Jedro

Presoja razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s členom 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo obsojenega R.D. za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po 1. odstavku 103. člena KZ RS in mu po istem zakonitem določilu izreklo kazen deset mesecev zapora. Pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Sežani z dne 20.08.1998, ni preklicalo. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa je na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je zagovornikovo pritožbo in pritožbo okrožne državne tožilke s sodbo z dne 13.06.2002 zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V plačilo je obsojencu naložilo stroške pritožbenega postopka (100.000,00 SIT povprečnine).

Dne 07.10.2002 je zagovornik obsojenca zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, saj je bila obsojencu kršena ustavna pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, kršena pa je bila tudi določba Zakona o kazenskem postopku iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP), zaradi česar predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v pisnem odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene. Meni namreč, da obsojencu ni bila kršena pravica izvajanja dokazov v njegovo korist, saj sta sodišči na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključili, da je obsojenec izvršil kaznivo dejanje in imata obe sodbi tudi prepričljive razloge. Dokazni predlogi obrambe so bili zavrnjeni in v tej zvezi ni zazreti kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ocenjeno je bilo, da dokazi, ki jih je obramba predlagala, ne bi prispevali k drugačnim dejanskim ugotovitvam.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ob upoštevanju načela proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) in s tem glavnim nosilcem iskanja materialne resnice je sodišče tisto, ki odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora po inštrukcijski maksimi skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti brez nepotrebnega zavlačevanja. S tem pa seveda ne sme kršiti obdolženčevih ustavnih pravic. Kontradiktorno naravo kazenskega postopka poudarja že določba 3. odstavka 16. člena Zakona o kazenskem postopku, ki daje pravico obdolžencu navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Tretja alinea 29. člena Ustave RS (pravna jamstva v kazenskem postopku), pa nalaga sodišču, da omogoči vsakomur izvajanje dokazov v njegovo korist (aktivna vloga sodišča pri zagotavljanju obdolženčevih ustavnih pravic). Vendar pa sodišče ni dolžno glede na že omenjeno načelo proste presoje dokazov ugoditi vsakemu dokaznemu predlogu obdolženca oziroma zagovornika, temveč le tistim, ki so utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti, če zaključi, da je tak dokaz pravno relevanten.

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče ugodilo dokaznim predlogom obrambe, da se opravijo poizvedbe o zdravstvenih težavah oškodovanke ter predlogom po zaslišanju prič Š.H., N.D. in N.K. (torej ne drži trditev zagovornika v zahtevi, da je vse dokazne predloge obrambe zavrnilo), res pa je, da ni ugodilo dokaznim predlogom po zaslišanju E.D., dveh odraslih fantov, ki sta spala v sosednji sobi, lečeče zdravnice, prav tako pa ni opravilo ogleda stanovanja ter postavilo drugega izvedenca psihiatra. Zakaj sodišče tega ni storilo, ima izpodbijana pravnomočna odločba obširne razloge (odločba sodišča prve stopnje na strani 5, 6 in 7 in prvi odstavek na 8. strani, odločba višjega sodišča, zadnji odstavek na strani 3 in prvi odstavek na 4. strani te odločbe). Kot izhaja iz pravnomočne odločbe sta sodišči zaključili, da predlagani dokazi očitno niso taki, da bi pripeljali do drugačnega zaključka.

Dvoma v tak zaključek pravnomočne odločbe pa vložena zahteva za varstvo zakonitosti ne vnaša, saj vloga ne vsebuje sklepčnih navedb (obramba mora, kot je bilo že povedano, obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti), ki bi potrdile oziroma zanikale obstoj pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih bi neposredno temeljila odločitev oziroma uporaba materialnega in procesnega kazenskega prava. S tem, ko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pa tudi ni kršilo določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je svojo zavrnitev, kot rečeno, obširno in jasno obrazložilo, oziroma ima izpodbijana pravnomočna odločba razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Z navedbami, kjer se vložnik zahteve ne strinja z zaključki v izpodbijani sodbi glede nepristranskosti izvedenke pedopsihiatrične stroke, izpodbija s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljen pa je tudi sklepni očitek, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni upoštevalo pri svojih zaključkih izpovedbe obsojenčeve izvenzakonske partnerice. V 2. odstavku na 8. strani sodbe sodišča prve stopnje je namreč to sodišče izpoved izvenzakonske partnerice obsojenca ocenilo, oziroma opozorilo na nasprotja, do katerih je prihajala v svojih izpovedbah, na nasprotja med njenimi navedbami ter navedbami oškodovanke ter oškodovankinih staršev ter posredno med njenimi navedbami in ugotovitvami izvedenke pedopsihiatrične stroke in na podlagi takšne presoje zaključilo, da je izpoved izvenzakonske partnerice pristranska in kot taka neverodostojna.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik, zaradi česar je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri višine povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP).