Jedro

Eksplozivni tek, tudi če je namenjen temu, da se ulovi storilca kaznivega dejanja, ne predstavlja izvora povečane nevarnosti in s tem nevarne dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel pri delu kot policist. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen, ker ni podana objektivna niti krivdna odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

Odločitev sodišča izpodbija tožeča stranka po odvetniku iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker je zaključilo, da je tožnik tisti, ki je s preuranjenim, samoiniciativnim ravnanjem zakrivil nastanek poškodbe. Takšen zaključek je v nasprotju z logiko in taktiko policijskega dela. Ko policist opazi, da nekdo evidentno krši pravila, ga je treba nemudoma zaustaviti. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Tožnik je pobeglega voznika prijel sam brez pomoči drugih policistov, ki bi lahko obkolili stoječi kombi in tek na drugo stran ne bi bil potreben. Pritožnik si je zaradi hitre reakcije poškodoval nogo. Policijska okrepitev je prispela na kraj dogodka šele takrat, ko je bil voznik že na tleh, tožnik pa ga je fizično obvladoval. Do nezgode je prišlo, ker je tožnikov delodajalec na delo razporedil premajhno število policistov, zato je bil tožnik v trenutku škodnega dogodka sam. S tem v zvezi so zaključki v obrazložitvi izpodbijane sodbe protislovni, ker sodišče navaja, da je bil tožnik na kraju nezgode sam, kot tudi, da je bilo na nalogo razporejenih več policistov. Nepravilna je tudi ugotovitev, da je tožnik eksplozivno stekel za voznikom kombija, ko je ta že bil ustavljen. Sodišče v obrazložitvi popolnoma prezre, da je voznik kombija s preslepitvijo želel pobegniti skozi desna vrata. Eksploziven tek je bil zato nujno potreben, saj bi v nasprotnem primeru voznik pobegnil. Prvo sodišče je preseglo svoje kompetence, ker je brez izvedenca medicinske stroke, ki je specializiran za športne poškodbe, sprejelo zaključek, da eksploziven tek ni nevaren in se pri tem naslonilo na odločitev istega sodišča pod opr.št. II Cp 2752/2012. Da je šlo v konkretnem primeru za opravljanje nevarne dejavnosti, pritožba utemeljuje z dejstvom, da voznik ni ustavil na zahtevo policije in ga je bilo treba zasledovati. Sodišče ni upoštevalo, da je Višje sodišče v Mariboru pod opr. št. I Cp 454/2014 v podobnem primeru razsodilo na podlagi pravil o objektivni odgovornosti in prekršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Postopek s pobeglim vozilom ter opravljanje varnostnega pregleda je, tudi po Katalogu standardov policijskih postopkov, opredeljen kot nevaren. Izpodbijana sodba temelji na napačni uporabi materialnega prava, saj zgoraj opisane okoliščine napotujejo na uporabo določil o objektivni odškodninski odgovornosti, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Eksploziven tek okoli vozila sam po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj ne gre za dejavnost, ki bi bila po svoji naravi nevarna za življenje in zdravje ljudi. Za takšen zaključek strokovno znanje izvedenca medicinske stroke ni potrebno. Tudi iz konkretnih okoliščin v predmetni zadevi ne sledi povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic. Do poškodbe ni prišlo, ko je tožnik opravljal varnostni pregled, ampak ko je po lastnih navedbah eksplozivno stekel okoli avtomobila, da bi ujel kršitelja. Do škodnega dogodka tudi ni prišlo med zasledovalno vožnjo za storilcem. V podobni situaciji bi se lahko znašel tudi starš, katerega dveletni otrok se z dvorišča napoti proti prometni cesti. Primer kot ga obravnava sodba Višjega sodišča v Mariboru pod opr. št. I Cp 454/2014 ne predstavlja uveljavljane sodne prakse, ker je to edina odločba, ki podobno situacijo obravnava kot primer objektivne odgovornosti. Povsem drugačno je stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 206/2011 z dne 31. 5. 2012. Argumenti sodišča prve stopnje, ki so vodili v sklep, da eksplozivni tek okoli avtomobila ne predstavlja nevarne dejavnosti in iz tega dejstva izvirajoče objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, so pravilni.

Pojem nevarne stvari je pravni standard, katerega osnovna predpostavka je, da stvari kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki iz nje izvira, pri čemer mora biti verjetnost nastanka (relativno velike) škode neobičajno povečana. Le tedaj se neka stvar lahko šteje za nevarno stvar in se sproži mehanizem odgovornosti o vzročnosti v smislu določila 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Eksplozivni tek, tudi če je namenjen temu, da se ulovi storilca kaznivega dejanja, ne predstavlja izvora povečane nevarnosti in s tem nevarne dejavnosti.

Tožnik je uveljavljal odškodnino tudi na podlagi krivdne odškodninske odgovornosti Ministrstva za notranje zadeve, ker na delo ni razporedilo dovolj policistov. Sodišče je ugotovilo, da je v času, ko se je tožnik poškodoval, na P. K. potekala akcija „Promil“, na katero je bilo razporejenih več patrulj, v vsaki po dva policista. Tožnika in D. B. sta bila razporejena na zadnjo kontrolno točko pred P. T. Tožnik je po radijski zvezi zvedel, da enemu od kolegov, ki je bil razporejen v akcijo nekoliko višje od njega, vozilo ni ustavilo in da mu policijske patrulje sledijo. Tožnik je z rdečo lučjo ustavljal pobegli kombi, ki se na znamenja ni odzval in je odpeljal dalje, zato se je usedel v avto in mu sledil. Patrulja s T. H. je opazovala, da je tožnik ustavljal pobeglega voznika, vendar neuspešno. Zato je tudi ta patrulja začela zasledovati pobeglega voznika. Vozili so 50 ali 100 metrov za tožnikom. Ko se je pobegli voznik ustavil, je tožnik ustavil za njim, tako kot se po izpovedbi tožnika to pravilno izvede. Ko se je približal kombiju, je opazil, da se voznik pripravlja, da bo izstopil na desni strani vozila, zato je s taktičnim šprintom okrog prvega dela kombija stekel na drugo stran, odprl vrata in voznika potegnil na tla. Takrat sta pristopila policista H. in N., ki sta se ustavila za tožnikom. Policist N. je varoval ustavljeno vozilo, policist H. pa je pristopil do tožnika, ki je pobeglega voznika že varoval na tleh in v rokah držal pištolo. Tudi policist R. N. je po radijski zvezi slišal, da je eden od voznikov pobegnil, zato sta s kolegom odšla na pomoč.

Dokazni postopek je pokazal, da je v akciji „Promil“ sodelovalo najmanj 6 policistov, ki so bili na krajši razdalji, razporejeni v patruljo po dva in med seboj povezani z radijsko zvezo. Prav zato, da lahko posredujejo skupaj, v primeru, ko voznik pobegne. Zato tožnikovemu delodajalcu ni mogoče očitati, da delovnega procesa ni ustrezno organiziral. Iz izpovedbe zaslišanih policistov, niti tožnika, ne sledi, da policijska vozila ustavljajo ob vozilu obravnavanih voznikov, ampak nasprotno, neposredno za njim. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, ko je neposredno za obravnavanim voznikom ustavil tožnik, za njim pa patrulja, ki mu je sledila. Ker tožnikov delodajalec ni ravnal protipravno, ni podlage za njegovo krivdno odgovornost. Relevantno dejansko stanje v pritožbenem postopku pravzaprav ni sporno. Nasprotje, ki ga pritožnik očita sodbi, v smislu kršitve drugega odstavka 339. člena ZPP in se nanaša na ugotovitve, koliko policistov je bilo udeleženih v akciji, ni podano. Iz ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje izpeljalo tudi pravilen materialnopravni zaključek. Pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranke je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).