Jedro

Rok za vložitev predloga za dopustitev revizije je procesni in prekluzivni rok, zamuda tega roka pa narekuje zavrženje predloga. Izčrpanost pravnih sredstev po prvem odstavku 51. člena ZUstS za vložitev ustavne pritožbe pa pomeni, da mora biti revizija izčrpana ne le formalno, temveč tudi po vsebini, torej si oseba ne bi mogla varovati roka za vložitev ustavne pritožbe, če bi Vrhovno sodišče RS revizijo zavrglo kot prepozno ali nepopolno, temveč le v primeru, če Vrhovno sodišče revizije ne bi dopustilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ za Bpp je z odločbo, št. BPP 61/2011 z dne 9. 3. 2011, zavrnil prošnjo tožnika z dne 31. 1. 2011 za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje po odvetniku v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi in za ustavno pritožbo v individualnem delovnem sporu, ki se je pred Delovnim in socialnim sodiščem obravnaval pod opr. št. II Pd 253/98. Zaradi nepopolnosti vloge je organ tožnika pozval na dopolnitev, kar je tožnik tudi storil. Organ ni ugotavljal izpolnjevanja finančnih pogojev tožnika, ker je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz prvega in četrtega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Iz dopolnitve tožnikove prošnje izhaja, da tožnik želi brezplačno pravno pomoč za vložitev predloga za dopustitev revizije in ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 10/2004 z dne 9. 9. 2004. Z vpogledom v spis pod opr. št. II Pd 253/98 je bilo ugotovljeno, da je bila z navedeno sodbo potrjena sodba prvostopnega sodišča, opr. št. II Pd 253/98 z dne 10. 10. 2001, s katero je sodišče deloma ugodilo tožbenemu zahtevku Mestne občine A. in prosilcu naložilo plačilo 1.467.633,50 SIT spp ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 72.310,00 SIT. Sodba drugostopnega sodišča je bila tožniku vročena 20. 10. 2004 na podlagi takrat veljavnega 141. in 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sicer tako, da je vročevalec v hišnem predalčniku tožnika pustil obvestilo, v katerem je navedel, kje se pismo nahaja in da ga mora prevzeti v roku 15 dni. Ker tožnik pisma ni prevzel, se je štelo, da je bila vročitev opravljena 20. 10. 2004. Glede na 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v zvezi z 367.b člena ZPP mora stranka predlog za dopustitev revizije podati v 30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje pri vrhovnem sodišču. Tožnik bi tako moral predlog za dopustitev revizije vložiti najkasneje do 19. 11. 2004, česar ni storil. Če bi tožnik predlog vložil šele sedaj, bi pristojno sodišče njegov predlog kot prepoznega zavrglo. V zvezi s prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev ustavne pritožbe zoper isto sodbo višjega sodišča pa je organ pojasnil, da se ustavna pritožba zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, vloži pod pogoji iz Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in sicer se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je možna ustavna pritožba. Ob vročitvi drugostopne sodbe 20. 10. 2004 je tako rok za vložitev ustavne pritožbe potekel 20. 12. 2004. Organ je tako zaključil, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in je prošnjo zavrnil. Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da jo vlaga zoper izpodbijano odločbo, nadalje, da po 181. členu ZPP vlaga ugotovitveno tožbo za ugotovitev obstoja in pristnosti pisne listine – sodbe, opr. št. Pdp 10/2004-2 Višjega delovnega in socialnega sodišča ter ugotovitveno tožbo za ugotovitev nepravilne sestave pristne pisne listine - sodbe, opr. št. Pdp 10/2004-2 z dne 9. 9. 2004. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, razveljavi izpodbijano odločbo, tožniku omogoči udejanjanje temeljne ustavne pravice do enakosti pred zakonom in s tem povezane temeljne pravice do pravnega sredstva in pritožbe, kar lahko tožnik glede na svoje gmotno stanje udejani s pomočjo brezplačne pravne pomoči, da sprejme ugotovitveno sodbo, da listina domnevne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 10/2004 z dne 9. 9. 2004, ni pristna listina pisne sodbe, da ugotovi neobstoj pristne listine sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 10/2004-2. Če bo naslovno sodišče ugotovilo obstoj pristne pisne sodbe, opr. št. Pdp 10/2004 z dne 9. 9. 2004, potem naj s sodbo na podlagi 324. člena ZPP ugotovi nepravilno sestavo te sodbe. V zelo obširni tožbi je nato povzel razloge za vložitev tožbe za ugotovitev pristnosti sodbe z dne 9. 9. 2004, nato razloge za vložitev tožbe o nepravilno izdelani pisni sodbi z dne 9. 9. 2004, nadalje pa še navedel, da je očitno organ napačno štel, da je zavrnil njegovo prošnjo z dne 31. 1. 2011, če je nato navedel, da je 2. 2. 2010 prejel tožnikovo prošnjo. Grajal je obliko predpisanega obrazca za BPP, ter da je organ pri pozivu na dopolnitev vloge postavil dodatne nezakonite zahteve. Organ je po tožnikovem mnenju tudi ravnal napačno, ko ni ugotavljal njegovega finančnega stanja, pri čemer pa so bili ti podatki zahtevani, potem pa prošnjo zavrnil na drugi podlagi. Osnovni pogoj je finančni položaj prosilca (13. člen ZBPP). Organ se je tudi skliceval na 19. člen ZBPP, ki pa je bil zbrisan s spremembami zakona (Uradni list RS, št. 23/08). Organ tudi ni upošteval sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 139/2005 z dne 20. 12. 2005, ki vzpostavlja tisto pravno podlago, ki prošnjo utemeljuje. Iz te sodbe je namreč razvidno, da sodba Pdp 10/2004 odstopa od sodne prakse. V nadaljevanju je tožnik nato podrobneje povzel navedbe iz obeh sodb, svoje razloge za izpodbijanje sodb, okoliščine iz primera, opr. št. II Pd 253/98, njegova dejanja v tem postopku, grajal je po njegovem mnenju nezakonito izločitev sestavnih delov tožnikove pritožbe in dokaznih listih iz spisa, opr. št. II Pd 253/98, povzel nadaljevanje postopka z izvršbo, ponovno opozoril na nepravilno vročanje, zaradi česar je po svojem pooblaščencu vložil tudi predlog za obnovo postopka, ki pa ga je prvostopno sodišče zavrglo in drugostopno sodišče potrdilo, nato pa naj bi njegov pooblaščenec vložil tudi izredno pravno sredstvo, kar pa ni storil, zaradi česar ga je tožnik prijavil Odvetniški zbornici. Ponovno je poudaril, da ni nikoli prejel te sodbe. Če bi jo, bi nedvomno vložil tudi izredno pravno sredstvo. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da je v letu 2004 prišlo do spremembe ZPP, ki je vpeljala fikcijo vročitve, o katerem tožnik ni bil obveščen. Prepričan je, da tovrstna fiktivna vročitev ne izraža njegove volje po tovrstni vročitvi in s tem njegovo strinjanje s sodbo. V ustavni demokraciji bi morala biti fikcija vročitve dokazljiva zakonska izjema in ne pravilo. Poštni delavec bi moral biti tudi osebnostno primeren. Nato je povzel še določbe zakonov iz drugih držav v zvezi z vročitvami. Navedel je tudi, da sodba, opr. št. Pdp 10/2004 z dne 9. 9. 2004, nima pravnega pouka, zaradi česar ne izpolnjuje minimalnih procesnih predpostavk. Ker iz 367. b člena ZPP izhaja, da sodišče predlog za revizijo zavrže, če stranka ne ravna po tretjem, četrtem in petem odstavku tega člena, rok za vložitev predloga za dopustitev revizije pa je v prvem odstavku, tožnik sklepa, da lahko sodišče revizijo dopusti tudi, če stranka ne poda predloga v tem roku, zlasti če gre za pomembno pravno vprašanje, pravno vprašanje, glede katerega ni enotne prakse, oziroma če prakse ni. Navedeno pomeni, da obstaja velika verjetnost, da bi sodišče revizijo dopustilo. Če pa bi Vrhovno sodišče RS zavrglo njegov predlog za revizijo, potem bi pa tožnik lahko vložil ustavno pritožbo. Prosil je tudi za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov postopka.

Organ za BPP je kot zastopnik toženke v odgovoru na tožbo uvodoma opozoril na morebitni pretek roka za vložitev tožbe, ponovno povzel ugotovitve izpodbijane odločbe in predlagal zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01 s spremembami in dopolnitvami) v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč), v 24. členu pa je med drugim določeno, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

Po presoji sodišča je organ pravilno ugotovil, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči glede na 24. člen ZBPP. Tožnik je namreč vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (z dne 31. 1. 2011, ki jo je organ prejel 2. 2. 2011) za vložitev predloga za dopustitev revizije ter ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 10/2004 z dne 9. 9. 2004 (s to sodbo je sodišče potrdilo sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 253/98 z dne 10. 10. 2001, s katero je to deloma ugodilo tožbenemu zahtevku Mestne občine A. in tožniku v tem upravnem sporu naložilo plačilo tam navedenega zneska), pri čemer bi bil tako predlog za dopustitev revizije glede na prvi odstavek 367. b člena ZPP prepozen, kot tudi ustavna pritožba glede na prvi odstavek 52. člena ZUstS (pri čemer se sodišče ne spušča v vprašanje izčrpanosti vseh pravnih sredstev kot pogoj za njeno vložitev), zaradi česar tožnik z vložitvijo teh dveh pravnih sredstev nedvomno ne bi imel izgleda za uspeh in je bila njegova prošnja upravičeno zavrnjena. Ker pa morata biti glede na zgoraj povzete določbe ZBPP za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči izpolnjena kumulativno tako finančni kot tudi objektivni pogoj, organ glede na neizkazan objektivni pogoj drugačne odločitve - ne glede na morebitno slabo finančno stanje tožnika - ni mogel sprejeti. Organ je sicer pri razlogovanju o tem, da ni ugotavljal izpolnjevanja finančnega pogoja, navedel (tudi) 19. člen ZBPP, ki je bil res črtan s spremembo zakona (Uradni list RS, št. 23/08), kar pa je po mnenju sodišča očiten lapsus organa in ne taka kršitev odločbe, ki bi terjala njeno odpravo.

Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe o nepravilnosti postopkov na Delovnem in socialnem sodišču ter v nadaljevanju na Višjem delovnem in socialnem sodišču, kakor tudi o napačnem stališču v sodbi, opr. št. Pdp 10/2004 z dne 9. 9. 2004, glede na sodno prakso, saj za odločitev v tem upravnem sporu, ko se presoja zakonitost odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč, niso pravno relevantne. Tudi s tožnikovo razlago 367. b člena ZPP se sodišče ne more strinjati, saj je rok za vložitev predloga za dopustitev revizije (kot eden izmed pogojev za presojo dovoljenosti takega predloga) procesni in prekluzivni rok, ki velja za vse primere, zamuda tega roka pa (tudi) narekuje zavrženje predloga, izčrpanost pravnih sredstev po prvem odstavku 51. člena ZUstS za vložitev ustavne pritožbe pa pomeni, da mora biti revizija izčrpana ne le formalno, temveč tudi po vsebini, torej si oseba ne bi mogla varovati roka za vložitev ustavne pritožbe, če bi Vrhovno sodišče RS revizijo zavrglo kot prepozno ali nepopolno, temveč le v primeru, če Vrhovno sodišče revizije ne bi dopustilo (tako tudi Ustavno sodišče v sklepu, št. Up-2394/07 z dne 18. 12. 2007). Ob tem pa sodišče tožniku še pojasnjuje, da lahko še vedno sam oziroma po pooblaščenem odvetniku vloži tako predlog za dopustitev revizije, kot tudi ustavno pritožbo.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče še pripominja, da je, ker glede na 33. člen ZUS-1 v upravnem sporu ni možno zahtevati, da sodišče izda ugotovitveno sodbo o pristnosti in pravilnosti listine – sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 10/2004-2 z dne 9. 9. 2004, presojalo le tožnikov predlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Sodišče ni posebej odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnik po določbi 10. člena ZST-1 v tem postopku oproščen plačila sodnih taks, torej je plačila taks oproščen že na podlagi samega zakona. Ker je sodišče tožbo tožnika zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.