Jedro

Tožnik ne izpodbija ugotovitev toženke, da gre za objekt približne dolžine 12,00 m in višine 5,00 m, oblike enojnega kozolca, ki je sestavljen iz štirih betonskih stebrov na razdaljah 4,00 m, ki so v ravni liniji zabetonirani v točkovne AB temelje, med katerimi so late. Ker predmetni objekt ni lesena konstrukcija, pač pa gre za betonsko konstrukcijo s točkovnimi betonskimi temelji, že zato ne gre za kozolec, ne glede na to, za kaj se bo uporabljal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je tožnici z izpodbijano odločbo izrekla inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje enojnega kozolca kot občasnega enostranskega reklamnega panoja na parc. št. 282 k.o. ... S 1. točko izreka ji je naložila ustavitev nadaljnje gradnje, z 2. točko izreka pa, da ga mora odstraniti do 24. 5. 2013 in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer se bo v skladu s 3. točko izreka začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. S 4. točko izreka ji je naložila prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov ( v nadaljevanju ZGO-1), s 5. točko izreka je ugotovila, da stroškov postopka ni, in s 6. točko, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi navaja, da je gradbena inšpektorica na ogledu dne 8. 6. 2010 ugotovila, da je na predmetnem zemljišču postavljen enojni kozolec, ki se občasno uporablja tudi kot enostranski reklamni pano, ki sega 12 m v dolžino in je visok približno 5 m, od avtocestne ograje je oddaljen 43 m, pokrit z enokapno streho. Sestavljen je iz štirih betonskih stebrov na razdaljah 4 m, ki so v ravni liniji vbetonirani v točkovne AB temelje, med stebri pa so late. Na stebre kozolca je z ene strani pritrjen kovinski okvir, na katerega se občasno pritrjuje reklamno platno, minimalno dvignjen od tal, ki v višino sega 5 m in ima tako 60 m2 neosvetljene oglaševalne površine. V času pregleda je bil čez predmetni objekt razpet reklamni pano. Pooblaščenec sina pokojnega lastnika je na zaslišanju povedal, da je investitorica gradnje tožnica in da se kozolec uporablja za kmetijske namene, nanj pa je nameščen tudi kovinski okvir, kamor se občasno namešča reklamni pano, ki usmerja potencialne kupce v trgovino …. Ker investitorica ni predložila zahtevanih soglasij in ker predmetni objekt tudi ne izpolnjuje pogojev za reklamni pano, saj je presežena v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) dovoljena kvadratura, gre za objekt, za katerega bi morala investitorica pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker ni sporno, da ga ni pridobila, gre za nelegalno gradnjo.

Upravni organ druge stopnje je odpravil 4. točko izreka izpodbijane odločbe in jo nadomestil z novo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi je med drugim navedel, da predmetni objekt ne izpolnjuje pogojev, ki jih Uredba v točki n 16. člena določa za kozolec, saj ima betonske stebre, zabetonirane v AB temelje. Poleg tega kozolca v skladu z Uredbo ni mogoče uporabljati v drug namen, kot je določen v Uredbi. Pritrjuje upravnemu organu prve stopnje, da v zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji iz točke k 20. člena Uredbe, ki določa objekte za oglaševanje, saj objekt presega dovoljeno površino.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je sporni objekt dokončan in da na njem ne potekajo nobena dela, zato je odločitev o ustavitvi nadaljnje gradnje napačna. Meni, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji, ki jih Uredba določa za kozolec. Ne strinja se s stališčem inšpektorja, ki je kozolec opredelil kot nelegalno gradnjo zaradi betonskih nosilnih elementov, saj ima leseno konstrukcijo, namenjeno sušenju. Spoštovanje predpisov pa bi se lahko doseglo že z odrejeno odstranitvijo kovinskega okvirja in oglasnega sporočila, pri tem se sklicuje na 285. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja še, da Uredba ne določa, da je treba kozolce uporabljati izključno za izvedbo določenih kmetijskih del in da je kakršnakoli drugačna uporaba kozolca izrecno prepovedana. Uredba torej ne prepoveduje, da bi lastnik ali najemnik kozolec uporabljal tudi zato, da namesto krme na kozolec obesi druge stvari, med drugim tudi oglasni pano. Na tak način lastnik kozolca pridobi potrebne dodatne prihodke. Poleg tega se zunanja površina kozolca lahko obravnava enako kot fasada na stanovanjski hiši in do sedaj še ni sodne prakse, da bi se v primeru nameščanja oglasnega platna na stanovanjski hiši le to štelo za oglasni objekt oziroma nelegalno gradnjo. Tako sta dva lastnika legalno zgrajenih objektov postavljena v neenak položaj. Navaja še, da je v trenutku, ko je bil na legalno zgrajenem kozolcu nameščen oglas za trgovino …, pred kozolcem zgrajen „kolosalni objekt“, namenjen le oglaševanju, ki veliko bolj posega v krajino kot pa legalni kozolec, ki je del slovenske zgodovine, kulturne krajine ter podeželja. Tako se postavlja pod vprašaj delovanje pravne države, pravne varnosti in varovanja najboljših kmetijskih zemljišč ter vprašanje enakosti pred zakonom in varovanje slovenske kulturne krajine. Opozarja še na spremembo zakonodaje, ki se je spremenila v času trajanja tega inšpekcijskega postopka (10. člen Uredbe). Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 3. a člena v povezavi s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 se lahko brez gradbenega dovoljenja začne le gradnja enostavnega objekta.

Kateri so enostavni objekti, izhaja iz v času odločanja veljavne Uredbe, med te objekte pa v točki n 16. člena med pomožne kmetijsko- gozdarske objekte sodi tudi kozolec. Po navedeni določbi je kozolec lesena konstrukcija za sušenje in shranjevanje kmetijskih pridelkov, praviloma krme, z dolžino največ 30 m in višino najvišje točke objekta največ 6m.

Vendar je nepravilno tožbeno stališče, da sporni objekt kot kozolec izpolnjuje pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja in da v tem pogledu ne gre za nelegalno gradnjo.

Tožnik ne izpodbija ugotovitev toženke, da gre za objekt približne dolžine 12,00 m in višine 5,00 m, oblike enojnega kozolca, ki je sestavljen iz štirih betonskih stebrov na razdaljah 4,00 m, ki so v ravni liniji zabetonirani v točkovne AB temelje, med katerimi so late.

Ker predmetni objekt ni lesena konstrukcija, pač pa gre za betonsko konstrukcijo s točkovnimi betonskimi temelji, tudi po presoji sodišče že zato ne gre za objekt iz točke n 16. člena Uredbe, ne glede na to, za kaj se bo uporabljal. Zato tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi bilo mogoče spoštovanje predpisov doseči že z odreditvijo odstranitve kovinskega okvirja.

Ker gre v obravnavanem primeru, kot rečeno, za nezakonito zgrajen objekt, situacije, kot je obravnavana, ni mogoče primerjati z nameščanjem reklamnih panojev na legalno zgrajene stavbe, pri čemer se njihova namembnost ne spreminja.

Ker sodišče v tem upravnem sporu presoja le zakonitost izpodbijane odločbe, se ne more opredeljevati do tožbenega ugovora, s katerim tožnica opozarja na drug objekt, namenjen oglaševanju, ki naj bi posegal v krajino.

Sodišče presoja zakonitost odločbe po predpisih, veljavnih v času odločanja. Za morebitno ustavitev postopka na podlagi 10. člena spremenjene Uredbe pa je pristojen inšpekcijski organ.

Upravno sodišče RS je že v več svojih sodbah (npr. IV U 243/2009, I U 669/2009) zavzelo stališče, da na zakonitost odločbe ne vpliva odrejena ustavitev gradnje v primeru že zgrajenega objekta. Po 152. členu ZGO-1 gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje med drugim odredi, da se gradnja takoj ustavi. Ker inšpekcijski ukrepi po navedenem členu niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen, v primeru slednjega ustavitev gradnje na zakonitost odločbe ne vpliva. Izrečeni ukrep namreč ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih del na objektu.

Glede na navedeno in ker ostale tožbene navedbe za odločitev niso pravno pomembne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.