Jedro

1. Delavec sodi v zaščiteno kategorijo delavcev iz 1. odst. 36. d čl. ZDR le, če ima status invalida v času ugotavljanja presežnih delavcev pri toženi stranki, oz. če mu je kasneje v postopku pred pristojnimi organi ZPIZ priznan status invalida, z nastankom invalidnosti najkasneje do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. 2. Delavec ne more zahtevati ugotovitve, da mu delovno razmerje ni prenehalo kot trajnemu presežku v sporu, ki se nanaša le na zakonitost (ugotovitvenega) sklepa delodajalca o datumu prenehanja delovnega razmerja po poteku 6-mesečnega odpovednega roka, če je predhodno izdani sklep o prenehanju delovnega razmerja, s katerim je bil določen kot trajni presežek, postal dokončen in pravnomočen, ker delavec zoper sklep ni ugovarjal.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep tožene stranke št. 1/A-73/97 515 z dne 15.12.1992 ter sklep št. 06-3/68 z dne 18.1.1993 (1. odstavek izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 28.7.1992, temveč dne 12.8.1992 ter toženi stranki naložilo, da je dolžna priznati tožeči stranki delovno razmerje ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo do tega dne (2. odstavek izreka) ter plačati nadomestilo plače za čas od 28.7.1992 do 12.8.1992 skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih obveznosti do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (3. odstavek izreka). Višji tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje in ji še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi ter da je tožena stranka dolžna poklicati tožečo stranko nazaj na delo, je zavrnilo (4. odstavek izreka).

Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče ugotovi, da je sklep tožene stranke št. 1/A-73/79 515 z dne 27.1.1992 postal dokončen z dnem sprejetja sklepa št. 06-3/68 z dne 18.1.1993, ter je tožniku kot tehnološkemu presežku prenehalo delovno razmerje po poteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa, to je 19.7.1993, tožena stranka pa mu je dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas do 19.7.1993 ter mu izplačati vse tolarske obveznosti iz dela do 19.7.1993 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti vsakokratnega zneska do plačila ter mu povrniti stroške postopka (5. odstavek izreka). Nadalje je naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 31.745,00 SIT v osmih dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1998 dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo ter v celoti ugodi primarnemu oz.

podrejenemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da se je tožnik dne 8.1.1991 poškodoval pri delu, dne 27.1.1992 pa mu je tožena stranka v času, ko je bil zaradi delovne nezgode v bolniškem staležu, izdala odločbo št. 1/A-73/79 515 z dne 27.1.1992 o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka po preteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa.

Kljub dokončnosti navedenega sklepa z dne 27.1.1992 na njegovi podlagi tožniku ni moglo prenehati delovno razmerje, ker je bil tožnik invalid v času, ko je tožena stranka izdala sklep št. 1/A-73/97 515 z dne 15.12.1992. Zato sta oba sklepa, tako sklep z dne 15.12.1992, kot tudi sklep z dne 18.1.1993 o zavrnitvi zahteve za varstvo pravic, nezakonita. V kolikor pa je stališče pritožbenega sodišča glede utemeljenosti prenehanja delovnega razmerja in dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja drugačno, pa je v celoti utemeljen vsaj podrejeni tožbeni zahtevek.

Ker je sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen šele z vročitvijo sklepa tožene stranke z dne 18.1.1993, bi tožniku lahko delovno razmerje prenehalo šele po izteku šestmesečnega odpovednega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 57/89) ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 36. člena ZPP). Pri preizkusu sodbe je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, prvostopenjsko sodišče pa je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena, zato se pritožbeno sodišče povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Sklep tožene stranke št. 1/A-73/97 515 z dne 15.12.1992, ima le naravo ugotovitvenega sklepa, s katerim je tožena stranka določila datum prenehanja delovnega razmerja po preteku šestmesečnega odpovednega roka od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka z dne 27.1.1992. Ker je tožena stranka datum prenehanja delovnega razmerja določila napačno, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ker je sklep z dne 15.12.1992 ter sklep z dne 18.1.1993, s katerim je bila zavrnjena zahteva za varstvo pravic, razveljavilo. Podlaga za odločitev o prenehanju delovnega razmerja torej ni navedeni ugotovitveni sklep z dne 15.12.1992, potrjen s sklepom z dne 18.1.1993, ki sta pravnomočno razveljavljena (1. odstavek izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje), ampak predhodno izdani dokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku kot trajno presežnemu delavcu z dne 27.1.1992, zoper katerega tožnik ugovora ni vložil in je bila zato tožba z zahtevkom na razveljavitev sklepa z dne 27.1.1992 pravnomočno zavržena že v prvem postopku. Tudi revizija je bila v tem delu zavrnjena kot neutemeljena, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr.št. VIII Ips 159/96 z dne 13.5.1997. Ker je tožba na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 27.1.1992 zavržena, to pomeni, da sklep velja in predstavlja zakonito podlago za določitev datuma prenehanja delovnega razmerja. Prvostopenjsko sodišče je zato povsem pravilno razsodilo, ko je tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami do 12.8.1992, saj se je s tem datumom iztekel šestmesečni odpovedni rok, ki po določbi 1. odstavka 36.e člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91) začne teči z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Za priznanje pravic iz delovnega razmerja po tem datumu pa ni nikakršne pravne podlage. Čeprav presoja sklepa tožene stanke z dne 27.1.1992 po vsebini zaradi neizpolnitve pogojev za sodno varstvo ni dopustna (saj je bila tožba v tem delu pravnomočno zavržena), pa pritožbeno sodišče pripominja, da bi lahko tožnik uspešno uveljavljal okoliščino, da kot invalid spada med zaščitene kategorije delavcev iz 1. odstavka 36.d člena ZDR, le, če bi imel status invalida v času ugotavljanja presežnih delavcev pri toženi stranki, oz. če bi mu bil kasneje v postopku pred pristojnimi organi ZPIZ priznan status invalida, z nastankom invalidnosti najkasneje do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 27.1.1992. V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da tožnik niti v času izdaje sklepa z dne 27.1.1992, niti v času izdaje ugotovitvenega sklepa z dne 15.12.1992, sploh ni bil v invalidskem postopku. Dokazov o prizanju pravic iz invalidskega zavarovanja pa tožeča stranka tudi k pritožbi ni priložila, čeprav se sklicuje na status invalida.

Sklicevanje pritožbe na sklepa tožene stranke št. 1/A-73/97 515 z dne 15.12.1992 in št. 06-3/68 z dne 18.1.1993 ni utemeljeno, ker sta bila oba sklepa pravnomočno razveljavljena. Iz istega razloga so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi bi bila za odločitev o datumu prenehanja delovnega razmerja tožniku odločilna dokončnost teh sklepov, kar bi pomenilo, da je odpovedni rok začel teči šele z datumom vročitve sklepa o zavrnitvi ugovora z dne 18.1.1993 in bi tožniku delovno razmerje trajalo do 19.7.1993. Zato je bil pravilno zavrnjen tako zahtevek za vrnitev na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja po 13.8.1992, kakor tudi podrejeni tožbeni zahtevek, saj ni nikakršne pravne podlage za priznanje obstoja delovnega razmerja po 13.8.1992. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).