Jedro

Ker tožnica, zaposlena na delovnem mestu čistilke, ni čistila laboratorija tožene stranke, ki se ukvarja s prehrambeno industrijo, to predstavlja kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in s tem resen in utemeljen razlog za redno odpoved PZ iz krivdnega razloga.

Če si predsednik senata prizadeva za mirno rešitev spora in zato toženo stranko vpraša, ali bi bila pripravljena tožnici plačati odškodnino, to ne pomeni, da lahko tožnica pričakuje odločitev v svojo korist, zaradi česar ji ne bi bilo potrebno navajati dejstev in predlagati dokazov, s katerimi utemeljuje svoje navedbe oz. se izjavlja o navedbah in dokazih nasprotne stranke. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče s takim postopanjem "pasiviziralo" tožnico, ki zaradi postopanja sodišča ni aktivneje sodelovala v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 10.3.2005 št.: 01/2005-VM/BD nezakonita, in ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja.

Posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo in plačila vseh pravic iz dela (I. točka izreka).

Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka po določilih 338. člena ZPP. Navajala je, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zatrjevanega dejstva - stalnih kontrol VURS-a in posledične nevarnosti izrečenih denarnih kazni in celo izgube licence.

Sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi navaja, da mora biti glede na dejavnost toženke v njenih laboratorijih absolutno zagotovljena čistoča in higiena, saj mora tožena stranka do popolnosti upoštevati in izpolnjevati veljaven Veterinarski sanitetni red, ter da ima tožena stranka v podjetju stalen nadzor VURS-a, ki pa se dejansko izvaja v proizvodnji ne pa v laboratoriju. Tožnica je čistila laboratorije in pisarne, ni pa delala v proizvodnji. Sodišče kljub dokaznemu predlogu tožene stranke ni zaslišalo niti njenega direktorja, kateri bi zagotovo vedel povedati resnico glede nadzora VURS-a. Bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP tožnica vidi v tem, da sodišče ni zaslišalo direktorja tožene stranke, saj je njegovo zaslišanje predlagala tožena stranka v odgovoru na tožbo.

Izguba delovnega razmerja pomeni za tožnico tudi izgubo socialne varnosti, saj ima tožnica invalidnega moža in invalidnega otroka.

Predsednica senata se je med obravnavo pred sprejemom dokaznega sklepa celo dvakrat obrnila k toženki in rekla "ali bi bili tožnici pripravljeni plačati odškodnino", kar se sicer zdi popolnoma pravilno postopanje, ki pa je tožnico na neki način procesno pasiviziralo, saj je logično pričakovala odločitev, ki bo njej v prid. Zato tudi ni predlagala izvedbe drugih dokazov npr. zaslišanje M. P., poizvedbe pri VURS-u in poizvedbe pri sanitarni inšpekciji. Kršitev Ustave je bila podana s tem, ko sodišče ni izpolnilo zahteve, da morajo biti sodne odločbe jasne in da morajo vsebovati razloge za odločitev sodišča. Sodišče pa je svoje argumente v sodbi le abstraktno, pavšalno in splošno obrazložilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP- Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo in je na pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po določilih 3. alinee 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), ki je podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, kot to določa 1. odst. 31. člena ZDR. Tožena stranka je tožnico predhodno večkrat ustno opozarjala na izpolnjevanje delovnih dolžnosti, pripombe na njeno delo so bile vsakodnevne, dne 8.9.2004 pa je tožena stranka tožnico tudi pisno opozorila na slabo opravljanje dela čiščenja in tudi na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, kot to določa 1. odst. 83. člena ZDR. Tožena stranka je tožnici podala pisno obdolžitev in jo tudi skladno z 2. odst. 83. člena ZDR povabila na zagovor, ki je bil dne 9.3.2005 tudi opravljen in na katerem je tožnica navedla, da je razumela pisno obdolžitev v kateri ji je tožena stranka očitala hujše kršitve delovnih obveznosti ki jih je tožnica storila s tem, ko v času od

27.1.2005 do 14.2.2005 sploh ni očistila laboratorija, kar je bilo ugotovljeno z večimi zapisniki in tudi fotografirano.

Sodišče prve stopnje je tako po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožnica slabo čistila oz. zanemarjala čiščenje prostorov, predvsem laboratorija, kar bi lahko imelo za posledice celo ukinitev dejavnosti tožene stranke (denarna kazen, izguba licence). Tako je bil podan tudi resen in utemeljen razlog ter onemogočeno nadaljevanje delovnega procesa med delavko in delodajalcem, kot to določa 2. odst. 88. člena ZDR.

Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi tožnice, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo direktorja tožene stranke, ki naj bi pojasnil, da tožena stranka ni imela stalnega nadzora VURS-a. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po pravilno ugotovljenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva pomembna za odločitev, tako da je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je odločilo tako, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče izvaja tiste dokaze, za katere meni, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno vprašanje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP).

Sodišče izvedbo dokazov odredi s sklepom, predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče tudi ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (287. člen ZPP). Ugotoviti je, da se tožnica pritožuje na to, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo direktorja, ob navedenem pa ugotavlja, da tožnica dokaznega predloga za zaslišanje direktorja tožene stranke sploh ni podala, pač pa je navedeni dokazni predloga podala le tožena stranka.

Zaradi navedenega pritožbeni ugovor tožnice ne more biti upošteven, saj tožnica navedenega dokaznega predloga ni podala.

Po oceni pritožbenega sodišča so tudi brezpredmetne pritožbene navedbe tožnice, da tožena stranka ni dokazala stalnega nadzora VURS-a. Po oceni pritožbenega sodišča niti ni pomembno, ali je dejansko VURS tudi opravlil nadzore tožene stranke, bistveno je to, da bi v kolikor bi jih kadarkoli opravil v skladu s svojimi pooblastili, bi tožena stranka ki se ukvarja s proizvodnjo prehrambenih artiklov dejansko lahko bila kaznovana v upravnem postopku ali bi celo lahko izgubila licenco. Tožnica je namreč bila zadolžena za čiščenje laboratorija, ki je sestavljen iz treh enot in sicer kemijskega laboratorija, laboratorija, kjer se opravlja senzorično ocenjevanje in se dnevno odpirajo vzorci hrane ter laboratorija, v katerem se vzorci pripravljajo. Glede na dejavnost, ki se opravlja v proizvodnji in laboratorijih prehrambene industrije, mora biti nedvomno čistoča in higiena absolutno zagotovljena, saj mora tožena stranka v popolnosti upoštevati in izpolnjevati veljaven Veterinarski sanitetni red.

Iz predloženih fotografij prostorov, ki jih je čistila tožnica pa je razvidno, da prostori res niso bili očiščeni, na tleh so vidni ostanki omake ter drugi madeži. Tožnica je celo sama povedala, da se je trudila po svojih najboljših močeh, vendar dela res ni opravljala najboljše. Zaradi zagotavljanja čistoče je tožena stranka tudi izdala pisna Navodila čistilkam za čiščenje poslovnih prostorov z dne 24. septembra 2003 (priloga A 15) iz katerih povsem jasno izhaja, kako mora čistilka čistiti pisarne, laboratorije, hodnike in toaletne prostore oz., kaj obsega generalno čiščenje prostorov hodnikov. V navodilu je celo izrecno opredeljeno delo tožnice in naveden tudi predviden čas čiščenja (S. in npr. 15 minut, 90 minut ipd. - tožnica S. R.).

Neupošteven in celo zlonameren je pritožbeni ugovor tožnice, da se je predsednica senata med obravnavo pred sprejemom dokaznega sklepa dvakrat obrnila na toženo stranko z besedami "ali bi bili tožnici pripravljeni plačati odškodnino", kar je tožnico procesno pasiviziralo, saj je logično pričakovala odločitev njej v prid. Zaradi navedenega naj tudi ne bi podala drugih potrebih dokaznih predlogov. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da si mora sodišče oz. predsednik senata ves čas obravnavanja zadeve prizadevati za mirno rešitev spora v smislu mirne rešitve spora med pravdnima strankama. Tako tožnica ob navedenem ravnanju predsednice senata nikakor ni mogla in smela pričakovati odločitve v svojo korist, kar naj bi jo procesno pasiviziralo.

Pravdni stranki morata po določilu 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so pomembni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tako je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze po predlogih pravdnih strank, tožnica pa je bila tista, ki je lahko predlagala dokaze po svojih lastni presoji.

Dejstvo da sta tožničin mož in otrok invalidni osebi na postopek podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožnici ne more vplivati, saj mora delavec opravljati delo vestno na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za opravljanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, kot to določa 1. odst. 31. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo Ustave RS (URS - Ur.l. RS št. 33/91 s sprem.) in sicer določil 22. in 25. člena URS. URS v 22. členu določa načelo enakega varstva pravic in določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Tožnica je bila v postopku enakopravno obravnavana s toženo stranko in ni mogla biti procesno pasivizirana. Tožnici pa tudi ni bila kršena pravica do pravnega sredstva po določilih 25. člena Ustave RS, ki določa pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Tožnica je zoper sodbo sodišča prve stopnje s katero se ni strinjala, vložila pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče obravnavalo in o njej tudi odločilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.