24. 4. 2019

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba ADRIA AIRWAYS, d. o. o., Brnik – Aerodrom, ki jo zastopa Odvetniška družba Ilić & Partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 24. aprila 2019

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 1/2018 z dne 22. 1. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1140/2016 z dne 28. 9. 2017 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg 3694/2013 z dne 19. 5. 2016 se sprejme v obravnavo.

2.Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži opravljanje izvršbe v zadevi, ki se pri Okrajnem sodišču v Kranju vodi pod št. I 710/2017.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V gospodarskem sporu je družba IPEK INTERNATIONAL Ltd Company, Belize City, Belize, kot tožnica od ustavne pritožnice kot toženke zahtevala vračilo zneska 368.890,26 EUR, ki ji ga je plačala na podlagi Pogodbe o nakupu letala AIRBUS A320 z dne 3. 8. 2012 (v nadaljevanju Pogodba). Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka (ustavna pritožnica) dolžna tožnici plačati 368.890,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2012 do plačila (I. točka izreka); da se v preostalem delu (glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 368.890,26 EUR od 12. 8. 2012 do 22. 8. 2012) tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka); in da je pritožnica dolžna tožnici plačati 10.893,53 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Višje sodišče je pritožbo ustavne pritožnice zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe zavrglo (I. točka izreka), v preostalem delu pa je njeno pritožbo zavrnilo ter v I. in III. točki izreka potrdilo izpodbijano sodbo (II. točka izreka). Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničino revizijo.

2.Pritožnica uveljavlja kršitve 22. in 23. člena Ustave. Opozarja, da je bilo pri sojenju na vseh treh stopnjah za odločitev bistveno vprašanje jezikovne razlage pomena angleške besede deposit, ki je bila uporabljena v Pogodbi. Razumevanje pomena (vsebine) te besede, ki so ga podali sodni tolmači, in izbira po njihovi presoji najbolj primernega izraza za njen slovenski prevod naj bi sodiščem postavila okvir, znotraj katerega so uporabljala materialno pravo in nadalje razlagala sporno pogodbeno razmerje. Dejstvo, da tolmači te besede niso prevedli kot ara, naj bi pomenilo izhodišče za vso kasnejšo materialno razlago rednih sodišč in povzročilo, da so vsa izhajala iz tega, da ara med strankama izrecno ni bila dogovorjena in da dogovor o ari ni bil nedvoumen, ker ara ni bila izrecno definirana. To naj bi nadalje pomembno vplivalo na presojo, da so pogodbena določila sporna in da je treba šele ugotavljati pravo pogodbeno voljo strank. Če bi sodni tolmači besedo deposit prevedli kot ara, naj bi bil okvir, znotraj katerega bi sodišča opravila materialnopravno presojo, povsem drugačen, kar naj bi pomenilo, da sta (ne)pravilnost prevoda sodnega tolmača in njegovo (ne)razumevanje pravnih institutov deposit in ara odigrala ključno vlogo pri materialnopravni odločitvi v zadevi.

3.Pritožnica naj bi pred vsemi rednimi sodišči trdila prav to, da tolmači niso pravilno prevedli besede deposit, pri čemer naj ji sodišča ne bi omogočila izvedbe ključnega dokaza za te njene trditve, tj. postavitve izvedenca angleške terminološke stroke. Opozarja, da je kot pravilni pomen angleškega izraza deposit vseskozi navajala slovenski izraz ara, kot je ta razumljen v angleško govorečih pravnih sistemih in v letalski industriji, in to tudi dokaz(ov)ala. Predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca angleške pravne terminologije naj bi pomenil ključen in hkrati tudi najbolj primeren dokaz za ugotovitev (ne)pravilnosti prevoda strokovnega izraza deposit, na čemer naj bi temeljila materialnopravna presoja spora. Zaradi pomanjkljivega strokovnega znanja s področja prava naj bi namreč tolmači to besedo prevedli napačno. Pritožnica dodaja, da se na mednarodne slovarje, sodno prakso tujih sodišč, strokovno literaturo in poslovne običaje v letalski panogi v zvezi s trditvami o pravilnosti tolmačenja izraza deposit ni sklicevala zato, ker bi želela, da se ti uporabijo namesto slovenskega materialnega prava, temveč zaradi dokazovanja pravega pomena besede. To pa naj bi bil predpogoj, da bi sploh lahko prišlo do pravilne uporabe slovenskega materialnega prava. Tudi na ta način naj bi Vrhovno sodišče kršilo pritožničino pravico do izjave.

4.Sodišče prve stopnje naj sploh ne bi obrazložilo, zakaj ni upoštevalo tega dokaznega predloga, temveč naj bi zapisalo zgolj to, da se ta kot nepotreben zavrne. Nekoliko bolj (vendar povsem neustrezno) naj bi se do neizvedbe tega dokaza opredelilo sodišče druge stopnje, po stališču katerega angažma izvedenca ne bi mogel služiti kot dokaz za to, da sta se stranki v spornem določilu dogovorili za aro; izvedenec naj ne bi bil primeren dokaz za iskanje skupnega namena pogodbenikov (prim. drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ). Tudi Vrhovno sodišče naj neizvedbe omenjenega dokaznega predloga ne bi ustrezno obrazložilo. Zapisalo naj bi, da prevod tolmačev za stranki ni sporen, sporen je le pomen prevoda, pri čemer naj bi povsem prezrlo, da je pritožnica celoten postopek uveljavljala ravno napačen prevod besede deposit. Površna obravnava zadeve naj bi izhajala tudi iz zapisa Vrhovnega sodišča, da pritožnica ni podala nobenih drugih navedb, zakaj naj bi imelo plačilo spornega zneska po Pogodbi pravno naravo are. Pritožnica poudarja, da je od začetka spora izrecno navajala, da je treba izhajati iz namena strank in da je pomen sporne besede v letalskih poslih ara, zaradi česar naj se postavi izvedenca za angleško pravno terminologijo.

5.Prav tako po pritožničinem prepričanju zaradi nekritičnega pristopa vseh rednih sodišč do (napačnega) prevoda besede deposit sojenja v konkretni zadevi sploh niso opravili sodniki, temveč so njihovo funkcijo de facto prevzeli kar sodni tolmači s svojim izborom slovenske besede za tuj pravni institut deposit. Jezikovna razlaga pravnih pravil, izrazov in institutov naj bi bila naloga sodišča; to naj bi moralo razlagati pravi pomen in temu pomenu pripisati ustrezne pravne posledice. Tolmačeva dolžnost naj bi bila zgolj v zagotovitvi pravilnega prevoda, ki naj bi sodišču to omogočal. Če tolmač z ustreznim poznavanjem strokovnih izrazov ne razpolaga, naj bi bila potrebna korekcija z angažiranjem ustreznega strokovnjaka. Tolmači naj besede deposit ne bi pravilno prevedli, ker naj ne bi bili pravni strokovnjaki, ki bi podrobneje poznali slovenski pravni sistem in pomen instituta are, in ker naj ne bi bili strokovnjaki za angleško pravno terminologijo in angleško pravo oziroma za običaje v letalski industriji.

6.Pritožnica predlaga sprejem ustavne pritožbe v obravnavo, ker naj bi ji bile kršene ustavne pravice, zaradi česar naj bi utrpela hujše in težko popravljive škodljive posledice, šlo pa naj bi tudi za razrešitev pomembnih ustavnopravnih vprašanj, ki presegajo pomen konkretne zadeve. Poleg tega predlaga začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih aktov. Pojasnjuje, da je Okrajno sodišče v Kranju 10. 11. 2017 na podlagi pravnomočne sodbe iz obravnavanega gospodarskega spora že izdalo sklep o izvršbi št. I 710/2017, s katerim je dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev na njenih računih pri organizacijah za plačilni promet. Upnica naj bi obstajala samo na papirju, dejansko naj ne bi poslovala in naj ne bi imela nobenega premoženja. Sedež naj bi imela registriran v Belizeju, tj. državi, ki naj bi bila znana davčna oaza in uvrščena tudi na Seznam držav, v zvezi s katerimi obstaja visoko in povečano tveganje za pojav pranja denarja ali financiranja terorizma, ki ga je objavil Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja. Na poslovnem naslovu te družbe naj ne bi bila prijavljena nobena družba s tako firmo, njena domnevna zastopnica pa naj bi na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje povedala, da živi v Turčiji in da v resnici družbo vodi po navodilih tretjih oseb. Obstajala naj bi velika nevarnost, da v primeru uspeha z ustavno pritožbo pritožnica od tega ne bo imela nobene koristi, saj naj ne bi mogla predlagati nasprotne izvršbe niti vložiti kondikcijske tožbe, poleg tega naj drugačna sodba v morebitnem novem sojenju ne bi bila priznana v Belizeju, saj naj ne bi bila izkazana vzajemnost. Upnica naj bi v izvršbi lahko izterjala minimalno 587.380,64 EUR, kar naj bi predstavljalo izjemno visok znesek, katerega povračila naj torej pritožnica ne bi mogla doseči, zato naj bi zanjo nastale nepopravljive škodljive posledice. Navedeno naj bi izkazoval tudi pravnomočni sklep o odlogu izvršbe v postopku št. I 710/2017.

B.

7.Senat je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene pritožničine ustavne pravice oziroma temeljne svoboščine.

8.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice.

9.Za pritožnico bi nadaljevanje izvršilnega postopka, navedenega v 2. točki izreka, lahko pomenilo nastanek težko popravljivih škodljivih posledic. Okoliščine, ki jih v tem delu navaja, zlasti dejstvo, da je upnica tuja pravna oseba, ki v Republiki Sloveniji nima premoženja, lahko povzročijo, da bo pritožnica posledice, ki bi nastale s poplačilom sporne terjatve, v primeru kasnejšega uspeha z ustavno pritožbo težko odpravila. Za nasprotno stranko, tj. upnico, pa odlog izvršilnega postopka sam zase ne more povzročiti težko popravljivih škodljivih posledic. Pomeni le, da bo izvršilno sodišče nadaljevalo postopek po odločitvi Ustavnega sodišča v tej zadevi. Senat Ustavnega sodišča tako ocenjuje, da teža potencialnih škodljivih posledic, ki jih navaja pritožnica, pretehta nad okoliščino upničine kasnejše izterjave terjatve v primeru, če pritožnica z ustavno pritožbo ne bi uspela. Zato je senat na podlagi 58. člena ZUstS smiselno uporablja tudi za postopek z ustavno pritožbo, do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršbo v zadevi, navedeni v 2. točki izreka tega sklepa. Zadržanje pomeni, da sodišče do končne odločitve Ustavnega sodišča ne sme opravljati nadaljnjih izvršilnih dejanj (2. točka izreka).

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

18. 6. 2020

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Adria Airways, d. o. o., Brnik - Aerodrom – v stečaju, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Vičar, d. o. o., Ljubljana, na seji 18. junija 2020

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. III Ips 1/2018 z dne 22. 1. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1140/2016 z dne 28. 9. 2017 se razveljavi in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V gospodarskem sporu je družba IPEK INTERNATIONAL Ltd Company, Belize City, Belize, kot tožnica od ustavne pritožnice zahtevala vračilo zneska 368.890,26 EUR, ki ji ga je plačala na podlagi Pogodbe o nakupu letala AIRBUS A320 z dne 3. 8. 2012 (v nadaljevanju Pogodba), sklenjene v angleškem jeziku. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka (ustavna pritožnica) dolžna tožnici plačati 368.890,26 EUR s pripadki iz naslova vrnitve zneska, prejetega po Pogodbi, ki je bila razdrta. Ta znesek je bil v Pogodbi poimenovan z izrazom first deposit. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni označen nedvoumno kot ara, in hkrati zavrnilo dokazni predlog na postavitev izvedenca za angleško pravno terminologijo, ki naj bi pojasnil pomen besedne zveze first deposit. Kot nesporno je ugotovilo, da pri izvedbi nakupa po Pogodbi pravdni stranki nista neposredno sodelovali, da nikoli nista bili v neposrednem stiku in da se med seboj sploh nista poznali. Višje sodišče je pritožbo ustavne pritožnice deloma zavrglo, deloma pa zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je zavrnitvi dokaznega predloga z izvedencem angleške pravne terminologije, saj naj bi šlo za dokaz, ki ni primeren za dokazovanje skupnega namena pogodbenih strank, tj. da sta se stranki dogovorili za aro. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničino revizijo. Glede spornega dokaznega predloga je sprejelo stališči, da je za stranki sporen le pomen prevoda, ne pa prevod sam po sebi, in da je pomen prevoda pravna razlaga, ki jo sprejmejo sodišča in ne izvedenci.

2.Pritožnica uveljavlja kršitve 22. in 23. člena Ustave. Opozarja, da je bilo pri sojenju na vseh treh stopnjah za odločitev bistveno vprašanje jezikovne razlage pomena angleške besede deposit, ki je bila uporabljena v Pogodbi. Razumevanje pomena (vsebine) te besede, ki so ga podali sodni tolmači, in izbira po njihovi presoji najprimernejšega izraza za njen slovenski prevod naj bi sodiščem postavila okvir, znotraj katerega so uporabljala materialno pravo in nadalje razlagala sporno pogodbeno razmerje. Dejstvo, da tolmači te besede niso prevedli kot ara, naj bi pomenilo izhodišče za vso kasnejšo materialno razlago rednih sodišč in povzročilo, da so vsa izhajala iz tega, da ara med strankama izrecno ni bila dogovorjena in da dogovor o ari ni bil nedvoumen, ker ara ni bila izrecno definirana. To naj bi nadalje pomembno vplivalo na presojo, da so pogodbena določila sporna in da je treba šele ugotavljati pravo pogodbeno voljo strank. Če bi sodni tolmači besedo deposit prevedli kot ara, naj bi bil okvir, znotraj katerega bi sodišča opravila materialnopravno presojo, povsem drugačen, kar naj bi pomenilo, da sta (ne)pravilnost prevoda sodnega tolmača in njegovo (ne)razumevanje pravnih institutov deposit in ara odigrala ključno vlogo pri materialnopravni odločitvi v zadevi.

3.Pritožnica naj bi pred vsemi rednimi sodišči trdila prav to, da tolmači niso pravilno prevedli besede deposit, pri čemer naj ji sodišča ne bi omogočila izvedbe ključnega dokaza za te njene trditve, tj. postavitve izvedenca angleške terminološke stroke. Opozarja, da je kot pravilni pomen angleškega izraza deposit vseskozi navajala slovenski izraz ara, kot je ta razumljen v angleško govorečih pravnih sistemih in v letalski industriji, in to tudi dokaz(ov)ala. Predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca angleške pravne terminologije naj bi pomenil ključen in hkrati tudi najprimernejši dokaz za ugotovitev (ne)pravilnosti prevoda strokovnega izraza deposit, na čemer naj bi temeljila materialnopravna presoja spora. Zaradi pomanjkljivega strokovnega znanja s področja prava naj bi namreč tolmači to besedo prevedli napačno. Pritožnica dodaja, da se na mednarodne slovarje, sodno prakso tujih sodišč, strokovno literaturo in poslovne običaje v letalski panogi v zvezi s trditvami o pravilnosti tolmačenja izraza deposit ni sklicevala zato, ker bi želela, da se ti uporabijo namesto slovenskega materialnega prava, temveč zaradi dokazovanja pravega pomena besede. To pa naj bi bil predpogoj, da bi sploh lahko prišlo do pravilne uporabe slovenskega materialnega prava. Tudi na ta način naj bi Vrhovno sodišče kršilo pritožničino pravico do izjave.

4.Sodišče prve stopnje naj sploh ne bi obrazložilo, zakaj ni upoštevalo tega dokaznega predloga, temveč naj bi zapisalo zgolj to, da se ta kot nepotreben zavrne. Nekoliko bolj (vendar povsem neustrezno) naj bi se do neizvedbe tega dokaza opredelilo sodišče druge stopnje, po stališču katerega angažma izvedenca ne bi mogel služiti kot dokaz za to, da sta se stranki v spornem določilu dogovorili za aro; izvedenec naj ne bi bil primeren dokaz za iskanje skupnega namena pogodbenikov (prim. drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ). Tudi Vrhovno sodišče naj neizvedbe omenjenega dokaznega predloga ne bi ustrezno obrazložilo. Zapisalo naj bi, da prevod tolmačev za stranki ni sporen, sporen je le pomen prevoda, pri čemer naj bi povsem prezrlo, da je pritožnica v celotnem postopku uveljavljala ravno napačen prevod besede deposit. Površna obravnava zadeve naj bi izhajala tudi iz zapisa Vrhovnega sodišča, da pritožnica ni podala nobenih drugih navedb, zakaj naj bi imelo plačilo spornega zneska po Pogodbi pravno naravo are. Pritožnica poudarja, da je od začetka spora izrecno navajala, da je treba izhajati iz namena strank in da je pomen sporne besede v letalskih poslih ara, zaradi česar naj se postavi izvedenca za angleško pravno terminologijo.

5.Prav tako po pritožničinem prepričanju zaradi nekritičnega pristopa vseh rednih sodišč do (napačnega) prevoda besede deposit sojenja v konkretni zadevi sploh niso opravili sodniki, temveč so njihovo funkcijo de facto prevzeli kar sodni tolmači s svojim izborom slovenske besede za tuj pravni institut deposit. Jezikovna razlaga pravnih pravil, izrazov in institutov naj bi bila naloga sodišča; to naj bi moralo razlagati pravi pomen in temu pomenu pripisati ustrezne pravne posledice. Tolmačeva dolžnost naj bi bila zgolj v zagotovitvi pravilnega prevoda, ki naj bi sodišču to omogočal. Če tolmač nima ustreznega znanja strokovnih izrazov, naj bi bila potrebna korekcija z angažiranjem ustreznega strokovnjaka. Tolmači naj besede deposit ne bi pravilno prevedli, ker naj ne bi bili pravni strokovnjaki, ki bi podrobneje poznali slovenski pravni sistem in pomen instituta are, in ker naj ne bi bili strokovnjaki za angleško pravno terminologijo in angleško pravo oziroma za običaje v letalski industriji.

6.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-371/19 z dne 24. 4. 2019 sprejelo v obravnavo in prepovedalo, da bi se pred njegovo končno odločitvijo o zadevi opravila izvršba v zadevi, ki se pri Okrajnem sodišču v Kranju vodi pod št. I 710/2017. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestilo Vrhovno sodišče.

7.V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni udeleženki v gospodarskem sporu, družbi Ipek International, ki se je izjavila o ustavni pritožbi. Nasprotna udeleženka navaja, da naj pritožnica ne bi izčrpala pravnih sredstev po vsebini, saj nikoli ni zatrjevala morebitnih kršitev človekovih pravic, temveč je vselej zatrjevala le kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP), konkretneje 339. in 8. člena ZPP. Te očitke naj bi prvič podala šele v reviziji oziroma ustavni pritožbi. Nasprotna udeleženka dodaja, da ustavna pritožba ne izpolnjuje objektivnega in subjektivnega kriterija za njen sprejem v obravnavo. Po njenem mnenju je lahko izvedenec angleške pravne terminologije le sodni tolmač za angleški jezik, pri čemer je sodišče upoštevalo prevode treh sodnih tolmačev in se je do njih opredelilo. Ker pritožnik s prevodi ni zadovoljen, ne more iti za kršitev človekovih pravic, temveč za grajanje ugotovljenega dejanskega stanja in pravnega naziranja sodišča, kar pa ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Nasprotna udeleženka vztraja, da plačani znesek ni bil ara. Prevode sta zagotovili že stranki postopka, zato naj bi sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko za ponovno preverjanje ni postavilo izvedenca angleške pravne terminologije. Postavitev izvedenca tako ne bi mogla biti dokaz, da sta se stranki v spornem določilu dogovorili o ari. Sploh pa ne bi mogel biti odločilen, ker je za ugotovitev, kakšen je pomen besedne zveze first deposit, pomembna volja pogodbenih strank, ki pa so jo sodišča ugotavljala. Obrazložitev Vrhovnega sodišča naj bi bila povsem ustrezna. Nasprotna udeleženka tako predlaga zavrženje oziroma zavrnitev ustavne pritožbe.

8.Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožnici, ki pa nanj ni odgovorila.

B. – I.

O materialnem neizčrpanju

9.Nasprotna udeleženka ugovarja, da pritožničini očitki o kršitvah človekovih pravic niso materialno izčrpani, saj naj bi jih pritožnica prvič uveljavila šele v reviziji oziroma v ustavni pritožbi.

10.Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), temveč tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Ustavno sodišče je v dosedanji ustavnosodni presoji sprejelo stališče, da je treba v pravnih sredstvih v postopku pred sodišči uveljavljati prav tiste kršitve človekovih pravic, ki jih pritožnik nato uveljavlja v ustavni pritožbi. Smisel zahteve po materialnem izčrpanju je v tem, "da se sodiščem […] omogoči, da najprej sama odpravijo kršitve človekovih pravic, do katerih je v tem postopku prišlo, in šele če sodišča sama ne odpravijo kršitev človekovih pravic, je utemeljen poseg Ustavnega sodišča.[1] Vztrajanje pri stališču, da morajo stranke sodnih postopkov domnevne kršitve vseh (ne le procesnih) človekovih pravic poskusiti odpraviti že pred pristojnimi sodišči, zagotavlja, da se bodo sodišča opredeljevala tudi do ustavnopravnih vprašanj, kar zagotavlja učinkovito varstvo človekovih pravic, hkrati pa ustreza položaju Ustavnega sodišča in njegovemu razmerju do rednih sodišč (načelo subsidiarnosti).[2]

11.Pritožnica je glede dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca za angleško pravno terminologijo v ustavni pritožbi uveljavila dva očitka, in sicer, da sodišče prve stopnje zavrnitve tega dokaznega predloga sploh ni obrazložilo in da obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga, ki sta jo podali Višje in Vrhovno sodišče, ni prepričljiva in utemeljena. Ugovor nasprotne udeleženke glede materialnega izčrpanja očitka, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo, je utemeljen, saj pritožnica tega očitka ni uveljavila v reviziji. Zato je ta očitek materialno neizčrpan in v postopku z ustavno pritožbo ni dopusten. Nasprotna udeleženka pa pritožnici neutemeljeno očita materialno neizčrpanje drugega očitka o neprepričljivi in neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca angleške pravne terminologije. Ta očitek je pritožnica uveljavila v reviziji, ko je zatrjevala kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s katero naj bi bilo "onemogočeno kontradiktorno obravnavanje pred sodiščem". Iz ustavnosodne presoje izhaja, da zadošča, da pritožnik v postopku pred sodišči zatrjuje zmotno uporabo materialnega oziroma procesnega prava, pri čemer izrecno sklicevanje na kršitev pravice iz 22. člena Ustave v postopku pred rednimi sodišči ni potrebno.[3] Očitek, ki se nanaša na neprepričljivo in neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga, je zato dopusten in ga bo Ustavno sodišče v nadaljevanju presodilo z vidika kršitve 22. člena Ustave.

B. – II.

O utemeljenosti ustavne pritožbe

12.Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja pravica vsake stranke v postopku, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja (načelo kontradiktornosti postopka). Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.[4] Vendar pa iz 22. člena Ustave ne izhaja dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze. Sodišču ni treba slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, dolžno pa je zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.[5] Načelna obveznost sodišča, da izvede ponujene dokaze, ki izhaja iz 22. člena Ustave, se torej ne nanaša na vse dokaze, ampak le na pomembne in dopustne – in še to le pod pogojem, da stranka obrazloženo navede, katero dejstvo naj bi se s predlaganim dokazom ugotavljalo in kakšna je lahko korist predlaganega dokaza.[6] Ustavno sodišče je že odločilo, da je prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ko sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve potencialno pomembnega dokaza, sodišče druge stopnje in Vrhovno sodišče pa nista odgovorili na izrecno pritožničino pritožbeno oziroma revizijsko navedbo v zvezi s tem.[7] Zahtevam 22. člena Ustave ni zadoščeno niti tedaj, če sodišče sicer (na videz) obrazloži zavrnitev nekega dokaznega predloga, vendar prazno ali pavšalno, kot tudi, če sodišče zavrnitve dokaznega predloga ne obrazloži prepričljivo.[8]

13.V zvezi z zavrnitvijo spornega dokaznega predloga je Višje sodišče navedlo, da angažma izvedenca angleške pravne terminologije ne bi mogel služiti kot dokaz za to, da sta se pravdni stranki v spornem določilu dogovorili za aro, saj se v skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupni namen pogodbenikov, ki ga s takim izvedencem ni mogoče dokazovati ‒ šlo naj bi za neprimeren dokaz.[9] Po obrazložitvi Vrhovnega sodišča pa prevod, ki sta ga s sodnimi tolmači zagotovili stranki sami, zanju ni sporen, sporen je pomen prevoda, za katerega je ključna razlaga na podlagi določb OZ (ki jo sprejme sodišče) in ne pomen izrazov v tujini in tuji stroki.[10]

14.Uvodoma je treba ugotoviti, da ne drži, da prevod za stranki ni bil sporen. Pritožnica je že v odgovoru na tožbo predlagala, naj izvedenec za angleško pravno terminologijo pojasni pomen angleškega izraza deposit in ali ta ustreza slovenskemu izrazu "ara". Tega ni mogoče razumeti drugače kot nestrinjanje s prevodoma te besede z izrazoma "polog" in "depozit", ki so ju podali tolmači. Tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožnica ponovno opozorila, da je predlagala postavitev izvedenca za angleško pravno terminologijo zaradi pravilnosti prevajanja in pomena besed first deposit; izvedenec naj bi namreč nedvomno znal pojasniti, kakšen pomen imata besedi first deposit v pogodbenem pravu in zlasti v konkretni Pogodbi. V reviziji je pritožnica vztrajala, da je sporno, kakšen je pravni pomen angleške besede deposit, in to svoje stališče je obširno pojasnjevala s sklicevanjem na številne vire. Stališče Vrhovnega sodišča, da "prevod, ki sta ga s sodnimi tolmači zagotovili stranki sami, zanju ni sporen", zato nima podlage v podatkih spisa.

15.Po prvem odstavku 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Uporaba te določbe predpostavlja poznavanje določil pogodbe, ki so, če je pogodba pisna in ni spremljajočih ustnih dogovorov, razvidna iz njihovega zapisa na listini. Tak je dani primer. Vendar je treba upoštevati, da je bila pogodba sklenjena v angleškem jeziku, sodišča pa so razlagala prevod določil pogodbe v slovenskem jeziku.[11] Uporaba navedenega razlagalnega pravila OZ sama zase ne terja ugotavljanja dejanskega stanja. Odločitev sodišča, ali bo ugotavljalo skupen namen pogodbenikov, je odvisna od izbrane metode razlage pogodb. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 82. člena OZ). Da bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, mora zato najprej ustrezno izkazati

spornost pogodbenega določila: le golo sklicevanje nanjo, ki ni hkrati podprto z ustrezno kvalitetnim trditvenim gradivom, ne zadošča; pogodbeno določilo namreč lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.[12] Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.[13] Odločitev sodišča, ali in v kolikšni meri bo uporabilo metodo iz drugega odstavka 82. člena OZ, je pravna odločitev. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Ta pravna odločitev je odvisna od tega, ali subjektivna volja sploh lahko prevlada nad izjavo.[14]

16.Iz povedanega nujno izhaja, da je (tudi) v konkretnem primeru odločilen jezikovni, vsebinski pomen spornega pogodbenega določila, vendar, kar je bistveno, v angleškem jeziku, ker je to jezik, v katerem je bila pogodba sklenjena ‒ tako izrecno tudi Vrhovno sodišče.[15] Pravilnost, natančnost in terminološka ustreznost prevoda pogodbe postane ključna šele, če se sodišča pri razlagi pogodbe opirajo zgolj na besedilo prevoda pogodbe, kot v obravnavanem primeru. Vendar jezikovni pomen neke besede, termina ne more biti odvisen zgolj od tega, katero pravo se uporabi, ampak od jezikovnih pravil in pomena, ki ga neki besedi, terminu pripisuje uporabljeni jezik:[16] ne more biti dvoma, da prevod neke tuje besede, kot ali podariti ali posoditi, usodno vpliva na presojo narave sklenjenega pravnega posla, ne glede na to, katero pravo je upoštevno. Prevajalec (in tudi tolmač) sme prenesti iz enega jezika (ali kode) v drug jezik le tisto, kar dekodira iz izvirnega teksta.[17] Pri tem pa, kot rečeno, ni bistveno pravo, ki ga je treba uporabiti, temveč ima odločilni pomen "izvorni pravni sistem" jezika kot sredstva za pravno sporazumevanje.[18] Šele ko je jezikovni pomen neke tuje besede nedvomen, pa čeprav ima lahko pravno različne pomene (ker objektivno vzeto omogoča več različnih razlag, še posebej glede na kontekst, v katerem je bil uporabljen), sledita uporaba upoštevnega, konkretno slovenskega prava in pravna razlaga. Razlaga pogodbe se v izhodišču težko osredotoči na kaj drugega kot na presojo, kako bi izjavo volje izjavitelja moral razumeti naslovljenec,[19] za kar je pravilnost oziroma terminološka ustreznost prevoda pogodbe, ki je bil predmet razlage, nujen predpogoj. Prav tako to, kako je beseda oziroma besedna zveza (first) deposit prevedena (kot polog ali ara ali nekaj tretjega), lahko vpliva na porazdelitev dokaznega bremena med pravdni stranki.

17.Ob povedanem je tako mogoče skleniti le, da je (ne)pravilnost (terminološka /ne/ustreznost) prevoda vsekakor zelo pomembna okoliščina pri presoji sodišč v obravnavanem primeru. Pred očmi je namreč treba imeti, da so sodišča kot predmet razlage opredelila prevod pogodbe, ki je bila sklenjena v angleškem jeziku. Vrhovno sodišče je izrecno zapisalo, da je sporen pomen prevoda pogodbe in ne pomen izrazov v tujini ali tuji stroki.[20] To pomeni, da so sodišča predpostavila, da je bilo doseženo soglasje volj o vsebini, kot jo izraža besedilo prevoda, in da so določila pogodbe, ki je bila predmet razlage, sodiščem s tem, ko so seznanjena s prevodom, v celoti poznana. Prav ta predpostavka pa je zmotna. Prvič zato, ker je bilo soglasje volj izraženo v angleškem in ne v slovenskem jeziku; in drugič zato, ker je pritožnica argumentirano izpodbijala pravilnost (ustreznost) prevoda angleške pogodbe v slovenščino in predlagala dokaz z izvedencem angleške pravne terminologije. Predpostavka, da so bila sodišču poznana določila pogodbe, ki je bila predmet razlage, zato nima opore v podatkih spisa. Glede na to obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca angleške pravne terminologije Višjega in Vrhovnega sodišča ni mogoče oceniti kot razumno ter logično vzdržno. Razlogov, ki sta jih navedli za zavrnitev tega dokaznega predloga, tako ni mogoče šteti za prepričljivo in utemeljeno zavrnitev izvedbe dokaza. S tem sta Višje in Vrhovno sodišče pritožnici kršili 22. člen Ustave.

18.Ker je bilo treba izpodbijani odločitvi razveljaviti in zadevo vrniti Višjemu sodišču v novo odločanje že iz zgoraj navedenih razlogov, ki utemeljujejo kršitev pravice iz 22. člena Ustave, se Ustavno sodišče do drugih pritožničinih očitkov ni opredeljevalo.

C.

19.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Mežnar in Šugman Stubbs ter sodnik Čeferin. Sodnik Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje, sodnica Mežnar in sodnik Čeferin pa odklonilni ločeni mnenji.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71).

[2]Primerjaj A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 505.

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-645/13 z dne 3. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 24/16).

[4]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 55/07, in OdlUS XVI, 90).

[5]Prav tam. Glej tudi sklep Ustavnega sodišča št. Up-46/01 z dne 7. 4. 2003.

[6]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2380/07 z dne 19. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 28/09, in OdlUS XVIII, 89).

[7]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-694/04 z dne 16. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 33/06).

[8]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-794/05 z dne 20. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 97/05).

[9]Glej 7. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča.

[10]Glej 17. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.

[11]Tako je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da prvi depozit ni označen nedvoumno kot ara, saj nobeden od tolmačev besedne zveze first deposit ni prevedel kot ara (15. točka obrazložitve); Višje sodišče je opozorilo, da pritožnica ni izpodbijala dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem (7. točka obrazložitve); medtem ko je Vrhovno sodišče pojasnilo, da stranki nista uporabili termina, ki bi pomenil dogovor o "ari" (15. točka obrazložitve).

[12]Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 45/2012 z dne 16. 5. 2013.

[13]Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 77/2016 z dne 24. 4. 2018.

[14]Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 313/2014 z dne 12. 5. 2016.

[15]Glej prvi stavek v 15. točki obrazložitve njegove sodbe: "Glede vsebine Pogodbe pa je po presoji Vrhovnega sodišča ključen vsebinski pomen besedne zveze 'first deposit'."

[16]SSKJ besedo prevesti opredeljuje kot izraziti, podati pisano ali govorjeno besedilo enega jezika z jezikovnimi sredstvi drugega jezika.

[17]M. Chromá, Traps of English as a Target Language in Legal Translation, v: Comparative Legilinguistics (International Journal for Legal Communication), 26 (2016), str. 83.

[18]Triebel tako opozarja, da sta angleški pravni jezik in anglosaški pravni sistem (common law) odrasla skupaj in da je številne termine angleške pravne terminologije in koncepte mogoče razumeti le v kontekstu anglosaškega pravnega sistema. Glej V. Triebel, Pitfalls of English as a Contract Language, v: F. E. Olsen, R. A. Lorz, D. Stein (ur.), Translation Issues in Language and Law, Palgrave Macmillan, Basingstoke 2009, str. 149.

[19]Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 834/2008 z dne 29. 1. 2009 in M. Dolenc, Objektivna ali subjektivna razlaga pogodb v našem obligacijskem pravu?, Pravna praksa, št. 27 (2005), str. 16.

[20]Glej 17. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.

Če nekoliko poenostavim, odločitve sodišč o tem vprašanju slonijo na dveh razlogih: (a) da je ara realen kontrakt in bi morala biti dana ob sklenitvi pogodbe, sporna pogodba pa je bila sklenjena že s podpisom pogodbe in ne šele s plačilom prvega zneska (14. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča); ter (b) da za stranki ni sporen prevod, ki sta ga s sodnimi tolmači zagotovili sami, temveč je sporen pomen prevoda, pravna razlaga tega pomena na podlagi določb slovenskega materialnega prava pa je naloga sodišč in ni odvisna od izvedencev ali od navedb o pomenu izraza v tuji pravni praksi, strokovni literaturi ali upoštevni panogi (15. do 17. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča).

Glede prvega razloga sem zadržan do stališča (iz 14. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča), da bi morala biti ara v vsakem primeru dana že ob sklenitvi pogodbe. Prvi odstavek 64. člena OZ, ki ga (v 12. točki obrazložitve) povzema tudi Vrhovno sodišče, namreč določa: "Če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki nek znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega." Ta določba torej sočasnost plačila are in sklenitve pogodbe določa za pravilo,[1] a dopušča tudi izjeme od tega pravila, saj vsebuje izrecni pripis, da se stranki lahko dogovorita drugače ("razen če ni dogovorjeno kaj drugega"). Če torej neka pogodba (recimo za nakup nepremičnine) vsebuje izrecno določilo, da se ara plača v treh dneh po sklenitvi pogodbe, posledično sam ne vidim razlogov za sklep, da taka pogodba ne bi bila veljavno sklenjena oziroma da na tak način naknadno plačana ara ne bi pomenila are v smislu 64. do 66. člena OZ.

V obravnavani zadevi se je kupovalka s pogodbo zavezala, da bo prvi znesek ("first deposit") poravnala v treh dneh po sklenitvi pogodbe, nato pa bo prodajalka začela z deli demontaže. Če si zamislimo primer, ko za nobeno stranko in tudi zunanje opazovalce ne bi bilo sporno, da je bila s tem mišljena ara (recimo, da bi pogodba, čeprav sklenjena v angleškem besedilu, tu vendarle izrecno vsebovala pripis slovenske besede "ara"), se zdi, da bi bilo takšno pogodbeno določilo skladno z ureditvijo v OZ. Še več: glede na naravo posla o nakupu letala, kadar ta zahteva zamudno in zahtevno demontažo, je vloga tovrstnega prvega zneska v smislu potrditve pogodbene resnosti oziroma trdnosti pogodbenih zavez tudi po vsebini podobna zavarovalni funkciji are.

S tem pa pridemo do drugega razloga sodišč za sklep, da v tem primeru ni šlo za aro: do stališč, da v zadevi ni sporen prevod, ampak pravni pomen tega prevoda, ter da izrazov "prvi depozit" in "prvi polog" po slovenskem pravu ni mogoče razumeti kot aro oziroma da gotovo vsaj ne gre za jasen in nedvoumen dogovor o ari, ki ga pravni red sicer zahteva, če naj pride do njenih posebnih posledic.

Priznam, da sam postanem že pri vprašanju, ali gre tu za določanje pomena in učinkov pogodbe, ki je pravno vprašanje, ali pa za ugotavljanje pogodbene volje, ki je dejansko vprašanje.[2] Vsekakor tudi po moji oceni (in v tem pritrjujem razlogom iz odločbe) pritožnica že ves čas spora oporeka stališču, da naj bi šlo pri pogodbenem izrazu "first deposit" za nekaj drugega kot za aro. Ravno zato, ker – in kolikor – sodišča s strani tolmačev izbrani izraz razumejo kot odločilno dejstvo, zaradi katerega naj bi šlo le za prvi del plačila kupnine in ne za aro, je posledično treba šteti, da pritožnica torej že ves čas ugovarja tudi prevodu. Sklep, da za stranki prevod ni bil sporen, saj da sta sami predložili prevode s strani tolmačev, že zato po moji oceni ni povsem ustrezen.

V isti sapi dodajam, da se mi sicer – ne na splošno ne v luči konkretne zadeve – ne zdijo prepričljive navedbe pritožnice o pomanjkljivem pravnem in strokovnem znanju sodnih tolmačev, ker naj ne bi bili pravni strokovnjaki, ki bi podrobneje poznali slovenski pravni sistem in pomen instituta are, zaradi česar bi moralo sodišče imenovati (ad hoc?) izvedenca angleške pravne terminologije, ki bi opredelil slovensko ustreznico izraza "(first) deposit". Po vsebini naj bi bili tovrstni izvedenci prav sodni tolmači, ki morajo posedovati tako ustrezno znanje strokovnega izrazja v upoštevnem jeziku kot tudi pravno znanje. Vendar pa je resnična težava drugje: v tem, da jezik kot nujno oziroma neizogibno, a hkrati žal tudi ne brezhibno orodje prava naslovnikom in razlagalcem prava nenehno postavlja težavna vprašanja razlage pravnih (zakonskih ali pogodbenih) določil, katerih rešitev pogosto še zdaleč ne zahteva le tehnične – ali vsaj strokovno neproblematične – izbire ustreznega izraza. To velja že znotraj posameznega pravnega sistema (in jezika), kvečjemu še bolj pa v primeru trka oziroma sobivanja različnih pravnih jezikov in sistemov.

Po moji oceni je v takih primerih – ne sicer vedno, a vsaj v določenih težavnejših primerih gotovo – težko povleči mejo med prevodnim izrazom in njegovim pomenom. Že zato je v takih primerih po moji oceni težko utemeljiti sklep, da naj bi bil med strankama pogodbe sporen le pomen prevoda, ne pa tudi sam prevod. Prav tako pa je v takih primerih težko sklepati, da je stranka že vnaprej soglašala z določenim prevodom in temu prevodu pripisanim pomenom, ko je predložila besedilo, ki ga je (sklepam, da brez njene aktivne vloge in še manj nareka) pripravil sodni tolmač. V tem oziru tudi razumem prizadevanja pritožnice, da na sodišču doseže ustrezno vsebinsko presojo uporabljenega angleškega izraza, pa čeprav z nekoliko nenavadnim predlogom za imenovanje izvedenca angleške pravne terminologije.

Naj v ponazoritev povedanega navedem primer, prav tako povezan z angleškim jezikom. Leta 2004 je v Londonu potekala še ena izmed več pravd v zvezi s kritjem stroškov odmevnega brodoloma naftnega tankerja Exxon Valdez iz leta 1989, v kateri je bilo zavarovalno kritje v zelo visokem znesku (v konkretni pravdi je šlo za nekaj tisoč združenih pozavarovalnih zahtevkov v skupni vrednosti več sto milijonov dolarjev) odvisno od odgovora na vprašanje, ali se besedna zveza "removal of debris" iz zavarovalne police nanaša tudi na čiščenje nafte, ki se razlije iz nasedlega tankerja.[3] To ni bil problem (pomena) prevoda, temveč problem razlage pogodbenega določila, ki pa je vendarle terjal poglobljeno presojo sodišča z upoštevanjem vrste predloženih dokazov in argumentov, od slovarskih opredelitev pojma "debris" do zaslišanja različnih predstavnikov ladjarske panoge o ustaljenosti rabe izraza v ladjarstvu in celo do zaslišanja ameriških odvetnikov, če bi bilo na koncu po presoji sodišča za razlago tega določila upoštevno ameriško in ne angleško pravo. Na koncu je sodnik sklenil, da se polica ni raztezala na čiščenje razlite nafte, med drugim z ugotovitvijo, da se običajni pomen besedne zveze "removal of debris" ne razteza na ravnanje s tekočimi ali viskoznimi snovmi.[4]

Kako bi to angleško besedno zvezo ("removal of debris") v slovenščino prevedel sodni tolmač? Če bi denimo izbral besedno zvezo "odstranitev razbitin", bi nemara pri njeni razlagi v slovenščini še težje prišli do sklepa, da bi lahko vključevala čiščenje razlite nafte. Če bi namesto tega izbral "odstranitev ostankov", pa bi morda slovenski izraz puščal več prostora za razlago v eno ali drugo smer. Priznam, da sem zadržan do stališča, po katerem bi bila določitev (nesporne) vsebine pogodbenega določila v odločilni meri odvisna od tovrstne prevajalske izbire sodnega tolmača, stranka pa odvisna od naključne sreče – ali morda celo vztrajnosti – pri iskanju ustreznega prevoda sodnega tolmača.

Naj k temu dodam še en upošteven poudarek iz že omenjene angleške pravde. Prvostopenjski sodnik je tam med drugim odločil, da je za odločitev o opisanem vprašanju upoštevno angleško pravo. Dodal pa je, da bi v primeru, če bi bilo upoštevno ameriško pravo (oziroma pravo zvezne države New York), po njegovi presoji sodišče države New York z upoštevanjem dveh starejših odločitev ameriških sodišč verjetno prišlo do sklepa, da je pomen zveze "removal of debris" nedvoumen v obratni smeri – da bi torej štelo, da ta besedna zveza vključuje tudi čiščenje razlite nafte.[5] Na to ugotovitev se je kritično odzvalo pritožbeno sodišče (ki je pritožbo sicer zavrnilo):[6] "[T]ežko sprejmemo, da bi sodišče države New York in angleško sodišče lahko sprejeli različen sklep glede razlage police, ki je bila tako kot ta plod pogajanj med organizacijami z bogatimi izkušnjami tako glede želenega kritja kot tudi glede tveganj, ki bi se lahko pojavila ob delovanju različnih zavarovancev. Oba pravna sistema skušata ugotoviti, o čem sta se stranki dogovorili, in oba sistema uporabljata podobna vodila pri ugotavljanju tega namena. Glede na ugotovitve sodnika bi, kot meni, že zgolj zadevi Lexington in Antilles, ne ena ne druga odločitev sodišča države New York, sodišče države New York prepričali v sklep, da je bila odstranitev ostankov iz odseka I namenjena kritju stroškov čiščenja razlitja nafte, če ga le ni izključevala ena od derogacijskih klavzul. Kot smo že nakazali, menimo, da je sodnik s tem vidikom opravil nekoliko na kratko. Sodnik je zagrešil napako, ko na tej točki razlogovanja ni vključil prepričljivih argumentov, ki jih je že upošteval ob ugotavljanju namena pogodbenih strank z razlago police pod predpostavko, da je upoštevno pravo angleško pravo.

Glede na vse opisane razloge se, končno, pridružujem tudi poudarku iz 16. točke obrazložitve odločbe, da sta pri ugotavljanju jasnosti oziroma morebitne spornosti dogovora med strankama, kot izhaja iz zapisanega pogodbenega določila, odločilna jezik, v katerem je bila pogodba sklenjena, ter z njim povezana presoja, kako bi bilo treba razumeti podano izjavo volje. V tem oziru pa po moji presoji niso neupoštevne navedbe o tem, kako se določena besedna zveza tolmači v upoštevni sodni praksi tujih sodišč ali strokovni literaturi, kot tudi ne navedbe o uveljavljenem pomenu tega izraza v poslovnih običajih upoštevne panoge.

dr. Matej Accetto

Sodnik

[1]Za najbolj pedantne bralce je morda tudi začetek te povedi nekoliko neroden ("[č]e je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki nek znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana"), saj se zdi, kot da sočasnost are in sklenitve najprej sprejme kot dejstvo, nato označi kot namen are, na koncu pa potrdi še kot (izpodbojno) pravno domnevo. A sklepam, da je vsaj na začetku povedi namesto "sklenitve" pogodbe (kot trenutka, ko je pogodba sklenjena) verjetno mišljeno "sklepanje" pogodbe (kot ravnanje pogodbenih strank, ki naj vodi k sklenitvi pogodbe).

[2]Glej denimo sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 69/2005 z dne 13. 2. 2007, 11. točka obrazložitve.

[3]Glej King v. Brandywine Reinsurance Company, [2004] EWHC 1033, 86.–116. točka obrazložitve.

[4]Prav tam, 106. točka obrazložitve.

[5]Prav tam, 257. točka obrazložitve.

[6]King v. Brandywine Reinsurance Company, [2005] EWCA Civ 235, [2005] 1 Lloyds Rep 655, 116. točka obrazložitve.

4.Pomen v pogodbi uporabljenega izraza first deposit so sodišča ugotavljala s pomočjo treh sodnih tolmačev za angleški jezik, ki so navedeni izraz prevedli skoraj enako, to je kot "prvi polog" oziroma "prvi depozit". Z jezikovno razlago pogodbenih določil tako ni bilo mogoče odgovoriti na vprašanje, ali sta se stranki v pogodbi dogovorili za aro ali ne. V smislu drugega odstavka 82. člena OZ so zato sodišča poskusila ugotoviti, kakšen je bil namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. Ugotovila so, da pogodba ne vsebuje nobene določbe, iz katere bi bilo mogoče sklepati na to, da ima izraz first deposit značaj are, kot je opredeljena v 65. členu OZ, in da se je tožena stranka začela sklicevati na aro šele, ko sta bili s tožečo stranko že v sporu. Dogovor o ari bi moral biti jasen in nedvoumen, o čemer glede na navedeno v konkretnem primeru ni bilo mogoče govoriti. Na to, da ara ni bila dogovorjena, je kazalo tudi dejstvo, da je bil v skladu s pogodbenimi določili first deposit plačan šele po sklenitvi pogodbe, ara kot realni kontrakt pa bi morala biti, če se stranki ne dogovorita drugače, plačana ob sklenitvi pogodbe. Redna sodišča so ob tem ugotovila, da bi morala v skladu s pravilom o dokaznem bremenu iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP) tožena stranka, ki je zatrjevala, da je bila v pogodbi dogovorjena ara, predložiti dokaze za svoje trditve, česar pa ni storila.

5.Zgoraj navedena obrazložitev je po mojem mnenju prepričljiva. V smislu 82. člena OZ so sodišča najprej poskusila opredeliti prevod v pogodbi uporabljenega izraza first deposit s pomočjo sodnih tolmačev za angleški jezik. Ker pa s pomočjo jezikovne razlage ni bilo mogoče odgovoriti na vprašanje, ali sta stranki z uporabo izraza first deposit želeli opredeliti aro ali ne, so z izvedbo drugih dokazov, predvsem z analizo pogodbenih določil ter z uporabo pravila o dokaznem bremenu, poiskala pravi namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. Pri tem sodiščem nikakor ni mogoče očitati, da so vložila premajhen razlagalni napor pri jezikovni razlagi spornega izraza first deposit. Kot je zgoraj navedeno, so ta izraz skoraj povsem enako prevedli trije sodni tolmači za angleški jezik. Dokazni predlog s postavitvijo še četrtega tolmača ali "izvedenca za angleško pravno terminologijo" bi bil ob takem položaju očitno neprimeren dokaz, ki ga v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo[1] sodišča niso bila dolžna izvesti.

6.Redna sodišča svojih sodb niso utemeljila z ugotovitvijo, da iz prevoda izraza first deposit izhaja, da ara ni bila dogovorjena. Nasprotno, kot je zgoraj pojasnjeno, so ugotovila, da si pri ugotavljanju prave volje strank z jezikovno analizo v slovenski jezik prevedenih pogodbenih določil ne morejo pomagati. Zato so izvedla še druge s strani strank predlagane dokaze ter sklepno ugotovila, da tožena stranka, na kateri je bilo glede obstoja tega dejstva dokazno breme, ni uspela dokazati, da je bila med strankama dogovorjena ara.

7.Ustavno sodišče pa je v nasprotju z zgoraj povzeto vsebino sodb štelo, da naj bi stališče rednih sodišč o tem, da ara med strankama ni bila dogovorjena, temeljilo na jezikovni analizi prevoda pogodbe v slovenski jezik. Iz odločbe, h kateri dajem to ločeno mnenje, tako izhaja, da so sodišča "predpostavila, da je bilo doseženo soglasje volj o vsebini, kot jo izraža besedilo prevoda, in da so določila pogodbe, ki je bila predmet razlage, sodiščem s tem, ko so seznanjena s prevodom, v celoti poznana."[2] Kot je zgoraj pojasnjeno, pa ta ugotovitev Ustavnega sodišča ni pravilna. Redna sodišča tožbenega zahtevka niso zavrnila zato, ker bi iz treh skoraj identičnih prevodov izraza first deposit sklepala, da se stranki nista dogovorili za aro, ampak zato, ker obsežni dokazni postopek (ne samo navedeni prevodi) ni potrdil navedb tožene stranke o tem, da je bila dogovorjena ara. V odločbi, h kateri dajem to ločeno mnenje, je torej po mojem mnenju Ustavno sodišče napačno ovrednotilo oziroma povzelo vsebino sodb rednih sodišč.

8.Kolegica in kolegi, ki so glasovali za odločbo, so menili, da so redna sodišča neprepričljivo obrazložila zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem za angleško pravno terminologijo in da so napačno ugotovila, da prevod tega izraza med pravdnima strankama ni bil sporen. S tem stališčem se ne morem strinjati. Vrhovno sodišče je v 17. točki sodbe pravilno navedlo, da prevod izraza first deposit med strankama ni bil sporen, sporen je bil pomen tega prevoda. Sporen torej ni prevod, ampak njegovo pravno tolmačenje. Sporno je, ali je treba "prvi polog" oziroma "prvi depozit", kakor so se glasili prevodi izraza first deposit , pravno ovrednotiti kot aro ali ne. To pa je pravno in ne dejansko vprašanje, na katerega ne more odgovoriti (že četrti) sodni tolmač ali izvedenec za angleški jezik, ampak samo sodišče.

9.Kot ugotavlja pravna teorija, mora namreč sodišče pri razlagi pogodb po končanem dokazovanju napraviti ustrezno subsumpcijo, na podlagi katere lahko sprejme odločitev.[3] Ugotovitvi dejanskega stanja, torej okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati na skupni namen pogodbenih strank, tako sledi še uporaba pogodbenega prava, torej vsebine pogodbe, kot jo je ugotovilo sodišče v dokaznem postopku. V konkretnem primeru so redna sodišča tako tudi ravnala. Najprej so izvedla dokazni postopek glede obstoja okoliščin, v katerih je bila sklenjena pogodba in iz katerih je bilo mogoče sklepati na namen pogodbenih strank pri sklepanju pogodbe, nato pa so ugotovljeno dejansko stanje pravno ovrednotila in pri tem odgovorila na vprašanje, ali je bilo glede na navedene okoliščine med strankama dogovorjeno, da first deposit pomeni aro ali ne. Na slednje vprašanje pa, kot je pravilno ugotovilo Vrhovno sodišče, ne more odgovoriti izvedenec ali tolmač, ampak, ker gre za pravno vprašanje, le sodišče.

10.Ob ugotovitvi Ustavnega sodišča, da redna sodišča niso ustrezno obrazložila zavrnitve dokaza z izvedencem za angleško pravno terminologijo, pa se postavlja tudi vprašanje, kako naj v nadaljevanju postopka ravnajo redna sodišča. Iz imenika sodnih izvedencev pri Ministrstvu za pravosodje namreč izhaja, da med temi ni izvedenca za angleško pravno terminologijo.[4] Kako naj torej redna sodišča sledijo napotkom Ustavnega sodišča? Naj v svojih sodbah navedejo, da se dokazni predlog tožene stranke z izvedencem za angleško pravno terminologijo zavrne, ker takega izvedenca ni, in naj nato še enkrat razsodijo enako? V takem primeru odločba Ustavnega sodišča, h kateri dajem to odklonilno ločeno mnenje, gotovo ne bi prispevala h konstruktivni rešitvi spora med strankama.

11.Pa tudi če bi med slovenskimi sodnimi izvedenci obstajal izvedenec za angleško pravno terminologijo, torej če bi za potrebe konkretnega sodnega postopka eden od tolmačev za angleški jezik pridobil položaj sodnega izvedenca, je težko verjeti, da bi si s četrtim prevodom istega izraza sodišče lahko kaj bolj pomagalo, kot s prvimi tremi. Če bi ta "izvedenec" dopustil možnost, da bi bilo mogoče first deposit prevesti tudi kot aro,[5] bi moralo redno sodišče še enkrat po isti poti, kot jo je že prehodilo, torej po poti ponovnega ugotavljanja pravega namena pogodbenih strank v smislu drugega odstavka 82. člena OZ, ki mu bo sledila subsumpcija oziroma uporaba pogodbenega prava. Rezultat tega postopka pa bi bil glede na vse okoliščine te zadeve, ki so jih redna sodišča izčrpno obrazložila, najverjetneje enak, kot izhaja že iz z ustavno pritožbo izpodbijane in sedaj razveljavljene sodbe Vrhovnega sodišča. S to razliko, da se sodni postopek ne bo končal po osmih letih, kolikor je trajal doslej, ampak se bo podaljšal za še nekaj let.

12.Iz zgoraj navedenih razlogov sem glasoval proti odločbi, h kateri dajem to ločeno mnenje.

Dr. Rok Čeferin, l.r.

Dr. Katja Šugman Stubbs, l.r.

[1]Glede navedenega vprašanja je dosedanja ustavnosodna presoja povsem skladna in ustaljena. Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-332/02 z dne 25.11. 2003.

[2]Točka 17 odločbe.

[3]Glej npr. F. Testen, Razlaga pogodbe – uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten, 3/2003, str. 21.

[4]Imenik je dostopen na spletnem naslovu https://spvt.mp.gov.si/izvedenci/Page-2.html

[5]Glede na tri prevode, ki so že v sodnem spisu, in ob znanju angleščine, s katerim razpolagamo tudi sodniki, se zdi nemogoče, da bi četrti tolmač – izvedenec, drugače kot prvi trije, kategorično potrdil, da izraz first deposit pomeni aro in da tega izraza v nobenem primeru ni mogoče prevesti kot prvi obrok kupnine.

Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Špelce Mežnar k odločbi št. Up-371/19 z dne 18. 6. 2020

1.V tej zadevi, kjer Ustavno sodišče rednim sodiščem očita nerazumno in logično nevzdržno sojenje (kršitev 22. člena Ustave), je zaskrbljujočih in motečih več okoliščin. Prva je ta, da Ustavno sodišče Vrhovnemu pripiše stališče, ki ga sploh ni zavzelo. Druga je ta, da Ustavno sodišče rednim sodiščem vsiljuje (napačno!) razlago zakonskega (pogodbenega) prava, ki sploh ne sega na ustavno raven. S tem prekoračuje svoje ustavne pristojnosti (ultra vires). Tretja je ta, da skuša s svojo razlago vplivati na rešitev spora. Četrta pa je dejstvo, da smo na seji plenuma trije sodniki izrazili zelo resne pomisleke glede argumentov večinske odločitve, na katere nismo dobili odgovorov. Sprašujem se, kakšno sporočilo Ustavno sodišče rednemu sodstvu pošilja s tovrstno prakso. Če trije izmed osmih sodnikov Ustavnega sodišča utemeljijo, zakaj je razlaga zakonskega (ne ustavnega!) prava pravilna, večina pa na te argumente ne odgovori, se zlahka postavi vprašanje, ali ni morda arbitrarna odločitev Ustavnega sodišča.

2.Končno se ne morem znebiti občutka, da konkretna zadeva močno spominja na razvpitega "rovokopača", kjer je bilo Ustavno sodišče deležno številnih (upravičenih) kritik zaradi vtikanja v vprašanja, glede katerih po Ustavi sploh nima pristojnosti. Upanje, da je bila zadeva "rovokopač" spodrsljaj, iz katerega smo se česa naučili, je bilo žal zaman.

Zakaj je očitek o samovoljnosti sodišč treba uporabljati zadržano

3.Ustavno sodišče sme pri odločanju o ustavnih pritožbah presojati le, ali je konkretno stališče sodišča (ponavadi gre za razlago zakonskega prava) v neskladju s katero izmed ustavnih pravic. Ustavno sodišče ne sme presojati stališč rednih sodišč, ki se tičejo izključno navadnega (zakonskega ali nižjega) prava, ker za to ni pristojno niti usposobljeno. Instančno sojenje (preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava, procesnih pravil ali ugotavljanja dejanskega stanja) pred Ustavnim sodiščem je torej po Ustavi prepovedano. Le kadar ima zadeva ustavno dimenzijo, kar pomeni, da izpodbijano stališče rednih sodišč trči v ustavno pravico, je Ustavno sodišče pristojno ugotavljati kršitve Ustave.

4.Od opisanega obstaja (po mojem védenju edina) izjema – doktrina o prepovedi sodniške samovolje. Če redno sodišče navadno (zakonsko) pravo uporabi popolnoma brez razuma, samovoljno, arbitrarno, že na prvi pogled očitno napačno, lahko Ustavno sodišče ugotovi kršitev 22. člena Ustave (pošteno sojenje), čeprav zadeva sicer nima ustavne dimenzije.

5.O težavnosti razmejitve med (navadno) nezakonitostjo, za presojo katere ustavni sodniki in sodnice nismo pristojni, in protiustavnostjo zaradi samovoljne razlage navadnega prava, je prepričljivo pisal dr. Aleš Galič. Opozarja tudi na nujnost samoomejevanja Ustavnega sodišča, ko gre za ta vidik 22. člena Ustave: ker gre za priprta vrata k sicer prepovedanemu obravnavanju "gole nezakonitosti", mora Ustavno sodišče to svoje pooblastilo uporabljati skrajno restriktivno, zadržano in previdno.

Zakaj gre v konkretnem primeru za razlago pogodbenega (zakonskega) in ne ustavnega prava

6.Obligacijsko pravo sodi med področja, kjer odločitve sodišč redko neposredno posežejo v ustavne pravice. Ustava je v obligacijskem pravu predvsem razlagalno vodilo; to tem bolj velja za pogodbeno pravo. V pogodbenem pravu, kamor sodi tudi ureditev sklenitvene faze pogodbe, vključno z aro, Ustavno sodišče praviloma nima možnosti, da bi sodno odločbo presojalo zaradi nasprotovanja kateri izmed ustavnih pravic.

7.Prav tak primer je tudi konkretna zadeva. Sodišča so se ukvarjala z vprašanjem, ali je plačilo denarnega zneska, ki sta ga stranki (ena iz Slovenije, druga iz Belizeja) v pogodbi označili kot "first deposit", po svoji vsebini ara ali delno plačilo (prvi obrok kupnine). Če bi bilo ara, bi ga prodajalec lahko obdržal, ker je bilo delno plačilo, pa ga je moral kupcu po razvezi pogodbe vrniti. Sodišča so izhajala iz jezikovnega pomena uporabljene besedne zveze "first deposit". Trije sodni tolmači so jo prevedli kot prvi depozit (polog). Ker je vsebina določila med strankama ostala sporna (ena stranka je trdila, da gre za aro, druga, da gre za delno plačilo, oboje bi bilo objektivno možno), so sodišča ugotavljala skupni namen pogodbenih strank. Nobena v dokaznem postopku ugotovljena okoliščina ni kazala na to, da bi stranki imeli v mislih aro, zato so sodišča na podlagi pravil o dokaznem bremenu zaključila, da gre za delno plačilo, ki ga mora ustavna pritožnica vrniti.

8.Šlo je torej za klasično vprašanje razlage navadnega slovenskega pogodbenega prava (stranki sta se izrecno dogovorili, da velja slovensko pravo). Ustavno sodišče nima pristojnosti, da bi poseglo v odločitev rednih sodišč. Kršitev ustavnih pravic je lahko ugotovilo le z uporabo doktrine o prepovedi sodniške samovolje. Nerazumna in logično nevzdržna naj bi bila utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga z izvedencem za angleško pravno terminologijo. Višje sodišče je zavrnitev tega dokaza utemeljilo z njegovo neprimernostjo – izvedenec namreč ne more pripomoči k razjasnitvi, kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank. Taka utemeljitev je logična, prepričljiva, razumna in pravilna.

Zakaj so redna sodišča pravilno uporabila zakonsko pravo

9.Postopanje rednih sodišč, uporaba materialnega prava in ugotavljanje dejanskega stanja ne kažejo nobenih indicev, da bi sodišča zagrešila kakšno napako. Nasprotno, odločila so na podlagi jasnih zakonskih pravil (82. člen OZ), njihove razumne interpretacije, ustaljene sodne prakse in pravilno izvedenega dokaznega postopka.

10.Bistvene so bile naslednje dejanske okoliščine: (i) stranki iz različnih držav (Slovenija in Belize) sta pogodbo sklenili v angleškem jeziku; (ii) s klavzulo o merodajnem pravu (za vprašanja, ki jih pogodba izrecno ne ureja) sta se dogovorili, da velja slovensko pravo; (iii) razen izraza "first deposit" v pogodbi ni bilo drugih določb, iz katerih bi lahko sodišče sklepalo, kaj sta stranki s tem mislili; (iv) stranki nista bili nikoli v neposrednem stiku in se med seboj nista poznali, zato se o vsebini pogodbenih določil tudi nista nikoli pogovarjali; (v) pogodba je bila podpisana (sklenjena) še preden je bilo izvršeno sporno plačilo; (v) ustavna pritožnica (slovenski prodajalec) se je na to, da je bila po vsebini dogovorjena ara, začela sklicevati šele po tem, ko je prišlo do spora, razen trditve o napačnem prevodu pa ni podala nobene navedbe, zakaj naj bi imelo plačilo spornega zneska pravno naravo are.

11.Za sojenje ni bilo bistveno vprašanje jezikovnega pomena besedne zveze "first deposit" oziroma prvi depozit (polog), pač pa vprašanje, ali sta s tem izrazom pogodbeni stranki imeli v mislih aro ali delno plačilo (skupen pogodbeni namen, 82. člen OZ). Sodišča so prepričljivo pojasnila, zakaj iz dokaznega postopka izhaja, da sta imeli v mislih delno plačilo. Pravilno je tudi stališče (Vrhovnega) sodišča, da je potrebno v dvomu šteti, da ima plačilo določenega denarnega zneska značilnost delne izpolnitve, ne pa are.

Stališče, ki ga ni bilo

12.Večinska odločitev se spusti v dialog z rednimi sodišči, pri tem pa jim pripiše stališče, ki ga sploh niso zavzela. Ustavno sodišče v 16. točki obrazložitve sodiščem pripiše, da so se pri razlagi pogodbe oprla "zgolj na besedilo prevoda pogodbe". V 17. točki obrazložitve sodiščem očita, da so "predpostavila, da je bilo doseženo soglasje volj o vsebini, kot jo izraža besedilo prevoda, in da so določila pogodbe … sodiščem s tem, ko so seznanjena s prevodom, v celoti poznana". To je neresnica. Vrhovno sodišče pri zaključku, da ara ni bila dogovorjena, ni izhajalo zgolj iz uporabljenih jezikovnih izrazov v pogodbi. Nasprotno, ravno zato, ker je sporno pogodbeno določilo (v angleškem in slovenskem jeziku) objektivno omogočalo tako razlago, da gre za aro, kot razlago, da gre za delno plačilo, je bilo v postopku ključno vprašanje, ali ima "first deposit" pravno naravo are ali ne.

Zakaj je argumentacija Ustavnega sodišča napačna

13.Ustavno sodišče torej meni, da je problem v prevodu besedne zveze "first deposit". Od tega, kakšen je prevod sporne besedne zveze, naj bi bila odvisna rešitev spora (tako prvi stavek 17. točke večinske odločbe). Očitno je tudi, da Ustavno sodišče dvomi, da je prevod treh sodnih tolmačev (prvi depozit/polog) ustrezen. Po mnenju Ustavnega sodišča bi lahko prišlo do diametralno nasprotnega izida pravde, če bi sodišča ugodila predlogu za postavitev izvedenca za angleško pravno terminologijo, ta pa bi sporni izraz prevedel kot "ara". Ustavno sodišče očitno meni, da lahko o pomenu izraza "first deposit" sodi le oseba, ki pozna vsebino tujega prava – in da je torej vsebino izraza v angleščini dopustno razlagati le z uporabo tujega prava, čeprav je bilo izrecno dogovorjeno slovensko pravo.

14.Ta logika je povsem zgrešena v več pogledih.

15.Prvič, problem ni bil v prevodu. Sodišča so izrecno dopustila možnost, da sta se stranki po vsebini dogovorili za aro, vendar je dokazni postopek pokazal, da ni bilo tako. Gre za razlago navadnega prava, v katero se Ustavno sodišče ne sme vtikati.

16.Drugič, nerazumno in v nasprotju s slovenskim obligacijskim pravom je stališče Ustavnega sodišča, da lahko dokaz z izvedencem za angleško pravno terminologijo izključi ugotavljanje skupnega namena strank. Logično nevzdržno je to stališče že zato, ker so trije sodni tolmači sporni angleški izraz že prevedli. Verjetno je vsakomur, ki se je angleščino učil vsaj v osnovni šoli, jasno, da je prevod besedne zveze "first deposit" s "prvi depozit/polog" ustrezen. Pomen besedne zveze "first deposit" bo zato ostal sporen ne glede na to, ali bo prevod morebitnega izvedenca v ponovljenem postopku "ara" ali kaj drugega.

17.Tretjič, vsebino pogodbenega določila, tudi če je v angleščini, lahko tedaj, ko se stranki izrecno dogovorita za uporabo slovenskega prava, ugotavlja izključno slovensko sodišče, ne pa strokovnjak za angleško pravno terminologijo. Vsebina pogodbenega določila je pravno, ne pa strokovno vprašanje.

18.Nenazadnje pa tudi ni jasno, kakšna je razlika med sodnim tolmačem za angleški jezik in "izvedencem za angleško pravno terminologijo" oziroma kje in kako poiskati tovrstnega izvedenca. Gre morda za tujega pravnika, ki bo našim sodiščem povedal, kako naj razsodijo? Je morda Ustavno sodišče namignilo, da je potrebno vsebino pojma "first deposit" poiskati s pomočjo tujega prava (common law?), čeprav sta se stranki izrecno dogovorili za uporabo slovenskega prava? Obe možnosti sta absurdni.

19.Ustavno sodišče v resnici sporoča naslednje (in se s tem v nasprotju z Ustavo direktno vtika v sojenje pred rednimi sodišči):

-ne strinjamo se s prevodom treh sodnih tolmačev, ki so "first deposit" prevedli kot prvi depozit (prvi polog);

-ne strinjamo se, da je pomen besedne zveze "first deposit" tako odprt, da dopušča tudi razlago, da gre za delno plačilo, in da je to treba ugotavljati s skupno voljo strank;

-pravilni prevod besedne zveze "first deposit" je po našem mnenju "ara", kar se bo izkazalo, ko bo postavljen izvedenec za angleško pravno terminologijo;

-o pomenu angleških izrazov v pogodbah, za katere se uporablja slovensko pravo, odloča tuje pravo, iz katerega izvira beseda;

-ostane le še zaključek, da je bila dogovorjena ara, ustavni pritožnici pa vtoževanega zneska ni treba vrniti.

20.Ko Ustavno sodišče presodi, da je bil nek dokaz v sodnem postopku zaradi kršitve pogodbe neutemeljeno zavrnjen zato, ker sodiščem pripiše neresnična stališča, nato pa jim daje napačne nasvete glede razlage zakonskega prava in za razlago slovenskega prava namesto sodišč pooblašča izvedence za angleško pravno terminologijo, ne prekoračuje zgolj svojih ustavnih pristojnosti, ampak ravna samovoljno, arbitrarno in muhasto. S takim početjem se ne strinjam, zato odločbe nisem podprla.

dr. Špelca Mežnar

[1]Argumentacija v obeh zadevah je zelo podobna, ista je bila tudi sodnica poročevalka.

[2]Ustavno sodišče je v zadevi "rovokopač" odločilo kar trikrat. Ker se dialog z Vrhovnim sodiščem očitno ni izšel po pričakovanjih, je v tretji zadevi Ustavno sodišče delno tudi meritorno odločilo. Gre za zadeve št. Up-1273/09 (neobrazloženost), št. Up-609/12 (neobrazloženost) in št. Up-484/14 (očitna napačnost, arbitrarnost).

[3]Glej npr. D. Možina, (Ustavno)sodna farsa o rovokopaču, Podjetje in delo, št. 2, 2017, str. 251. Možina Ustavnemu sodišču ne očita le prekoračitve pristojnosti, pač pa tudi nepravilno razlago zakonskega obligacijskega (odškodninskega) prava.

[4]Ustavni sodniki in sodnice so (drugače kot sodniki in sodnice v rednem sodstvu) namreč lahko tudi pravniki in pravnice brez pravosodnega izpita, ki za sojenje pred rednimi sodišči nimajo kvalifikacij.

[5]A. Galič, Meje presoje ustavne pritožbe: o razmejitvi med protiustavnostjo in protizakonitostjo, Odvetnik, št. 75, 2016, str. 10.

[6]Do neposredne uporabe Ustave pride recimo pri reševanju kolizije med svobodo izražanja in zasebnostjo/dostojanstvom.

[7]D. Možina, nav. delo.

[8]Ker je ara realni kontrakt, je (Vrhovno) sodišče na to, da plačani znesek ni mogel predstavljati are, sklepalo tudi iz dejstva, da sta stranki najprej sklenili pisno pogodbo, šele kasneje pa je bil izplačan sporni znesek.

[9]Glej točko 13 sodbe Vrhovnega sodišča.

[10]Glej točko 6 sodbe Vrhovnega sodišča: Tekom postopka je bilo sporno, ali ima plačilo „prvi depozit“…pravno naravo are…, ki jo je tožena stranka v primeru razveze pogodbe…upravičena zadržati, ali pa gre le za plačilo prvega dela kupnine, ki jo mora v primeru razveze pogodbe vrniti…