Jedro

Vrednost zatajenega vozila ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Okoliščina, koliko več je bilo vredno vozilo, kot je ugotovilo sodišče, pa tudi ne vpliva na kazensko sankcijo glede na to, da je pritožbeno sodišče zvišalo določene posamične kazni in izrečeno enotno kazen tako, kot je predlagala višja državna tožilka, glede na nekatere druge v njeni pritožbi izpostavljene okoliščine.

Obdolženec je specialni povratnik glede vseh očitanih kaznivih dejanj in kazniva dejanja kontinuirano izvršuje že od leta 1987 naprej. Te okoliščine imajo tudi po oceni pritožbenega sodišča takšno težo, da se morajo izraziti v določitvi višjih posamičnih kazni in izreku višje enotne zaporne kazni.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu M. S. določena kazen za kaznivo dejanje goljufije zviša na 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora, določena kazen za kaznivo dejanje zatajitve zviša na 1 (eno) leto zapora in določena kazen za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine zviša na 10 (deset) mesecev zapora, izrečena enotna kazen pa se zviša na 2 (dve) leti in 11 (enajst) mesecev zapora.

II. V ostalem se pritožba višje državne tožilke ter pritožba obdolženčevih zagovornikov v celoti kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženega M. S. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena, kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 in nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je, na podlagi prvega odstavka 211. člena, določilo kazen eno leto zapora, za drugo kaznivo dejanje, na podlagi prvega odstavka 208. člena KZ-1, določilo kazen deset mesecev zapora in za tretje kaznivo dejanje, na podlagi prvega odstavka 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, določilo kazen šest mesecev zapora, nakar mu je, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. ter iz 7. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, medtem ko ga je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse. Odločilo je, da je obdolženec dolžan oškodovanki M. B. plačati znesek 1.576,80 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so vložili pritožbi obdolženčevi zagovorniki in višja državna tožilka. Obdolženčevi zagovorniki navajajo, da se pritožujejo zaradi odločbe o kazenski sankciji, ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolžencu za kaznivo dejanje goljufije izreče (pravilno določi) kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje zatajitve določi kazen štiri mesece zapora in za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine določi kazen en mesec zapora, nakar naj izreče enotno kazen devet mesecev zapora. Višja državna tožilka navaja, da se pritožuje iz razloga po 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 373. in 374. členom ZKP – zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izrek sodbe v točki 2. spremeni tako, da se vrednost protipravno prilaščenega avtomobila v višini 600 EUR nadomesti s številko 1.300 EUR, odločba o kazenski sankciji pa se spremeni tako, da se obdolžencu določena kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 zviša na 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 208. člena KZ-1 zviša na 1 (eno) leto zapora in za kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 zviša na 10 (deset) mesecev zapora, nato pa, upoštevaje določilo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreče enotna kazen 2 (dve) leti in 11 (enajst) mesecev zapora.

3. Pritožba višje državne tožilke je delno utemeljena, pritožba obdolženčevih zagovornikov pa ni utemeljena.

4. Višja državna tožilka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem zatajitve vrednosti zatajenega osebnega avtomobila ni pravilno ugotovilo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da je bila vrednost zatajenega osebnega avtomobila največ 600,00 EUR, oprlo na izjavo oškodovanke M. B., da je za osebni avtomobil ob prodaji prejela 600,00 EUR. Res je, kot opozarja pritožnica, da je oškodovanka sicer povedala, da je bilo vozilo v času, ko ga je posodila obdolžencu, vredno več, saj ni imelo napak, nazaj pa ga je dobila v poškodovanem stanju in brez originalnih ključev. Vendar vrednost zatajenega vozila ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Okoliščina, koliko več je bilo vredno vozilo, pa tudi ne vpliva na kazensko sankcijo glede na to, da je pritožbeno sodišče zvišalo določene posamične kazni in izrečeno enotno kazen tako, kot je predlagala višja državna tožilka, glede na nekatere druge v njeni pritožbi izpostavljene okoliščine, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

5. Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb obdolženčevih zagovornikov in višje državne tožilke je pokazal, da so podani utemeljeni razlogi za njeno spremembo v smeri pritožbenega predloga višje državne tožilke. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe o kazenski sankciji (točka 14 izpodbijane sodbe), je sodišče prve stopnje pri določitvi posamičnih kazni in izreku enotne zaporne kazni upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, ko je bil doslej že 41-krat obsojen zaradi kaznivih dejanj. Vendar višja državna tožilka utemeljeno opozarja, da pri tem sodišče ni poudarilo, da je obdolženec specialni povratnik glede vseh očitanih kaznivih dejanj in da kazniva dejanja kontinuirano izvršuje že od leta 1987 naprej. Te okoliščine imajo tudi po oceni pritožbenega sodišča takšno težo, da se morajo izraziti v določitvi višjih posamičnih kazni in izreku višje enotne zaporne kazni tako, kot je predlagala višja državna tožilka v pritožbi. Zato okoliščina, koliko več je bilo vredno zatajeno vozilo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne vpliva na kazensko sankcijo. Po drugi strani obdolženčevi zagovorniki navajajo, da je sodišče prve stopnje prestrogo ovrednotilo težo kaznivih dejanj, vendar gre zgolj za njihovo subjektivno videnje. Zagovorniki tudi ne morejo uspeti z izpostavljanjem obdolženčevega priznanja in obžalovanja kaznivih dejanj, saj je to v nasprotju s podatki spisa, prav tako ne z golo obljubo obdolženca, da bo oškodovanki poravnal škodo in uredil svoje življenje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi višje državne tožilke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu določeno kazen za kaznivo dejanje goljufije zvišalo na eno leto in dva meseca zapora, določeno kazen za kaznivo dejanje zatajitve zvišalo na eno leto zapora in določeno kazen za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine zvišalo na deset mesecev zapora, izrečeno enotno kazen pa je zvišalo na dve leti in enajst mesecev zapora (prvi odstavek 394. člen ZKP). Tako izrečena kazenska sankcija je po oceni pritožbenega sodišča primerna glede na težo storjenih kaznivih dejanj, obdolženčevo krivdo in ugotovljene obteževalne okoliščine. V ostalem delu pa je pritožbo višje državne tožilke ter pritožbo obdolženčevih zagovornikov v celoti kot neutemeljeni zavrnilo in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

6. Čeprav obdolženec s pritožbo svojih zagovornikov ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov, nastalih pri tem sodišču.