Jedro

Če je za preprečevanje uporabe sile ali nastajanja nenadomestljive škode to potrebno, se lahko z odredbo po 2. odst. 267. čl. ZIP odredi tudi tisto, kar sicer obsega sam zahtevek. Potencialne negativne posledice, (kot nadaljnja predpostavka za začasno odredbo po 2. odst. 267. čl. ZIP), niso temelj za izdajo začasne odredbe, ki bi preprečevala ogroženost izvršitve vtoževane nedenarne terjatve. Pod "nenadomestljivo škodo" je mišljena ogrožena realizacija odškodninske terjatve - ki bi tožniku zaradi čakanja s posegom v razmerje do konca postopka nastala.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Odredbo je tožeča stranka predlagala v sporu, v katerem s tožbo zahteva izbris tožene stranke iz sodnega registra in plačilo 1.000.000,00 SIT spp odškodnine.

Tožeča stranka je navajala, da je bila toženka dne 24.11.1993 vpisana v sodni register pod enakim osnovnim imenom kot tožeča stranka in z enako skrajšano firmo. Glede na to tožeča stranka postavlja zahtevek po 2. odst. 23. čl. Zakona o gospodarskih družbah - ZGD (Ur.list RS št. 30/93, 29/94). Tožeča stranka navaja, da ji nastaja škoda na ugledu in poslovna škoda zaradi zamenjave firm, ki je ne bo mogoče nadomestiti. Zato je predlagala izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se toženi stranki naložilo, da mora takoj opustiti uporabo firme.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni sledilo razlogom tožeče stranke. V obrazložitvi je navedlo, da sme sodišče po 268. ali 266. čl. ZIP izdati vsako odredbo, s katero se dosega namen zavarovanja terjatve. Ne sme pa se izdati začasne odredbe, s katero se doseže sama terjatev. Tožeča stranka sicer ni postavila tožbenega zahtevka, da naj se toženi stranki naloži opustitev uporabe firme.

Vendar pa je predlagana začasna odredba identična možnemu zahtevku v sporni zadevi. V kolikor bi sodišče predlogu ugodilo, bi hkrati brez izvedbe postopka že razsodilo v stvari sami.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka. V pravočasni pritožbi navaja, da primerjava terjatve (odškodnina in izbris iz registra) ter začasne odredbe (začasna opustitev firme) pokaže, da ni nobene identičnosti ali podobnosti, ki bi preprečevala izdajo začasne odredbe. ZGD ne določa, da bi bil dopusten samo zahtevek v celotnem možnem obsegu, ampak je na tožeči stranki izbira, kateri del zahtevka bo postavila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na navedbe o nastajanju "nenadomestljive škode" pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka svoj predlog temelji na 2.odst. 267.čl. ZIP. Prizadevanje tožeče stranke, da bi predlagano začasno odredbo predstavila kot različno od tožbenega zahtevka, je pri tem odveč. Napačna je tudi argumentacija sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev temeljilo na ugotovljeni identiteti med (možnim) zahtevkom in predlagano začasno odredbo. Ukrepi po 2. odst. 267. čl. ZIP niso primarno namenjeni zavarovanju terjatev, ampak preprečevanju uporabe sile ali nastajanja nenadomestljive škode. Objekt varstva je pravno stanje, ki je osnova sodnega spora - ki oz. kadar takšnemu stanju grozi nepopravljivo spreminjanje ali ogrožanje. Če je za preprečevanje uporabe sile ali nastajanja nenadomestljive škode to potrebno, se lahko z odredbo po 2. odst. 267. čl. ZIP odredi tudi tisto, kar sicer obsega sam zahtevek (tako odločba Okrožnega sodišča v Novem Mestu, opr. št. P 196/66, Poročilo VS Slovenije 1966/II - glej tudi "Predpisi o izvršilnem postopku s pojasnili", Ljubljana 1979 - str. 212).

Zaradi napačnega stališča o apriorni nezdružljivosti identitete med tožbenim zahtevkom in predlagano odredbo se sodišče prve stopnje s predpostavkami predlagane začasne odredbe ni ukvarjalo. Odredba po 2. odst. 267. čl. ZIP daje upniku pravico do začasne regulacije pravnega razmerja še pred končno odločitvijo - kadar je to potrebno zaradi odvrnitve negativnih posledic, ki bi zaradi zakasnelega efekta sodbe nastale. Odredbo se izda le, kadar je "potrebna", kar implicira določeno stopnjo izgledov predlagatelja za uspeh v sporu. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da so v obravnavanem primeru ti izgledi do stopnje verjetnosti podani. Potencialne negativne posledice, ki so nadaljnja predpostavka za odredbo po 2. odst. 267. čl. ZIP, pa ni ogrožena izvršitev vtoževane nedenarne terjatve. Pod "nenadomestljivo škodo" je mišljena ogrožena realizacija odškodninske terjatve - ki bi tožniku zaradi čakanja s posegom v razmerje do konca postopka nastala. Sodišče druge stopnje meni, da iz obstoječega pravnega položaja lahko sledijo odškodninski zahtevki zoper toženo stranko.

Vendar pa tožeča stranka ni izkazala nobenih elementov, po katerih bi bila nastajajoča škoda nenadomestljiva. Gre za predpostavko, ki ni podana zgolj zaradi nemožnosti naturalne restitucije. Odškodninske posledice se načeloma lahko pokrije tako naturalno kot tudi z denarno odškodnino. Škode ni mogoče (naknadno, po redni odškodninski poti) nadomestiti zlasti takrat, ko zavezanec odškodnine ne bi bil sposoben plačati. Pogoj iz 2. odst. 267. čl. ZIP je podan tudi, kadar nastaja škoda v takšni obliki ali višini, da je ogrožena eksistenca predlagatelja odredbe. Tožeča stranka o kakšnih takšnih potencialnih posledicah obstoječega pravnega položaja ne govori. Sodišče druge stopnje glede na vse to ugotavlja, da predpostavke predlagane začasne odredbe niso (bile) podane. Kar se končnega rezultata tiče je torej izpodbijani sklep pravilen. Pritožbo tožeče stranke je bilo zato treba zavrniti (2.tč. 380.čl. ZPP v zvezi s 14.čl. ZIP).

V zvezi z odredbami po 2.odst. 267.čl. ZIP pa je vendarle treba dodati, da je pojem "nenadomestljive škode" pravni standard, ki ima lahko v različnih dejanskih stanih dokaj različno vsebino. Blizu predpostavkam bi bile npr. situacije, ko je predlagatelju onemogočen pomemben del opravljanja dejavnosti. Škodo, ki nastaja zaradi izgube kupcev, klientov ali publike je namreč težko kvantificirati - in zato tudi težko ustrezno nadomestiti. Kadar je to stanje blizu eksistenčne ogroženosti predlagatelja odredbe, gre že lahko za situacijo znotraj 2.odst. 267.čl. ZIP. Vendar pa se tudi v teh primerih odredba izda le, kadar je "potrebna". Takšna pa je ob nadaljnjem pogoju - namreč, da ne povzroča (višje oz. hujše) nenadomestljive škode nasprotni stranki. Odločanje o odredbah po 2.odst. 267.čl. ZIP bi torej moralo odražati tehtanje interesov akterjev spornega razmerja. V obravnavanem primeru se tovrstno tehtanje ne bi moglo iziti v korist predlaganega začasnega ukrepa.