje. Posledično je neutemeljeno tudi tožbeno stališče, da naj bi bilo z izpodbijano odločbo odločeno v zadevi, o kateri že teče postopek.

Neutemeljeno je tudi zatrjevanje kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Tožnik namreč s sklicevanjem na ustavno načelo enake obravnave ne more doseči, da gradbeni inšpektor v njegovem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da je nelegalno gradil, ne bi ukrepal. Navedena ustavna določba namreč ne more biti podlaga za vzpostavitev enakosti v „nepravu“ (tako Ustavno sodišče v zadevi Up-21/93).

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.