Jedro

Glede na določbe ZDen in ZDrž je treba v postopkih ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen za osebe, za katere vlagatelji ne predložijo potrdila, da so bile vpisane v državljansko knjigo na podlagi ZDrž, najprej ugotoviti, kakšne narodnosti so bile. Če se ugotovi, da so bile nemške narodnosti, je treba ugotoviti, ali so na dan uveljavitve ZDrž (1948), to je 04.12.1948,živele v tujini. Če so, je podana tudi zakonska domneva, da so bile nelojalne proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in da so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.12.2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Domžale z dne 12.9.2003. S to odločbo je prvostopni organ v postopku po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ugotovil, da se tožničina pravna prednica pok. stara mati C.C., roj. K., roj. 12.9.1900 v Češki Republiki, umrla dne 8.2.1979 v Avstriji, ni štela za jugoslovansko državljanko in državljanko Slovenije od 28.8.1945 do smrti. Obravnavana oseba je bila 6.4.1941 sicer domovinsko pristojna v takratni Mestni občini Kočevje, vendar državljanstva SFRJ ni pridobila iz razlogov, navedenih v 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž), saj je bila nemške narodnosti, se je 4.12.1948 nahajala v tujini (izseljena je bila v Avstrijo 11.3.1946) in ker tožnici ni uspelo ovreči domneve o nelojalnosti obravnavane osebe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzame odločbo 3. odstavka 63. člena ZDen, 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94) in 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž). Kot nesporno je ugotovilo, da tožničina pravna prednica 4.12.1948 ni živela na območju današnje Republike Slovenije in prejšnje Jugoslavije. Ne glede na ugovore tožnice v tožbi in že prej v upravnem postopku je prvostopno sodišče pritrdilo stališču tožene stranke, da je bila tožnica nemške narodnosti, saj je bila kot taka vpisana v izvirni evidenci optantov za nemški rajh in je poleg tega navedena v razvidu oseb nemške narodnosti, ki so bile izseljene v Avstrijo v letu 1945 in 1946 (pod številko 2031 z navedbo: izseljena dne 11.3.1946 preko P. v Avstrijo). Pritrdilo je stališčem in razlogom tožene stranke, da je opcija za nemško narodnost in s tem omogočena preselitev z italijanskega zasedbenega območja v predel, ki je bil pod zasedbo nemškega tretjega rajha, dokaz za nemško narodnost, kar je splošno znano zgodovinsko dejstvo, ki ga posebej zato ni treba dokazovati. Tožnica je sicer zatrjevala, da je bila njena pravna prednica češke narodnosti, vendar o tem ni predložila potrebnih dokazov. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 ( Uradni list RS, št. 23/97). Pojasnilo je, da je ob obstoju prvih dveh pogojev iz 2. odstavka 35. člena ZDrž (nemška narodnost in prebivanje v tujini dne 4.12.1948), tretji pogoj zakonska domneva, ki pa jo mora ovreči tožnik. Ker to v obravnavanem primeru ni bilo storjeno, je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, da se obravnavana oseba po ZDrž za potrebe denacionalizacije ne šteje za jugoslovansko (in slovensko) državljanko. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi zatrjevane kršitve določb postopka zaradi zavrnitve tožbenega predloga za izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnice in drugih dveh prič, saj so bile pred odločanjem pridobljene njihove pisne izjave in ni pričakovati, da bi bile ustne izjave drugačne. Tožena stranka pa je ugotovila, da so bile izjave prič v postopku na prvi stopnji presojane ter zavrnjene kot neprepričljive, ker so bile pavšalne in nekonkretizirane.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnica po svojem odvetniku. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče s sklepom razveljavi sodbo in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovni postopek. Vztraja pri tožbenih in pritožbenih navedbah in meni, da je z izpodbijano sodbo, ki je nepravilna in nezakonita, grobo poseženo v človekove pravice. Zaveda se, da tudi s to pritožbo glede na ustaljeno upravno in sodno prakso ne more uspeti, vendar mora, preden vloži ustrezen zahtevek pri Evropskem sodišču za človekove pravice, izkoristi vsa pravna sredstva v svoji državi. Tožnica dopušča možnost, da je bila njena stara mati vpisana v knjigo optantov za nemški rajh, vendar ni imela možnosti, da bi se s tem dokazom neposredno seznanila, kar bi kot stranka imela pravico. Odločno pa nasprotuje ugotovitvam upravnih organov, da je bila obravnavana oseba nemške narodnosti, in zakonski domnevi, da je bila nelojalna do slovenskega naroda ali da se je pregrešila proti interesom Jugoslavije in sicer zgolj iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da je bila v seznam optantov. Obravnavana oseba se nikoli ni štela za pripadnico nemške manjšine oziroma nemške narodnosti, bila je češke narodnosti, kar sta bila tudi njen oče in mati in kar je tožnica dokazala z izpiskom iz rojstne matične knjige. Prvostopno sodišče tega dokaza ni priznalo, ker da iz tega potrdila ni razvidna narodnost, in bi zato morala o tem predložiti druge dokaze. Sporno je tudi to, da je prvostopno sodišče kot zgodovinsko splošno znano dejstvo opredelilo, da so lahko za nemški rajh optirale samo osebe, ki so se opredelile za Nemce in jih je nemški okupator na podlagi meril in kriterijev, ki jih je sam sprejel, štel za osebe nemške narodnosti (Volksdojčerje), ki so neposredno na podlagi zakona (ex lege) pridobili nemško državljanstvo. To dejstvo namreč ne drži. S kočevskimi Nemci so imeli sklenjene zakonske zveze tudi Slovenci in jim je nemška okupacijska oblast dovolila, da z njimi optirajo, vendar jih zato nemški okupator nikoli ni štel za osebe nemške narodnosti in se tudi kot taki niso mogli deklarirati. Narodnost ni pravni inštitut, temveč dejansko vprašanje, ki se ugotavlja glede na okoliščine v vsakem posameznem primeru. Pridobi se izključno ali pretežno po narodnosti enega od staršev in si jo otrok lahko izbere po očetu ali po materi. Ta se tudi ne pridobi s poroko z osebo druge narodnosti, niti z optiranjem. Tudi obravnavana oseba in njena sestra se nikoli nista šteli za pripadnici nemške manjšine, vedno sta se deklarirali kot Čehinji in Slovenki, po vojni pa sta obe tudi pridobili slovensko državljanstvo. Teh navedb upravni organ in prvostopno sodišče nista preverila in se do njih nista opredelila. Zato vztraja, da je dejansko stanje v tem delu nepravilno ugotovljeno. Vztraja tudi, da ne drži zakonska domneva, da je bila obravnavana oseba nelojalna do slovenskega naroda, ali da se je kakorkoli pregrešila proti Slovencem in interesom Jugoslavije, in to le zato, ker je bila vpisana v seznam optantov. Tožnica ni imela učinkovite možnosti za dokazovanje lojalnosti, kar pove že dejstvo, da predlagane priče niso bile zaslišane. Dejstvo, da njena stara mati, torej obravnavana oseba, ni bila politično aktivna in ni bila članica nobene nacistične organizacije, je pomemben dokaz pri izpodbijanju zakonske domneve o nelojalnosti, ki bi morala vplivati na odločitev. Res je skupaj z možem, s katerim je imela tri otroke, optirala ter z mlajšo hčerko odšla v Krško, 16-letni sin je odšel v šolo v Avstrijo. Ko ji je mož 15.1.1945 umrl v bolnici v Krškem, je še naprej ostala v Sloveniji s svojo mladoletno hčerko in se meseca aprila 1945 preselila k svoji materi v Domžale, od koder je bila potem meseca marca 1946 izgnana v Avstrijo. Njena najstarejša hči K. pa se je še pred vojno leta 1938 izselila v ZDA. Če bi se pregrešila zoper narodne in državne koristi narodov FLRJ, ali zoper svoje državljanske dolžnosti, po končani vojni ne bi ostala v Jugoslaviji, pač pa bi pobegnila, tako kot veliko tistih, ki so sodelovali z okupatorji. Meni, da je predložila dovolj dokazov, da obravnavana oseba ni bila nelojalna, drugih dokazov pa nima. Zato vztraja, da zakonska domneva o nelojalnosti njene stare matere nima nobene podlage in ne drži in da sta upravni organ in sodišče dokaze pravilno ocenila in jim dala pravo dokazno vrednost. Razglabljanje sodišča prve stopnje, da je imela možnost sodelovati v postopku in učinkovito izpodbijati domnevo, je zgolj nepotrebno ponavljanje odločbe ustavnega sodišča. Iz dejstva, da je bila poročena s pripadnikom nemške manjšine na Kočevskem, s katerim je imela tri otroke in zaradi tega, ker se je odločila, da je pri optiranju sledila možu, ni mogoče sklepati, da je bila nelojalna ali da se je kakorkoli pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. Zato meni, da je izpodbijana sodba, tako kot obe odločbi upravnih organov, protiustavna (22., 23. in 27. člen Ustave Republike Slovenije) in v nasprotju z načeli pravne države ter konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo v ponoven postopek prvostopnemu sodišču. Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavana zadeva, to je ugotavljanje jugoslovanskega (in slovenskega) državljanstva za pravno prednico tožnice, je predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, ki ga lahko pred organom, pristojnim za notranje zadeve (med drugim je pristojen tudi za odločanje o državljanstvu), začne le organ, pristojen za denacionalizacijo in samo v zvezi z odprtim denacionalizacijskim postopkom, in sicer na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen. Po ZDen mora namreč oseba, ki želi uveljaviti vrnitev podržavljenega premoženja, izkazati, da je bila ob podržavljenju jugoslovanska državljanka in ji je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (1. odstavek 9. člena ZDen). Svoje jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo ob podržavljenju in po 9.5.1945 lahko potencialni upravičenec po ZDen dokazuje z izpisom iz državljanske knjige, vzpostavljene na podlagi ZDrž (točka b. 2. odstavka 62. člena ZDen), če pa takega potrdila ne more pridobiti, ker v državljansko knjigo ni bil vpisan, pa denacionalizacijski organ na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen zahteva od upravnega organa, pristojnega za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu potencialnega upravičenca. V tem postopku pa ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ (3. odstavek 63. člena ZDen).

V postopku ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen, je glede na določbo 2. odstavka 9. člena ZDen in 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94) predpis, na podlagi katerega se ugotavlja jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo potencialnih upravičencev, ZDrž, vključno z novelo v letu 1948. Novela ZDrž (1948) se za odločanje v teh postopkih uporablja na podlagi ZDen in ZDRS. Stališče, da je ustavno dopustno, da je ZDen določil tudi uporabo novele ZDrž (1948) v postopkih ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, pa je zavzelo že Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I- 23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97).

S 1. členom novele ZDrž (1948) je bil v tedaj obstoječi 35. člen ZDrž dodan nov 2. odstavek, ki se glasi: "Za državljane FLRJ iz 1. odstavka se ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti." V 1. odstavku 35. člena ZDrž pa je določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. avgusta 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ.

Glede na takšne določbe ZDen in ZDrž je treba torej v postopkih ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen za osebe, za katere vlagatelji ne predložijo potrdila, da so bile vpisane v državljansko knjigo na podlagi ZDrž, najprej ugotoviti, kakšne narodnosti so bile. Če se ugotovi, da so bile nemške narodnosti, je treba ugotoviti, ali so na dan uveljavitve ZDrž (1948), to je 4.12.1948, živele v tujini. Če so, je podana tudi zakonska domneva, da so bile nelojalne proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in da so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Pri tem pa se je v upravno-sodni praksi, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ustalilo stališče, da se za osebe nemške narodnosti štejejo tudi osebe, ki so bile članice Kulturbunda ali so optirale za nemško narodnost ali so na drug način izrazile pripadnost nemški narodnosti. Prav tako se je v upravno-sodni praksi ustalilo stališče, da za bivanje v tujini na dan 4.12.1948 ni pomembno, ali so take osebe v tujino odšle prostovoljno, ali pa bile izseljene. Glede nelojalnosti pa se je na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri nelojalnosti v tem postopku ni mogoče ugotavljati, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), ustalilo stališče, da pri osebah, pri katerih sta izpolnjena prva dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, obstoji zakonska domneva nelojalnosti in da mora lojalnost izkazati stranka. Že iz članstva v Kulturbundu oziroma iz optiranja za nemško nacionalnost pred oziroma med drugo svetovno vojno namreč izhaja nelojalnost. V organizacijo Kulturbund so se lahko praviloma včlanjevale le osebe nemške narodnosti, ta organizacija pa je izvajala nemško politiko raznarodovanja Slovencev. Optiranje za nemško narodnost pa je pomenilo izkazanje lojalnosti tej narodnosti, ne pa kakšni drugi. Zato takšne osebe niso mogle biti hkrati lojalne do narodnih in državnih koristi Jugoslavije, temveč se je štelo, da so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, glede na to, da je bila Nemčija (s priključeno Avstrijo) glavni okupator v FLRJ. V upravno-sodni praksi se je uveljavilo tudi stališče, da domneve o nelojalnosti ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je treba ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost oziroma izkazati druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

V obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podani pogoji, da bi se obravnavana oseba za potrebe denacionalizacije štela za jugoslovansko državljanko, ki bi ji bilo to državljanstvo lahko priznano po 9.5.1945. V tem primeru niti ni sporno, da je obravnavana oseba 4.12.1948 živela v tujini. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje stališču tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je opcija obravnavane osebe za nemško narodnost izkazana z verodostojno listino. Tudi tožnica ne ugovarja ugotovitvi, da je obravnavana oseba optirala za nemško narodnost, ugovarja le, da dokaza o tem ni videla, vsebinsko pa ugovarja temu, da se takšna opcija šteje za nemško narodnost tudi za potrebe državljanstva v denacionalizacijskem postopku in da je s tem podana tudi zakonska domneva o nelojalnosti.

Ker tožnica sama navaja, da je obravnavana oseba optirala za nemško narodnost skupaj s svojim možem, ki pa je te narodnosti bil, zato, da se je z italijanskega okupacijskega ozemlja, Kočevske, preselila na nemško okupacijsko ozemlje, z njene strani zatrjevana kršitev pravil postopka, da dokazov o tem, ki jih je uporabil upravni organ ni videla, ne predstavlja kršitve pravil postopka, zaradi katere bi moralo prvostopno sodišče odločbo tožene stranke odpraviti.

Stališče tožnice, da opcija za nemški rajh še ne pomni nemške nacionalnosti, pa je zmotno. Res je, da je nacionalnost dejstvo, ki se ugotavlja po različnih kriterijih, med drugim tudi na podlagi osebne opredelitve. Prav ta kriterij pa je po presoji pritožbenega sodišča najmočnejši, saj prevlada tudi nad kriterijem rojstva, maternega jezika ipd. Gre namreč za zavestno odločitev nekoga, da se je v času okupacije Slovenije s strani nemškega tretjega rajha odločil za nemški rajh. Zato se je taka opcija tudi v upravno-sodni praksi uveljavila kot bistveni kriterij za ugotovitev nemške nacionalnosti za potrebe postopka po 3. odstavku 63. člena ZDen. Glede na navedeno za odločitev v tej zadevi ni pomembno, kakšne narodnosti je bila obravnavana oseba preden je optirala za nemški rajh.

Tudi tožničino pojmovanje, da taka opcija še ne pomeni zakonske domneve nelojalnosti, je zmotno. To domnevo je vzpostavila določba 3. odstavka 63. člena ZDen, torej gre za zakonsko domnevo. Po odločbi Ustavnega sodišča RS pa lahko stranka dokazuje lojalnost, kar je bilo tožnici omogočeno tudi v tem primeru. Tožnici pa v tem primeru za obravnavano osebo tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo ovreči domneve o nelojalnosti. Pri dokazovanju lojalnosti namreč ni mogoče graditi na morebitni odsotnosti podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je treba ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost oziroma izkazati druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča možnost dokazovanja lojalnosti zaradi nezaslišanja prič, kar je predlagala tožnica že v upravnem postopku, ni bila prizadeta. Upravna organa sta se v svojih odločbah opredelila tudi do pisnih izjav teh prič, vendar niso vplivale na odločitev, ker iz njih niso izhajali dokazi o lojalnosti obravnavane osebe.

Pritožbeno sodišče torej meni, da v obravnavanem primeru niso bile storjene kršitve pravil postopka, zaradi katerih bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, in da tudi ni bilo kršeno materialno pravo. Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS pa je pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja v upravnem sporu dopustno uveljavljati le tedaj, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, česar pa v obravnavanem primeru ni, temveč je v celoti izhajalo iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Zato ta pritožbeni razlog pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.