Jedro

Ker je tožnik še zmožen za drugo delovno mesto z omejitvami s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno, kar je invalidnost III. kategorije, ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se mu prizna pravica od invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 30. 3. 2012, prvostopna odločba št. ... z dne 8. 9. 2011 pa spremeni tako, da se tožnik od 16. 3. 2011 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu od navedenega dne prizna pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je njegov tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnjen in da ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka dejstvo, da so izvidi specialistov v tujem jeziku. Dodatni izvidi so resda izdani v novejšem obdobju, so pa dokaz, da se mu je zdravstveno stanje poslabšalo. Zato je predlagal, da se ga pokliče na preglede v Slovenijo, da bi bilo dejansko stanje ugotovljeno v teh inštitucijah. Njegova zahteva pa je bila zavrnjena. Po njegovem na ta način ni mogoče ugotavljati invalidnosti po predpisih Republike Slovenije. Bil je pripravljen iti tudi na rehabilitacijo, ker je bil več kot 12 let zavarovanec Slovenije, vendar je bila tudi ta zavrnjena. Za poklicno rehabilitacijo tudi ne pride v poštev, ker so ga zdravniki ocenili za I. kategorijo invalidnosti, vmes pa je tudi dopolnil 50 let. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V drugem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je v prvi alineji določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega dela ali, če je pri njem podana poklican invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti, v drugi alineji, da se v II. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svojo poklic zmanjšana za 50 % ali več ter v tretji alineji, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu začel 20. 6. 2011, ko ga je bosansko – hercegovski nosilec zavarovanja obvestil, da je postopek pri njih zaključen in da je tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine.

V predsodnem postopku je tožnikovo delazmožnost ocenjevala najprej invalidska komisija prve stopnje dne 30. 8. 2011, ki je bila mnenja, da je pri tožniku od 16. 3. 2011 podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, pretežno sede, lažje fizično delo, brez izpostavljenosti neugodnim mikroklimatskim pogojem. Enakega mnenja je bila tudi invalidska komisija II. stopnje dne 5. 12. 2011, dodala je le še, da je pri tožniku potrebna dodatna omejitev dela s hepatoksičnimi snovmi. Pri tožniku je kot glavno bolezen, ki vpliva na invalidnost, ocenila toksično bolezen jeter. Razen tega na zmanjšanje delovne zmožnosti vpliva še portalna hipertenzija, holelitijaza, hipertenzivna bolezen srca, ne vpliva pa na invalidnost sladkorna bolezen, za katero tožnik tudi boluje.

Invalidska komisija II. stopnje je iz predložene dokumentacije povzela, da na KBC A. efosonografiji ugotavljajo dekompenzirano jetrno cirozo, hepatostpenomegalijo, ascites, holecistolitijazo. Gastroenterorolog je 5. 8. 2010 ugotavljal cirozo jeter z dekompenzacijo, varice prve in druge stopnje, portalno hipertenzijo, hipersplenizem, arterijsko hipertenzijo s hipertoničnim srcem ter sladkorno bolezen tip 2. Svetovana je bila tožniku medikamentozna terapija in dieta. Navajali so, da je tožnik utrujen, nemočen, z bolečinami v trebuhu, subikteričen, s povečanimi jetri, s perifernimi edemi. V marcu 2011 so diagnoze iste in enaka terapija. Zaradi jetrne insuficience so predlagali jetrno transplantacijo, psihiater pa je 30. 8. 2010 ugotavljal, da so intelektualne sposobnosti v nivoju nizkega povprečja, ekstravertiranost, afektivna motnja, distimulativnost. Drug ultrazvok 13. 9. 2010 govori o jetrni cirozi, dekompenzacijo in z neznatno večjimi ledvici. Ponovno je svetovana medikamentozna terapija. Med dokumentacijo je še nekaj gastroenteroloških kontrol in podatki o hospitalizaciji v Kliničnem centru A. od 17. 9. do 2. 10.2009. Navedeno dokumentacijo je invalidska komisija II. stopnje in že pred tem invalidska komisija I. stopnje tudi upoštevala. Na podlagi te dokumentacije je ugotovila, kakšno je tožnikovo zdravstveno stanje ter ocenila, da je zmožen za drugo delovno mesto z omejitvami s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno, in sicer od 16. 3. 2011 kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni.

Tožnik je k tožbi sicer predložil še dodatno medicinsko dokumentacijo, vso v tujem jeziku, ki je glede na datume vsa datirala po izdaji dokončne odločbe. Takšne dokumentacije sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, ker presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca in sicer na podlagi dokumentacije, ki datira do 30. 3. 2012, to je do dneva dokončnosti odločbe. Tako da ni edini razlog, zaradi katerega sodišče takšne dokumentacije ni moglo upoštevati, dejstvo, da je napisana v tujem jeziku, ampak gre za novejšo dokumentacijo in za vprašanje, tožnikovega zdravstvenega stanja ter posledično njegove delovne zmožnosti po dokončni odločbi, ki pa ni stvar tega postopka.

Nobene podlage tudi ni, da bi tožnika poklicali na preglede v Slovenijo, bodisi, da bi ga poklical toženec Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ali sodišče. Zdravstvene storitve, med katere sodijo tudi specialistični pregledi, so v pristojnosti zdravnikov in tistega nosilca zdravstvenega zavarovanja, pri katerem je posameznik zavarovan oziroma so lahko tudi stroški posameznika.

Ker je pri tožniku na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja še vedno podana preostala delovna zmožnost, in sicer tožnik lahko opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa (tretja alineja prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1), ni pa na podlagi dokumentacije, ki se nanaša na obdobje do dokončne odločbe, po mnenju dveh invalidskih komisij prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti, zavrnilo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.