Jedro

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik od marca 2014 dalje dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" in ali je zato upravičen do prejemanja plače, ki je določena za to delovno mesto, za katerega je določena višja plača kot za delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik od marca 2014 do decembra 2015 dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" in "prodajalec" opravljal enakomerno v polovičnem delovnem času, od januarja 2016 do spremembe sistematizacije, tj. do 1. 10. 2018 pa je dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" opravljal v polnem delovnem času. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači za posamezne mesece od marca 2014 do septembra 2018 v bruto zneskih, kot izhajajo iz izreka sodbe in od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti zneskov v plačilo do plačila (I. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek (ki se nanaša na obračun plače za 16. plačni razred, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto plače, zmanjšano za že prejeto nakazilo za konkretni mesec, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, za obdobje od oktobra 2018 do 24. 3. 2019), je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Zavrglo je tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev, da je bila v obdobju 1. 3. 2014 do 31. 12. 2015 med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto skrbnik kupcev za polovičen delovni čas in za prodajalca za polovičen delovni čas, ter da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja; v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto skrbnik kupcev od januarja 2016 dalje do 24. 3. 2019, ter je mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja za navedeno obdobje (I. točka izreka sklepa) in v delu, ki se nanaša na obračun razlike v plači za mesec julij 2015 (II. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti njegove potrebne pravdne stroške v znesku 342,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka sklepa).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek še v preostalem delu in tožniku naloži v plačilo njene stroške postopka oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič, še posebno A.A. in B.B.. Ne strinja se, da predlog za njuno zaslišanje ni bil dovolj substanciran. Sodišče tega zaključka ni obrazložilo. V odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi še ni vedela, kdo od zaposlenih bi lahko najbolj kompetentno potrdil zatrjevana dejstva, zato je v obeh vlogah navedla, da bodo navedena dejstva lahko potrdile priče, njeni zaposleni, ki bodo konkretizirani naknadno. To je storila na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je predložila pripravljalno vlogo, v kateri je navedla konkretna imena in delovno mesto prič. Priči bi izpovedali, da delovno mesto "skrbnik SME kupcev" pri toženi stranki v spornem obdobju ni obstajalo, kakšno je delovno mesto "skrbnik kupcev", da obstaja pomembna razlika med maloprodajo in veleprodajo, da gre pri prodaji SME kupcem zgolj za enega od prodajnih kanalov itd., kar vse je že navajala v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi. Zmotna je odločitev sodišča, da razlika med maloprodajo in veleprodajo ni bistvena, zato je napačna tudi odločitev, da se ne zasliši C.C.. Prodaja SME kupcem ni ena od specializiranih vrst prodaj znotraj delovnega mesta "skrbnik kupcev". V sistematizaciji iz leta 2015 je bila pomotoma med prodajnimi kanali navedena tudi prodaja SME kupcem. To sta potrdila D.D. in E.E.. Smiselno to izhaja tudi iz tožnikove izpovedi. Poudarja, da gre pri delu skrbnika SME kupcev zgolj za drug prodajni kanal, še vedno pa gre za prodajo na nivoju maloprodaje. Vse naloge, ki jih je opravljal tožnik, so zajete z delovnimi opravili na delovnem mestu prodajalca, za kar je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče bi lahko kvečjemu ugotovilo, da je tožnik opravljal delo na delovnem mestu "skrbnik SME kupcev", saj je še pred spremembo sistematizacije obstajala potreba po takšnem delovnem mestu. V takem primeru pa mu gredo le pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta, pri čemer je imel tožnik višjo plačo, kot znaša izhodiščni plačni razred za navedeno delovno mesto. Ureditev v sistematizaciji iz leta 2018, iz katere izhaja, da delovno mesto "skrbnik SME kupcev" sodi na področje maloprodaje, je treba razumeti kot formalno potrditev, da je bilo ves čas tako in da je pri sistematizaciji iz leta 2015 prišlo do napake. To dokazuje tudi spremljajoči organigram. Opozarja, da je tožnik dejansko opravljal delovne naloge iz delovnega mesta "prodajalec". Tožnik ni opravljal drugega dela kot po pogodbi o zaposlitvi, drug je le način dela. Dokazno breme za dokazovanje utemeljenosti zahtevka je na tožniku in ne na toženi stranki, kot to zmotno navaja sodišče. Sodišče je spregledalo, da je bil tožnik s spremenjenim načinom dela tudi drugače nagrajevan in bi, če bi bil uspešen, dosegel bistveno večje plačilo. Sodišče bi moralo odločiti, da je tožnik tudi do 1. 11. 2018 opravljal dela delovnega mesta skrbnik SME, tudi če takrat to delovno mesto še ni bilo sistematizirano. Napačen je zaključek sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik do januarja 2016 ni opravljal dela za SME kupce v polovičnem obsegu, saj gre za negativno dejstvo, ki ga tožena stranka ne more dokazati. Dokazno breme je na strani tožnika. Sodišče tožniku ne bi smelo prisoditi razlike v plači, kot jo je vtoževal. Tožena stranka je izračunu nasprotovala, saj je navedla, da je v tem delu tožbeni zahtevek nesklepčen. Tožnik v tabelah zgolj navaja zneske, ne obrazloži pa, kako je do njih prišel. Tožena stranka ne ve, od kod tožniku izračuni. Meni pa, da izračuni že na prvi pogled niso logični. Če bi tožniku res pripadala plača 16. tarifnega razreda, to je najnižja plača delovnega mesta skrbnik strank, potem mu ne more pripadati več kot 1.050,00 EUR bruto. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, zlasti ker ni zaslišalo A.A., B.B. in C.C.. Sodišče je namreč dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Svojo odločitev glede zavrnitve predlaganih dokazov je v 4. točki obrazložitve sodbe tudi ustrezno pojasnilo.

7. Pravilno sodišče prve stopnje ni zaslišalo A.A. in B.B., ker dokazna predloga nista bila ustrezno substancirana. Tožena stranka namreč teh dokaznih predlogov ni podrobneje opredelila, saj ob podaji dokazih predlogov ni navedla, o čem naj bi predlagani priči izpovedovali oziroma katera dejstva naj bi z izvedbo teh dokazovala. To, da je že v odgovoru na tožbo navajala določena dejstva in za njihovo dokazovanje predlagala "zaslišanje prič, ki jih bo predlagala naknadno", z vlogo z dne 2. 4. 2019 pa zgolj pavšalno predlagala zaslišanje prič A.A. in B.B., ne pomeni ustreznega substanciranja dokaznih predlogov, ki se zahteva od stranke v postopku. Še zlasti to velja v obravnavanem primeru, ko je tožena stranka predlagala zaslišanje pri njej zaposlenih delavcev. Utemeljena je tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje C.C., ker tožena stranka s tem dokazom dokazuje dejstva, ki za spor niso bistvena. Ob pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je bila prodaja SME kupcem, poleg veleprodaje in spletne prodaje, le ena od specializiranih vrst prodaj znotraj delovnega mesta skrbnik kupcev, to, da je obstajala razlika med maloprodajo in veleprodajo in vprašanje, kdo so bili ključni kupci, o čemer bi izpovedal C.C., ni bistveno. Razlike med delovnima mestoma "prodajalec" in "skrbnik kupcev" pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi opisa del in nalog delovnih mest. 8. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 2011 do 24. 3. 2019, najprej na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "prodajalec", od 1. 11. 2018 dalje pa za delovno mesto "skrbnik SME". Pred tem datumom delovno mesto "skrbnik SME" pri toženi stranki ni bilo sistematizirano. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik od marca 2014 dalje dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" in ali je zato upravičen do prejemanja plače, ki je določena za to delovno mesto, za katerega je določena višja plača kot za delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik od marca 2014 do decembra 2015 dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" in "prodajalec" opravljal enakomerno v polovičnem delovnem času, od januarja 2016 do spremembe sistematizacije, tj. do 1. 10. 2018 pa je dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev" opravljal v polnem delovnem času. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

10. Pravilen je dokazni zaključkek sodišča prve stopnje, da je tožnik, kljub temu, da je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "prodajalec", v spornem obdobju do spremembe sistematizacije delovnih mest v letu 2018 opravljal dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev". Pri tem je sodišče pravilno izhajalo iz opisov delovnih mest "prodajalec" (ki je bilo sistematizirano za področje maloprodaje) in "skrbnik kupcev", kot izhajajo iz Pravilnika o sistematizaciji delovnih mest iz leta 2015 in opravilo primerjavo del, ki jih je tožnik dejansko opravljal, z nalogami, kot izhajajo iz opisa obeh delovnih mest. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je delovno mesto "skrbnik kupcev" predvideno le na nivoju distribucije oziroma veleprodaje, kar izhaja iz predloženega organigrama, vendar ji sodišče prve stopnje ni verjelo. Iz opisa del in nalog delovnega mesta "skrbnik kupcev" namreč izrecno izhaja, da se delovno mesto nanaša (med drugim) tudi na prodajo SME kupcem (tj. manjšim in srednjim družbam oziroma podjetnikom), kar je v spornem obdobju opravljal tožnik. Upoštevanje to dejstvo in ob odsotnosti drugih listinskih dokazov o nasprotnem, je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka trditev, da je to zgolj napaka pri opisu delovnega mesta, ni dokazala. Še zlasti glede na to, da je šele s spremembo sistematizacije v letu 2018 določila, da se delovno mesto "skrbnik kupcev" nanaša na prodajo na območnih enotah v zvezi z distribucijo, pri čemer so dela in naloge delovnega mesta ostale nespremenjene. Glede na to trditve tožene stranke o razliki med maloprodajo in veleprodajo ter dokazi v zvezi s tem za ta spor niso bistveni.

11. Ne glede na to, da tožena stranka vse do oktobra 2018 ni imela sistematiziranega delovnega mesta "skrbnik SME kupcev", pa je za delavce (tudi za tožnika), ki so bili v posameznih poslovalnicah zadolženi za delo z manjšimi in srednjimi družbami oziroma podjetniki, uporabljala termin skrbnik SME kupcev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik v letu 2014 prijavil na interni razpis za opravljanje del in nalog skrbnika SME kupcev za regijo ..., bil za to delo izbran in v delo ustrezno uveden. Tožnik je znotraj tožene stranke kot tudi navzven nastopal z nazivom skrbnik SME kupcev in je imel tak naziv vključen v elektronsko korespondenco ter natisnjen na fizičnih vizitkah. Tožena stranka tem ugotovitvam v pritožbi ne nasprotuje, vztraja pa, da gre pri delu skrbnika SME kupcev zgolj za drug prodajni kanal in da so vse naloge, ki jih je opravljal tožnik, zajete z delovnimi opravili na delovnem mestu prodajalca, kar ni utemeljeno. Dovolj podlage za zaključek, da prodaja SME kupcem ni primerljiva delu prodajalca v poslovni enoti je imelo sodišče prve stopnje v tožnikovi izpovedi, ko je prepričljivo pojasnil razlike med prodajo SME kupcem in fizičnim osebam v poslovalnici, ki se kažejo zlasti v dinamiki in posebnemu načinu dela (npr. pošiljanje ponudb in predlogov strankam, sestanki s strankami, sklepanje pogodb, naročanje blaga za kupce pri dobaviteljih itd.). Tožnikovo izpoved, da ni opravljal zgolj del in nalog delovnega mesta "prodajalec", pač pa tudi dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev", potrjuje tudi predložena listinska dokumentacija (npr. elektronska sporočila, poročila sestankov itd.), zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, ki ji nasprotujejo, pa so neutemeljene.

12. Ob upoštevanju tožnikove izpovedi in predložene listinske dokumentacije je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju opravljal dela in naloge delovnega mesta "skrbnik kupcev", in sicer od marca 2014 do decembra 2015 v polovičnem delovnem času, od januarja 2016 dalje pa v polnem delovnem času. Za ugotovitev, da je tožnik dela in naloge vezane na prodajo SME kupcev opravljal v manjšem obsegu, ni podlage v izvedenih dokazih. Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem nanjo nepravilno prevalilo dokazno breme. V pravdnem postopku mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, da je v spornem obdobju opravljal dela in naloge delovnega mesta skrbnika strank in v kolikšnem obsegu, je bilo prvotno na tožniku. Glede na to, da so trditve tožnika, ki so bile potrjene s predloženo listinsko dokumentacijo, zadoščale za ugotovitev sodišča, da je tožnik v spornem obdobju opravljal dela in naloge delovnega mesta skrbnik kupcev, in sicer od marca 2014 do decembra 2015 v polovičnem delovnem času, od januarja 2016 dalje pa v polnem delovnem času, se je trditveno in dokazno breme, da je tožnik ta dela opravljal v manjšem obsegu, prevalilo na toženo stranko, ki pa ga ni zmogla.

13. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje višini prisojenih zneskov, saj je v postopku pred sodiščem prve stopnje oporekala le temelju zahtevka, ni pa konkretizirano oporekala njegovi višini. Potem, ko je tožnik v postopku utemeljil zahtevek po temelju in višini, tožena stranka pa mu po višini ni konkretizirano nasprotovala, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v pravilnost izračuna razlike v plači. Pritožbene navedbe, da je ves čas postopka navajala, da zahtevek ni sklepčen, ne pomeni konkretiziranega nasprotovanja izračunom razlike v plači. Obširne navedbe zoper višino prisojenih zneskov, ki jih tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe.