Jedro

Ali je ravnanje, ki samo po sebi ni izvršitveno, odločilnega pomena za storitev kaznivega dejanja, je odvisno od tega, ali je bilo z neposrednim izvršitvenim dejanjem krajevno in časovno povezano, ali so dejanja, ki jih je izvršil sostorilec taka, da bi jih moral neposredni storilec sam izvršiti, ali so bila dejanja vseh (obeh) udeležencev usklajena, usmerjena v isto posledico in organizirana po načelu vnaprejšnje delitve vlog in ali je sostorilec kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval, pojmoval kot svoje ali kot tuje.

Ker je obsojenec storil kaznivo dejanje ropa v sostorilstu s soobsojencem v času veljavnosti KZ-77, višje sodišče ni ravnalo prav, ko je dejanje, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo po 1. odstavku 168. člena KZ-77 v zvezi z 22. členom KZJ, pravno kvalificiralo po 1. odstavku 213. člena KZ. Pri tem je namreč prezrlo, da bi ob uporabi zakona, ki je veljal v času sojenja, prišla v poštev kvalificirana oblika po 3. odstavku 213. člena KZ, kar pa je glede na predpisano kazen za obsojenca neugodnejše kot pravna opredelitev sodišča prve stopnje.

Če sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi pritožbene navedbe tako, da v celoti pritrdi dejanskim in pravnim sklepom v prvostopenjski sodbi in se nanje tudi sklicuje, ni treba, da razloge iz prvostopenjske sodbe še posebej ponavlja.

Izrek je napačen, če je v njem navedeno, da je vsak od obeh obsojencev storil po eno kaznivo dejanje in da sta kaznivo dejanje storila v sostorilstvu, saj se ti dve ugotovitvi izključujeta.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni R.T. dolžan plačati stroške, nastale v postoku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je obsojena R.T. in F.B. s sodbo z dne 7.5.1999 spoznalo za kriva, vsakega enega kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 168. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) v zvezi z 22. členom Kazenskega zakona SFRJ (KZJ). Po 1. odstavku 168. člena KZ-77 in z uporabo 2. točke 42. člena in 3. točke 1. odstavka 43. člena KZJ je obsojenemu R.T. izreklo kazen tri mesece zapora. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca I.K. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 2,307.500,00 SIT in s pripadajočimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravdo. Na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da sta obsojenca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, nagrado in potrebne izdatke oškodovančevega pooblaščenca ter vsak še na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožb okrožne državne tožilke in zagovornikov obeh obsojencev z uvodoma navedeno pravnomočno odločbo sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za kriva, vsakega enega kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ. Ugodilo je pritožbi državne tožilke in napadeno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da jima je izreklo višji kazni, obsojenemu R.T. šest mesecev zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu R.T. je, četudi je deloma odločilo tudi v njegovo korist, pritožbeno sodišče naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka - povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega R.T. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega R.T. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ali da razveljavi samo odločbo višjega sodišča ter zadevo vrne "v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču, ali pa se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona".

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podaja mnenje, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku ni mogoče pritrditi, da ravnanje obsojenega R.T. ne pomeni sostorilstva. Zagovornik tega obsojenca svoje stališče utemeljuje z navedbami, da je obsojeni R.T. oškodovanca samo ustavil in ga vprašal, koliko je ura, da to ni dejanje, ki je odločilno ali pomembno za uspeh kriminalnega podviga, ki ga je izpeljal obsojeni F.B. Ta da je fizično močnejši od oškodovanca, zaradi vinjenosti slednjega pa je bila ta razlika še očitnejša, in bi po stališču vložnika oškodovanca zlahka obvladal sam. Navaja, da dejanje obsojenega R.T. ni bilo takšno, da bi ga drugi obsojenec kot neposredni storilec moral izvršiti sam, obsojeni F.B. pa je z nenadnim, tudi za obsojenega R.T. nepričakovanim udarcem oškodovanca zbil na tla in mu iz žepa vzel denarnico. Poudarja tudi, da obsojeni R.T. dejanja ni štel za svojega, saj že od samega začetka pri njem ni želel biti prisoten ne fizično ne mentalno, pri njem tudi ni bila podana zavest, da pomaga obsojenemu F.B. pri izvršitvi kaznivega dejanja ropa. Za vse, kar se je dogajalo pozneje, je po mnenju vložnika mogoče okriviti tudi obsojenega R.T., vendar pa v tem ravnanju ni zakonskih znakov kaznivega dejanja ropa.

Sostorilstvo kot oblika udeležbe pri kaznivem dejanju je podana, če dve ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi (25. člen KZ).

Presoja, ali gre za sostorilstvo v širšem smislu kot obliko udeležbe, je odvisna od tega, ali je bilo ravnanje, ki samo po sebi ni izvršitveno, odločilnega pomena za storitev kaznivega dejanja, ali je bilo z neposrednim izvršitvenim dejanjem krajevno in časovno povezano, ali so dejanja, ki jih je izvršil sostorilec taka, da bi moral neposredni storilec sam izvršiti, ali so bila dejanja vseh (obeh) udeležencev usklajena, usmerjena v isto posledico in organizirana po načelu vnaprejšnje delitve vlog. Poleg teh meril pa je treba upoštevati, ali je domnevni sostorilec kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval, pojmoval kot svoje ali kot tuje.

Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da ravnanje obsojenega F.B. vsebuje vse zakonske znake izvršitvenega kaznivega dejanja, da pa je obsojeni R.T. z drugačnim dejanjem, ki sicer ni izvršitveno v ožjem pomenu besede, odločilno prispeval k storitvi kaznivega dejanja.

Obrazložilo je, da sta obsojenca kaznivo dejanje storila po predhodnem dogovoru, da sta se z osebnim avtomobilom zapeljala za oškodovancem I.K., ki se je v poznih nočnih urah peš napotil proti domu. Ko sta ga dohitela, je ugotovitvah sodišča obsojeni R.T. izstopil iz vozila in oškodovanca ogovoril z besedami, koliko je ura, z namenom, da ga zamoti, medtem pa je iz vozila izstopil tudi obsojeni F.B. in oškodovanca, ki se je ustavil, udaril s pestjo v glavo, tako da ta je padel na tla, mu vzel denarnico, nakar sta oba pobegnila in si denar razdelila na enake dele, oškodovančevo denarnico in dokumente pa nato skupaj sežgala. Na podlagi zagovora obsojenega R.T. je tudi ugotovilo, da je ta vedel, da gresta z obsojenim F.B. za oškodovancem, da ga bosta pretepla in mu vzela denar. Dejanje obsojenega R.T. je zato takšno, da je z njim odločilno prispeval k storitvi kaznivega dejanja, torej storjeno v sostorilstvu. Zato kršitev kazenskega zakona, ki jo vložnik v zahtevi pobliže ne opredeli, ni izkazana.

Kolikor vložnik navaja, da obsojenec dejanja ni štel za svojega, so te navedbe v nasprotju z dokazno presojo, ki jo je v tem pogledu sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi. Zato s to trditvijo vložnik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj so pritožbene navedbe, s katerimi je uveljavljal kršitev kazenskega zakona, neutemeljene. Na ta način obsojenčev zagovornik z zahtevo po vsebini uveljavlja kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Ta namreč predpisuje, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi pritožbene navedbe. Višje sodišče je to tudi storilo, tako da je v celoti pritrdilo dejanskim in pravnim sklepom v prvostopenjski sodbi in se nanje tudi sklicevalo. Razlogov iz prvostopenjske sodbe pa ni bilo dolžno še posebej ponavljati.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti tako, da je razsodilo, da sta obsojenca storila vsak po eno kaznivo dejanje ropa po 1. odstavku 213. člena KZ in se ni sklicevalo na določbi 22. člena KZJ oziroma 25. člena KZ o sostorilstvu. Glede na to meni, da je bilo zmotno razsojeno glede odgovornosti obsojenega R.T. Sodišče prve stopnje je v zakonski označbi kaznivega dejanja navedlo, da sta obsojenca storila vsak po eno nadaljevano kaznivo dejanje ropa po 1. odstavku 168. člena KZ-77 v zvezi z 22. členom KZJ in obsojencema izreklo kazni z uporabo omilitvenih določil po 2. točki 42. člena in 3. točki 1. odstavka 43. člena KZ SFRJ. Glede na monistično koncepcijo kaznivega dejanja, ki velja v našem kazenskem pravu, je tak izrek napačen, saj se ugotovitvi, da je vsak od obsojencev storil kaznivo dejanje in da sta kaznivo dejanje storila v sostorilstvu, izključujeta. Glede na opis dejanja je očitno, da je tisti del besedila, kjer sodišče govori o tem, da sta storila vsak po eno kaznivo dejanje, zato odveč.

Višje sodišče je prvostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je presodilo, da sta obsojenca storila vsak eno kaznivo dejanje ropa po 1. odstavka 213. člena KZ. Nato pa je, ne da bi uporabilo omilitvena določila, kar bi glede na to, da je uporabilo določbe sedaj veljavnega kazenskega zakona, moralo storiti, obsojencema izreklo kazni, ki sta nižji od posebnega minimuma.

Opis temeljne oblike kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 168. člena KZ-77 in 1. odstavku 213. člena KZ je identičen. Po prej veljavnem zakonu je bila za to kaznivo dejanje predpisana kazen najmanj treh let, tako da je bilo mogoče za to kaznivo dejanje izreči tudi kazen petnajst let zapora, po sedaj veljavni določbi pa je predpisan zapor od enega do desetih let. Višje sodišče pa očitno ni upoštevalo opis kvalificirane oblike kaznivega dejanja v obeh omenjenih zakonih. Po določbi 3. odstavka 168. člena KZ-77 je bila ta podana takrat, če je dejanje iz 1. odstavka storila skupina ali tolpa ali v posebno hudem primeru dejanja iz 2. odstavka istega člena. Da bi šlo za skupino ali tolpo, pa je bilo potrebno sodelovanje najmanj treh oseb. Določba 3. odstavka 213. člena KZ pa pravi, da je kvalificirana oblika kaznivega dejanja ropa podana, če stori dejanje iz 1. ali 2. odstavka istega člena dvoje ali več oseb, pri čemer je za to kaznivo dejanje predpisan zapor najmanj petih let. Sodišče druge stopnje je očitno prezrlo, da presoja, kateri zakon je za storilca milejši, pokaže, da bi dejanje obsojencev, če bi uporabilo zakon, ki je veljal v času sojenja, pomenilo storitev kvalificirane oblike po 3. odstavku 213. člena KZ. Taka pravna opredelitev pa je glede na najmanjšo predpisano kazen za obsojenca neugodnejša od tiste, ki jo je izvzemši opredelitev, da je vsak od obsojencev storil eno kaznivo dejanje, pravilno uporabilo sodišče prve stopnje.

V 1. odstavku 421. člena ZKP je predpisano, da sme Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tako v škodo, kakor tudi v korist obdolženca. Zagovornik sme to izredno pravno sredstvo vložiti samo v obsojenčevo korist. Pojasnjeno je namreč bilo, da je v izreku sodbe, ki ga sodišče druge stopnje ni spreminjalo, določno opisana udeležba obsojenega R.T. pri storitvi očitanega kaznivega dejanja in da ima tako opisano dejanje vse znake očitanega kaznivega dejanja ter vse potrebne elemente sostorilstva. Glede na to, da je sodišče druge stopnje prekršilo kazenski zakon obsojencu v korist, z navedbami v zahtevi, ki se omejujejo zgolj na to, da sodišče druge stopnje ni uporabilo določbe o sostorilstvu, vložnik ne more uspeti.

Ostalih kršitev, ki jih navaja v uvodu zahteve, vložnik ni obrazložil in jih zato tudi ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega R.T. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni R.T. na podlagi 98. a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je predlagal, da Vrhovno sodišče na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP izvršitev pravnomočne sodne odločbe vloži oziroma prekine, vendar pa tega ni storilo, saj je glede na vsebino zahteve ocenilo, da za izdajo take odredbe ni podlage.