Jedro

Tisti, ki navideznost pogodbe zatrjuje, nosi tudi materialno dokazno breme za zaključek, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v listini.

Tožencu ni uspelo dokazati, da je bila pogodba navidezna oziroma izpodbiti zapisa v pogodbi, da mora plačati za delnice 50.000 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se po spremembi glasi: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 117476/2014 z dne 23. 9. 2016 se razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka.

2. Tožena stranka mora v 15 dneh plačati tožeči stranki 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2014 do plačila."

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 6.819,62 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 117476/2014 z dne 23. 9. 2014 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa ter tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v znesku 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 11. 1. 2014 zavrnilo. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v znesku 550,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik). Meni, da pogodba o prodaji in nakupu delnic ni navidezna, in da je sodišče povsem nekritično sledilo odgovoru toženca. Tožnik je jasno, skladno in resnicoljubno izpovedal, kaj je bil njegov namen in interes za sklenitev pogodbe, torej kakšna je bila njegova pogodbena volja. Pojasnil je, da se je zaradi osebnih okoliščin ustrašil, da bo potreboval denar, zato je tožencu predlagal, da od njega odkupi delnice, ki jih je pred tem dobil z vplačilom sredstev v višini 50.000,00 EUR v projekte, ki jih je tržil toženec. Tožnik v projekte ni vlagal „črnega“ denarja, kot mu očita tožnik, in ga ni pridobil z nelegalno preprodajo orožja. Sredstva za vlaganje v projekte toženca je pridobil s kreditom in prodajo delnic K., d. d., poleg tega so svoja sredstva prispevali tudi tožnikovi družinski člani. Toženec je projekte predstavljal kot visoko dobičkonosne in tožnik je v njih videl svojo naložbeno priložnost. Tožencu je verjel in zaupal še toliko bolj, ker je ves čas zagotavljal, da je delnice od vlagateljev vsak trenutek pripravljen odkupiti. Toženec na predstavitvah nikoli ni jasno in konkretno dejal, da njegova garancija velja le do trenutka, ko vlagatelji dobijo delnice, to je začel zatrjevati za potrebe tega postopka. Toženec je brez težav pristal na predlog, da od tožnika odkupi delnice za ceno 50.000 EUR. Toženec je pogodbo ne samo podpisal, pač pa tudi naročil njeno pripravo oziroma jo pripravil in jo prinesel tožniku v podpis. Tožnik je pojasnil, da je v tistem trenutku vse kazalo na to, da bo denarna sredstva v kratkem potreboval, šlo je za izdatna sredstva, ki bi jih kdorkoli težko izročil čez noč, zato je tudi pristal na šestmesečno plačilo za prodane delnice. Do takrat je toženec izpolnil vse, kar je zagotavljal, zato tožnik ni čutil potrebe, da si izgovori dodatne garancije, kot mu to sedaj očita sodišče. Pojasnil je tudi, da pri prodaji ni zasledoval dobička, zato je bila dogovorjena cena enaka vloženim sredstvom in vrednosti delnice ob nakupu. Tudi, če je toženec zasledoval cilj, da se proda čimveč delnic, to ne pomeni, da v primeru, ko bi se posamezen vlagatelj premislil, ne bi izpolnil svoje zaveze, da bo delnice odkupil. Z osebnim jamstvom odkupa je toženec naložbi dajal videz varnosti in tožnik mu je zaupal. Če toženec že pri zbiranju sredstev in iskanju vlagateljev ni ravnal z goljufivim namenom, potem ni razloga, da zaveze o povratnem odkupu delnic ne bi držal. Sodišče nekritično in neživljenjsko analizira izjave posameznih prič, zlasti E. Š. Edina priča, ki je bila prisotna pri podpisu pogodbe o prodaji in nakupu delnic, je bila M. G., glede katere sodišče zmotno zaključi, da je bila v trenutku podpisa pogodbe 12-letni otrok, ki zaradi domačih razmer ni želel ostati doma oziroma da pri podpisu pogodbe ni bila navzoča kot priča. Ta priča je pojasnila, da je tožnik ob prvem srečanju tožencu razložil domačo situacijo in mu predlagal odkup delnic, s čimer se je toženec strinjal. Povedala je tudi, da je na naslednje srečanje toženec prinesel pogodbo, da sta jo s tožnikom podpisala in da je toženec tožniku dejal, da mu bo plačal v gotovini. Tudi preostale okoliščine, na katere je oprlo svojo odločitev, je sodišče presodilo nepravilno in nekritično. Ne drži, da tožnik toženca ni pozival, naj mu plača dogovorjeno kupnino, saj je to storil preko telefona. Neupravičen je tudi očitek sodišča, da tožnik ni takoj pričel z izterjavo dogovorjene kupnine. Ko je tožnik videl, da s pozivi tožencu na plačilo kupnine ne bo dosegel ničesar, je pooblaščenki naročil, naj začne sodni postopek, ki je bil sprožen prej kot v sedmih mesecih po zapadlosti obveznosti in to kljub petletnemu zastaralnemu roku. Nekritična je tudi presoja sodišča toženčeve izjave, da naj bi želel tožnik delnice skriti, saj so bile vpisane pri KDD in je podatek s strani zainteresiranih strank preverljiv in dostopen. Vsak upnik bi ravnanje tožnika, če bi bilo storjeno iz razloga, kot ga zatrjuje toženec, lahko izpodbijal. Sodišče kot nepomembno zavrne dejstvo, da sta oba za sklenjeno pogodbo povedala priči E. Š. Če bi bila pogodba navidezna, potem bi verjetno oba molčala in o pogodbi tretjim osebam ne bi ničesar razlagala. Tožnik ni imel namena toženca obdarovati, niti ni imel nobenega upnika, ki bi ga imel namen oškodovati.

3. Toženčev odgovor na pritožbo je bil prepozen, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob reševanju pritožbe tožnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ključni razlogi, na katere je oprlo odločitev prvostopenjsko sodišče, niso dovolj prepričljivi. Podvomilo je v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o tem, ali Pogodba o prodaji in nakupu delnic, sklenjena med pravdnima strankama dne 10. 7. 2013 (priloga A3 - v nadaljevanju pogodba), odraža njuno resnično pogodbeno voljo (kar trdi tožnik) ali pa je bilo njuno soglasje volj usmerjeno le v nastanek videza pogodbe (kar trdi toženec). Pritožbeno sodišče je zato opravilo pritožbeno obravnavo (drugi odstavek 347. člena ter prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), na kateri je ponovilo (nekatere) izvedene dokaze. Na podlagi petega odstavka 347. člena ZPP je senat odločitev o zadevi prepustil sodnici poročevalki kot sodnici posameznici, ker ne gre za zapleteno zadevo glede dejanskih in pravnih vprašanj, od odločitve o pritožbi pa tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

6. Ponovno so bili zaslišani pravdni stranki ter priče M. G., E. Š. in S. P. Priče Z. pritožbeno sodišče ni ponovno zaslišalo, ampak le prebralo zapisnik o njenem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje.

7. Pravdni stranki sta dne 10. 7. 2013 sklenili Pogodbo. Z njo sta se dogovorili, da tožnik tožencu proda 50 prosto prenosljivih in bremen prostih delnic z oznako T., d. d., Ljubljana po ceni 1.000 EUR, torej za kupnino 50.000 EUR. Toženec se je zavezal, da bo dogovorjeno kupnino plačal v roku šest mesecev od podpisa pogodbe. Tožnik je svojo pogodbeno obveznost izpolnil že dne 11. 7. 2013, ko je bil izveden prenos delnic, toženec pa kupnine ni plačal. Gre za delnice, ki so bile izdane glede na delež 50.000 EUR, ki ga je tožnik v letu 2011 vplačal kot vlagatelj v družbo S. d. d.1

8. Toženec je trdil, da je pogodba navidezna in da je pristal le na to, da se delnice začasno preknjižijo na njegov trgovalni račun, za kar ga je prosil tožnik, ki naj bi mu povedal, da ima finančne težave in da njegovi upniki ne smejo ugotoviti, da razpolaga s 50 delnicami prej omenjene družbe. Naknadno naj bi toženec ugotovil, da tožnik sploh ni imel finančnih težav, ampak se je le bal, da bi pristojni organi ugotovili, da kupnina, ki jo je plačal za delež oziroma 50 delnic družbe S., d. d., izvira iz nezakonite trgovine z orožjem. Tožnik je v nasprotju s tem trdil, da je bil v letu 2013 v finančnih težavah, ker je bila zoper njega na podlagi prijave njegove psihično bolne žene uvedena preiskava zaradi nedovoljene hrambe2 (in ne preprodaje) orožja. Bal se je, da bodo v zvezi s kazenskim postopkom nastali visoki stroški (za zagovornika), zato je stopil v stik s tožencem, in mu predlagal, da odkupi delnice, tako kot je na predstavitvah projektov ves čas garantiral. Glede sredstev za nakup deleža oziroma delnic je tožnik trdil, da so izvirala iz prodaje delnic družbe K., d. d., za nakup pa je 29. 6. 2012 najel tudi kredit pri banki.

9. Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje je pravilno. Navidezna pogodba je tista, ki jo stranki skleneta le na zunaj, z voljo, da iz takega posla ne prevzameta oziroma dogovorita nobenih obveznosti. Za takšno pogodbo zakon določa, da nima učinkov (prvi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika - OZ).3 Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Tisti, ki navideznost pogodbe zatrjuje, nosi tudi materialno dokazno breme za zaključek, da sta pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v listini, v konkretnem primeru v Pogodbi o prodaji in nakupu delnic z dne 10. 7. 2013. 10. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja, da je kot odločilni štelo zlasti izpovedi pravdnih strank, ker so zaslišane priče vedele kvečjemu za sklenitev sporne pogodbe, ne pa tudi za razloge za samo sklenitev. Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpovedbo priče M. G. (hčere tožnika) sodišče prve stopnje ocenjevalo na podlagi zmotnega prepričanja o njeni starosti. Štelo je, da je bila priča v času dogovorov med strankama (vsaj na enem sestanku je bila nesporno prisotna) stara 12 let, da zaradi domačih razmer ni želela biti brez tožnika doma, zato po mnenju sodišča ni realno pričakovati, da bi bila pozorna na vse, kar sta se pravdni stranki pogovarjali in dogovorili. Na pritožbeni obravnavi je bilo na podlagi vpogleda v njeno osebno izkaznico zanesljivo ugotovljeno, da je rojena ... in je v času sklenitve sporne pogodbe že dopolnila 22 let. Čeprav je priča G. v postopku pred sodiščem prve stopnje povedala, da je bila na obeh sestankih pred sklenitvijo pogodbe prisotna, in da je toženec obljubil plačilo kupnine v gotovini, drugih dogovorov pa ni bilo, pritožbenega sodišča ni povsem prepričala. Na pritožbeni obravnavi je na vprašanja odgovarjala medlo4 in zadržano, brez konkretnih pojasnil o vsebini sestankov (na primer, kaj sta se pravdni stranki dogovarjali glede cene, načina plačila ipd.). Glede na to, da je povedala, da si je za nakup delnic oče (tožnik) od nje izposodil 10.000 EUR, bi bilo pričakovati, da bi vedela povedati več o zatrjevani toženčevi zavezi plačila kupnine, saj bi morala biti zainteresirana za vrnitev njenih sredstev.

11. Sodišče prve stopnje je pomemben del dokaznega postopka posvetilo ugotavljanju spornega dejstva, ali je toženec na svojih predstavitvah obljubljal možnost vrnitve vplačanega denarja tudi po tem, ko bi vlagatelji že prejeli delnice.

12. Tožnik je povedal, da je toženec vedno obljubljal, da bo v primeru, če bo kdo potreboval denar, delnice odkupil po isti ceni z 10% letnim donosom, medtem ko je toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje povedal, da je „sam res osebno garantiral, da dokler vlagatelji ne dobijo delnic, se jim vložek povrne z 10% letnim donosom“ (list. št. 82), na pritožbeni obravnavi pa nekoliko drugače, in sicer, da le v izjemnih primerih in le, če je bil denar na njegovem računu. Priča P. je zaslišana pred sodiščem prve stopnje potrdila, da se je govorilo o možnosti odkupu vplačanega deleža (list. št. 875), glede možnosti odkupa delnic pa se ni jasno izrekel6, za razliko od pritožbene obravnave, kjer je povedal, da je toženec obljubljal tudi odkup delnic po ceni, ki bi jo takrat imela. Tudi priča Š. je potrdila predvsem, da se je odkupovalo vplačane deleže7, ne pa tudi, da so se obljube nanašale na odkup delnic8. Na pritožbeni obravnavi je za razliko od zaslišanja pred sodiščem prve stopnje bistveno bolj konsistentno razlikovala deleže in delnice9 in še povedala, da je slišala, da se je bilo mogoče dogovoriti tudi za odkup delnic, kar naj bi toženec obljublja individualno, ne na predstavitvah. Priča Z. pa je potrdila navedbe tožnika, in sicer da odkupa za delnice ni obljubljal (list. št. 101).

13. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ne more šteti za ugotovljeno, da je toženec zagotavljal odkup delnic in ne le (pogojno) deležev, vendar meni, da gre le za eno izmed okoliščin, ki bi lahko posredno govorila v prid tožnikovi tezi, nima pa odločilnega neposrednega vpliva na oceno, ali je bila pogodba res navidezna. Povedano drugače, tudi če toženec ob predstavitvah (v letu 2011 in prej) ni obljubljal vrnitve vplačanih deležev oziroma odkupa delnic, to še ne pomeni, da v letu 2013 ni pristal na to, da delnice od tožnika (od)kupi. In obratno, tudi če bi bilo ugotovljeno, da je tožnik res obljubljal, da je vsak trenutek pripravljen odkupiti delnice od vlagateljev (in je s tem dajal občutek varnosti naložbe), to samo po sebi še ne bi dokazovalo, da pogodba odraža resnično voljo strank. Priče sicer o sami sporni pogodbi in o tem, ali je bil dogovor med strankam res drugačen, kot izhaja iz pogodbe, niso vedele povedati nič konkretnega. Z obstojem pogodbe je bila seznanjena le priča Š., ki je omenila pogodbo in sicer, da je bila z njenim obstojem seznanjena tako s strani tožnika kot tudi toženca, ki naj bi mu omenil, da „je naredil odkup nazaj“.

14. Izpovedbi obeh pravdnih strank sta bili diametralno nasprotni, obe pa glede nekaterih posredno odločilnih dejstev neprepričljivi. Tožnik ni uspel zadovoljivo pojasniti, zakaj je pristal na šestmesečni rok za plačilo kupnine, če pa naj bi nujno potreboval denar zaradi morebitnih stroškov kazenskega postopka, za katerega ni vedel, kako se bo odvijal. Pred pritožbenim sodiščem je nejasno in obotavljajoče se izpovedoval o tem, ali je bilo dogovorjeno plačilo v obrokih ali v enkratnem znesku. Po drugi strani tudi tožencu ni mogoče v celoti verjeti glede obljub o odkupih deležev, do katerih naj bi prišlo le izjemoma (po njegovem celo le dvakrat v zgodovini), saj je priča Š., ki je v okviru družbe M. d. o. o. tržila projekte toženca oziroma iskala vlagatelje10, povedala, da so vloženi denar vračali11, če ga je stranka nujno rabila, tudi tako, da so delež prodali naprej drugemu vlagatelju in s tem zagotovili poplačilo. Odkupi torej niso bili taka izjema, kot je želel prikazati toženec. Pritožbeno sodišče dvomi tudi v pojasnilo toženca, da je pristal na predlog fiktivnega prepisa delnic, ker se mu je tožnik zasmilil. Toženec je bil pomemben akter ambicioznega projekta, v katerem je imel eno vodilnih vlog. Osebno se je dogovarjal z večjimi vlagatelji in tudi bil ustanovitelj kasneje oblikovane delniške družbe, torej izkušen v poslovnih zadevah in brez dvoma seznanjen s pomenom prevzemanja pisne zaveze, ki otežuje dokazovanje nasprotnega. Ni verjetno, da bi pristal na podpis sporne pogodbe (in jo celo sam pripravil) in s tem prevzel rizik sodelovanja pri oškodovanju tožnikovih upnikov12 le zato, ker se mu je tožnik smilil, še posebej, ker iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila tožnik in toženec kaj več kot poslovna partnerja in bi imel zato toženec kakšne osebne razloge, da se ga je „zadeva čustveno dotaknila13“.

15. V pravdnem postopku mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (7. in 212. člen ZPP).

16. Tožnik je v dokaz svojim trditvam predložil pogodbo, v kateri se je toženec zavezal, da bo v šestih mesecih plačal kupnino za delnice, ki jih je tudi prejel. Ker je tožnik kupil delnice pravzaprav od toženca (kot ustanovitelja), saj je z njim sklenil oba dogovora o vplačilu sredstev za nakup deleža (prilogi A8 in A9) in glede na to, da je toženec na predstavitvah obljubljal možnosti vrnitve sredstev, tudi če se je to nanašalo le na deleže, je tožnikova teza o razlogih (podlagi) za sklenitev pogodbe dovolj logična in življenjsko sprejemljiva. Razlogi, ki jih za sklenitev pogodbe s tožencem navaja tožnik, so torej smiselno umeščeni med siceršnje dejanske okoliščine spora. Toženec bi zato moral prepričljivo razložiti, zakaj je sporna pogodba res navidezna, v zvezi s tem navesti konkretne trditve in predlagati prepričljive dokaze.

17. Prvotna trditev toženca, da naj bi mu tožnik „natvezil“, da ima finančne težave, zato želi pred upniki skriti delnice, je v postopku ostala nedokazana14. Tožnik je povedal, da je v času dogovorov in sklenitve pogodbe zaradi prej omenjenega kazenskega postopka potreboval denar, kar ni nelogično, saj gre za obdobje kmalu po tem, ko je bil tožnik v priporu. Iz neprerekanih tožnikovih trditev namreč izhaja, da je bil junija 2013 nekaj dni priprt. Ker je do sklenitve pogodbe prišlo 10. 7. 2013, je sprejemljiva tožbena teza, da je zaradi negotovega izida kazenskega postopka s prodajo delnic želel priti do denarnih sredstev, s katerimi bi lahko plačal morebitne stroške zagovornika,

18. Toženec naj bi kasneje zvedel, da je bil pravi razlog za fiktivno prodajo delnic tožnikov strah, da bi pristojni organi ugotovili, da je bila denar za nakup deležev pridobljen z nezakonito trgovino z orožjem. To trditev je tožnik konkretizirano prerekal15, toženec pa je ni uspel z ničemer dokazati. V pripravljalni vlogi z dne 23. 11. 2016 (list. št. 58) je sicer predlagal „poizvedbe pri pristojnih sodiščih glede tekov kazenskih postopkov zoper tožečo stranko v kritičnem časovnem obdobju in o vsebini obtožnic oz. obtožnih predlogov“, vendar je izvedbo tega dokaza utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Toženec je sam navedel, da je bil v juniju 2013 nekaj dni v priporu zaradi nedovoljene hrambe orožja (in ne preprodaje orožja), česar toženec ni prerekal. Tudi sicer pa bi izvedba dokaza s poizvedbami na način, kot je predlagan, pomenila izvedbo prepovedanega informativnega dokaza. Tožnikove trditve o obstoju upnikov tožnika in o nezakonitem viru sredstev za nakup deležev so po povedanem ostale na ravni pavšalnosti, posledično pa toženec ni uspel vsaj s pretežno verjetnostjo16 dokazati nobenega prepričljivega, logičnega in življenjsko sprejemljivega razloga, da bi tožnik želel delnice le „skriti“, s tem pa tudi ne podlage za zaključek, da je bila pogodba le navidezna.

19. Čeprav je tudi tožnik glede nekaterih okoliščin v izpovedbi neprepričljiv, pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da bi moral toženec dokazati navideznost pogodbe, saj s svojimi nekonkretiziranimi in nedokazanimi trditvami o skrivanju delnic pred tožnikovimi upniki oziroma državnimi organi ni uspel prevaliti dokaznega bremena na tožnika.

20. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje preveliko težo17 pripisalo dejstvu, da tožnik toženca ni pisno pozival k plačilu kupnine in da je tožbo (predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine) vložil šele 5. 9. 2014, čeprav se je rok za plačilo iztekel že 10. 2. 201418. Pisni poziv ni bil potreben, sedem oziroma (pravilno) osem mesecev od zapadlosti terjatve do začetka tega postopka pa tudi ni tako dolg rok, da bi bilo mogoče na podlagi tega sklepati na navideznost pogodbe. Neprepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ne verjame, da bi toženca ustno pozival na plačilo kupnine19. Tožnik je povedal, da je tožencu večkrat telefoniral in da mu je slednji govoril, da projekti potekajo, da se še ni prodalo, da bo prodaja stekla. Pritožbeno sodišče v nasprotju s sodiščem prve stopnje nima razloga, da tožniku ne bi verjelo. Tudi dokazni postopek je pokazal, da je že v letu 2013 šlo s projekti „navzdol“ in da je vse več vlagateljev želelo, da toženec izpolni svoje obljube20. 21. Na navideznost pogodbe ni mogoče zanesljivo sklepati niti na podlagi toženčeve trditve, da ni imel nobenega interesa kupovati delnic, saj jih je bilo v tistem času veliko še neprodanih. Priča Š., komercialist pri M., d. o. o., ki je iskala vlagatelje, je potrdila, da so se večji vlagatelji (kar je bil tožnik) lahko dogovarjali individualno tudi o odkupu delnic, ne le deležev.

22. Po ponovljenem dokaznem postopku pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožencu ni uspelo dokazati, da je bila pogodba navidezna oziroma izpodbiti zapisa v pogodbi, da mora plačati za delnice 50.000 EUR. Zato je na podlagi drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (353. člen ZPP). Toženec mora izpolniti pogodbeno obveznost plačila kupnine na podlagi 9. in 496. člen OZ, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti terjatve (299. in 378. člen OZ).

23. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča je tožnik v pravdi v celoti uspel in je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičen do povračila svojih pravdnih stroškov. Za postopek pred sodiščem prve stopnje mu pripada nagrada za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi21 (ZOdvT) v višini 890,50 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 822,00 EUR, 157,62 EUR za potne stroške tožnikove pooblaščenke (3 X 142 km X 0,37), 47,10 EUR za potne stroške tožnika (3 x 157 km x 0,1 EUR), 15,80 EUR za potne stroške priče G. (pravnomočen sklep na red. št. 39), 20 EUR po tar. št. 6002, kar skupaj povečano za 22% DDV znaša 2.382,07 EUR. Za pritožbeni postopek je tožnik upravičen do povrnitve stroškov za nagrado za redno pravno sredstvo po tar. št. 3210 v višini 1.096 EUR, za nagrado za narok po tar. št. 3212 v višini 822 EUR, 20 EUR po tar. št. 6002, potnih stroškov tožnikove pooblaščenke v znesku 51,80 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 2.427,55 EUR. Tožniku se priznajo tudi stroški plačila sodnih taks, in sicer 44 EUR za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, 961 EUR za takso za tožbo ter 1.005 EUR za takso za pritožbo. Skupni stroški tožnika znašajo torej 6.819,62 EUR.

24. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od stroškov postopka temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa na pravdnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 1 Iz izpovedb strank in prič je mogoče izluščiti, da je bila S. d. d. krovna organizacija, ki je združevala različne projekte in tudi sama pridobivala finančna sredstva preko komercialistov (npr. preko družbe M. d. o. o.). Za vlagatelje so bile organizirane predstavitve, na katerih je toženec predstavljal projekte, sodelovali pa so tudi drugi. 2 Tožnik je trdil, da je ljubitelj in zbiratelj orožja, za katero ima ustrezna dovoljenja, da pa mu je bilo res nekaj prepovedanih nabojev in bomb kasneje odvzetih. 3 Na tem mestu je treba omeniti, da ni res, da v pravni teoriji in praksi ni spora o tem, da je besedno zvezo „nima učinka med pogodbenima strankama“ razumeti v smislu, da je taka pogodba nična (15. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Glej na primer sodbi II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018 in II Ips 96/2018 z dne 19. 7. 2018. 4 Na primer le „da je bilo hitro, na pijači“... 5 Da je bilo to v primerih, ko projekt še ne bi bil realiziran, če pa bi bil projekt realiziran, bi se dobile delnice, ki bi kotirale na borzi, kjer bi se lahko prodale. vendar noveb projekt ni bil realiziran. 6 Glej tretji odstavek na list. št. 87. 7 To so počeli tudi sami (družba M. d. o. o., ki je iskala vlagatelje za posamezne investicije in projekte oziroma za krovno skupino tržila finančne produkte in delnice), in sicer v začetku, ko je bilo še dovolj finančnega toka, tudi tako, da so delež stranke v težavah prodali drugemu vlagatelju in s tem zagotovilo poplačilo. Če so bili deleži že preoblikovani v delnice, se s tem niso ukvarjali in zlasti večje vlagatelje usmerjali k tožencu. 8 Da bi toženec zagotavljal odkup delnic (ne le deležev) priča v izpovedbi pred sodiščem prve stopnje ni ne potrdila ne zanikala (list. št. 99), na pritožbeni obravnavi pa je povedala, da je bilo načeloma možno odkupiti tudi delnice, in da je to obljubljal toženec. 9 Sodišče prve stopnje je tej priči pripisalo, da ne loči delnice od deleža (36. točka obrazložitve). 10 Ker se je sama ukvarjala z iskanjem vlagateljev, ni dvoma, da je poslovanje poznala. 11 Dokler je bil vložek še v obliki deleža so to urejali celo sami. 12 Nenazadnje to predstavlja kaznivo dejanje. 13 Izpovedba toženca na list. št. 82. 14 Tudi zato, ker iz navedb izhaja (list. št. 57), da naj bi ga tožnik seznanil, da ima „določene finančne probleme“, zaslišan pa povedal, da naj bi mu toženec rekel, da denarja ne potrebuje. 15 Neprerekana je ostala trditev tožnika, da je v nakup deleža vložil sredstva, pridobljena s prodajo delnic družbe K., d. d. in da je za namen nakupa delnic S. d. d. najel kredit pri banki. (214. člen ZPP). 16 Pritožbeno sodišče zaradi večje jasnosti dodaja, da sicer ni izključeno, da je sporna pogodba navidezna, vendar ocenjuje, da tega toženec tudi ob znižanem dokaznem standardu ni uspel dokazati. 17 Iz 32. točke obrazložitve sodišča prve stopnje:“ Prav to, da tožnik ne pisno ne ustno toženca ni pozival na plačilo kupnine in tožbe oziroma tedaj še predloga za izvršbo ni vložil po izteku roka za plačilo kupnine, sodišču omogoča zaključek, da je pogodba navidezna.“ 18 Ta datum izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, šestmesečni rok je sicer potekel 10. 1. 2014. 19 Nenazadnje je toženec povedal, da naj bi mu tožnik poslal družbo za izterjavo, zato pritožbeno sodišče dvomi, da ga ne bi prej večkrat poklical po telefonu. Glede pozivanja na plačilo je toženec tudi sicer neprepričljiv, saj je povedal, da ga tožnik na plačilo kupnine skoraj dve leti ni pozival ne pisno, ne po telefonu, ne osebno, tožba pa (predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine) pa je bila vložena osem mesecev po zapadlosti terjatve. 20 Priča P. na pritožbeni obravnavi. 21 Ker se je postopek začel dne 30. 12. 2014, so stroški glede na drugi odstavek 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015) odmerjeni po ZOdvT (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09, 2/15).