Jedro

O vprašanju zastaralnih rokov, ki so začeli teči po prej veljavnih predpisih, niti ZDavP niti kakšen drug predpis ne dovoljujeta uporabe določb ZDoh po 1.1.1997, zato se določbe ZDavP uporabljajo za odločanje o pravici do izterjave davčnega dolga tudi v primerih, ko je zastaranje sicer začelo teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih izteklo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 8. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota z dne 17. 3. 2000. Z navedeno odločbo je prvostopni organ zavrnil revidentovo vlogo, s katero je predlagal odpis davčnega dolga zaradi neizterljivosti kot posledice zastaranja davčne obveznosti.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da sta odločbi davčnih organov pravilni in zakoniti, saj zastaranje revidentovih dolgov ob izdaji prvostopne odločbe dne 17. 3. 2000 še ni nastopilo in zato njegova vloga za odpis davčnega dolga zaradi zastaranja ni bila utemeljena.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident po pooblaščencu vložil pritožbo, sedaj revizijo, v kateri navaja, da predpisov ni mogoče razlagati tako, da sprememba predpisa prepreči zastaranje, in vztraja pri stališču, da je zastaranje vseh njegovih davčnih dolgov nastopilo že pred izdajo prvostopne odločbe.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

K točki 1 izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. V tretjem odstavku 87. člena ZDavP je določeno, da se davčni dolg šteje za neizterljivega, če je pravica do izterjave davčnega dolga zastarala, v četrtem odstavku istega člena pa, da se davčni dolg, ki se šteje za neizterljivega, odpiše, če ni z zakonom drugače določeno. Kot izhaja iz spisovnih podatkov, se je od revidenta v postopku prisilne izterjave izterjeval davčni dolg iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prometnega davka.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga v času odločanja prvostopnega organa še ni nastopilo. V času odločanja v upravnem postopku je zastaranje pravice do izterjave urejal 96. in 97. člen ZDavP, ki se je začel uporabljati 1. 1. 1997. Le-ta je v 2. točki prvega odstavka 231. člena določal, da določbi 122. in 123. člena Zakona o dohodnini – ZDoh, v katerih je bilo pred tem urejeno zastaranje, prenehata veljati, zato se od uveljavitve ZDavP dalje glede zastaranja pravice do izterjave prispevkov za socialno varnost uporabljajo določbe 96. in 97. člena ZDavP, po katerem pravica do izterjave relativno zastara v petih, absolutno pa v desetih letih od poteka leta, v katerem bi bilo prispevke treba izterjati. Enak zastaralni rok predpisuje tudi Zakon o prometnem davku – ZPD v 60. in 61. členu, in sicer začne v skladu z navedenimi določbami ZPD zastaranje teči po poteku leta, v katerem je nastala davčna obveznost. 10. Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je izvršljivost tožnikovih najstarejših obveznosti nastopila v letu 1992, zastaranje pa je bilo pretrgano v letih 1994 in 1997. Glede na navedeno je stališče tožene stranke in prvostopnega sodišča, da zastaranje v času odločanja prvostopnega organa v letu 2000 še ni nastopilo, pravilno.

11. O vprašanju zastaralnih rokov, ki so začeli teči po prej veljavnih predpisih, niti ZDavP niti kakšen drug predpis ne dovoljujeta uporabe določb ZDoh po 1. 1. 1997, zato je pravilno stališče tožene stranke in prvostopnega sodišča, da se določbe ZDavP uporabljajo za odločanje o pravici do izterjave davčnega dolga tudi v primerih, ko je zastaranje sicer začelo teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih izteklo (kot se do 1. 1. 1997 ni izteklo v obravnavanem primeru). Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevah I Up 1284/2002 z dne 5. 4. 2005, X Ips 175/2005 z dne 7. 2. 2008, X Ips 694/2004 z dne 26. 3. 2009 in X Ips 537/2004 z dne 10. 9. 2009. 12. V obravnavani zadevi je predmet presoje pravilnost in zakonitost odločbe davčnega organa o odpisu davčnega dolga, zato se Vrhovno sodišče o revidentovih navedbah glede kasnejšega zastaranja davčnega dolga ne opredeljuje.

13. Ker niso podani razlogi, na katere se sklicuje revident, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki 2 izreka:

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.