Jedro

S tem ko je sodišče na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP v adhezijskem postopku oškodovani gospodarski družbi deloma prisodilo premoženjskopravni zahtevek, s presežkom pa jo je napotilo na pravdo, obenem pa je obsojenki po 3. odstavku 50. člena KZ v okviru izrečene pogojne obsodbe naložilo kot posebno obveznost povrnitev škode, ki jo mora izpolniti v določenem roku, sicer bo pogojna obsodba preklicana in določena kazen izrečena, to ne pomeni dvakratnega nalaganja iste obveznosti, saj gre za dva povsem različna kazenskopravna instituta.

Glede na določbo 2. odstavka 3. člena ZBPP, v kateri je predpisano, da se v primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. Določbe ZBPP se torej glede na določbe ZKP, kjer so ta vprašanja posebej urejena, uporabljajo subsidiarno.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene Z.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenka dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je obsojeno Z.Z. s sodbo z dne 11.6.2001 spoznalo za krivo kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka (in zlorabe bančne ali kreditne kartice) po 1. odstavku 253. člena KZ. Na podlagi 51. člena KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri je po 1. odstavku 253. člena KZ določilo kazen deset mesecev zapora in ob upoštevanju kazni treh mesecev zapora, določene v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 18.1.2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.12.2000, za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi petih letih po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da oškodovani S. d.d. L. v roku enega leta in šestih mesecev plača znesek 318.370,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je način plačila tudi natančno določilo, sicer bo pogojna obsodba preklicana. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da mora obsojenka oškodovani gospodarski družbi v roku 15 dni pod izvršbo plačati znesek 318.370,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s presežkom pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP je obsojenki naložilo povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, če bodo uveljavljani, in ji naložilo v plačilo tudi 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene kot povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da Z.Z. oprosti obtožbe, podrejeno, da ji določeno kazen zniža in preizkusno dobo ustrezno skrajša, glede premoženjskopravnega zahtevka pa določi le "eno obliko" obveznosti po 3. odstavku 50. člena ZKP, "predvsem pa absolutno ob uporabi določil 4. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP obsojenko v celoti oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka in povprečnine".

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitve, zatrjevane v zahtevi niso podane, zato vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se po 1. odstavku 424. člena ZKP Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevano kršitev dovolj določno obrazložiti, saj v nasprotnem njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti.

Zagovornik obsojene Z.Z. v zahtevi navaja, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker sodišče ni upoštevalo, da je bila obsojenka v dejanski oziroma vsaj v pravni zmoti in da bi zato morala biti v skladu z določbo 1. odstavka 20. člena oziroma 1. odstavka 21. člena KZ oproščena ali v zvezi z 2. odstavkom 21. člena KZ bistveno mileje kaznovana.

Zgolj z navajanjem navedenih institutov kazenskega materialnega prava vložnik na najsplošnejši ravni uveljavlja kršitev kazenskega zakon po 2. točki 372. člena ZKP. Seveda utemeljenosti tako nekonkretiziranega zatrjevanja sploh ni mogoče preizkusiti.

Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodišče s pravnomočno sodbo prekršilo določbo 3. odstavka 50. člena in 4. odstavka 52. člena KZ, ker naj bi bila obsojenki obveznost naložena dvakrat. Že višje sodišče je vložniku pojasnilo, da gre za dva povsem različna kazenskopravna instituta in ne za dvakratno nalaganje iste obveznosti. Sodišče je na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP v adhezijskem, to je pravdnem postopku, ki je pridružen kazenskemu, oškodovani gospodarski družbi v izpodbijani pravnomočni sodbi deloma prisodilo premoženjskopravni zahtevek, s presežkom pa jo je napotilo na pravdo. Po 3. odstavku 50. člena KZ je obsojenki v okviru izrečene pogojne obsodbe povrnitev škode naložilo kot posebno obveznost, ki jo mora v roku določenem v pravnomočni sodbi izpolniti, sicer bo pogojna obsodba preklicana in določena kazen izrečena. Izpodbijana pravnomočna sodba je zato tudi s tega vidika zakonita. Zatrjevane kršitve določbe 4. odstavka 52. člena KZ pa vložnik zahteve sploh ni obrazložil. Zahteva tudi ni utemeljena, ko navaja, da je sodišče prekršilo določbo 4. odstavka 95. člena ZKP ter določbi 2. in 3. odstavka 92. člena istega zakona, saj da bi v nasprotnem moralo obsojenko oprostiti povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila povprečnine. Tako stališče vložnik utemeljuje s sklicevanjem na določbo 2. odstavka 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001, ZBPP), ki vzpostavlja domnevo, da gre za ogrožanje socialnega stanja prosilca in njegove družine vselej, kadar gre za osebo, ki (tako kot obsojenka) prejema denarno socialno pomoč.

Po 3. odstavku 1. člena ZBPP brezplačna pravna pomoč po tem zakonu pomeni pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Finančni položaj prosilca se po 2. odstavku 12. člena ZBPP v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve (izredna brezplačna pravna pomoč). ZBPP vsebuje tudi natančne določbe glede postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči in kako ravna sodišče v primerih spremembe okoliščin in neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči. V 2. odstavku 3. člena ZBPP je predpisano, da se v primerih, ko se uveljavlja brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, določbe tega zakona uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. Določbe ZBPP se torej glede na določbe ZKP, kjer so ta vprašanja posebej urejena, uporabljajo subsidiarno.

Vložnik niti ne zatrjuje, da je obsojena Z.Z. na podlagi 71. člena ZKP zaradi svojih gmotnih razmer, ker ne bi mogla sama plačati zagovornika, zahtevala postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, saj si ga je najela sama. Zato sklicevanje zahteve na omenjeno določbo ZBPP v tem pogledu nima nobene teže. Merila, na podlagi katerih sodišče presoja, ali bo in v kolikšnem obsegu obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka, so določena v 4. odstavku 95. člena ZKP.

Sodišče je v rednem postopku ugotovilo, da mora obsojenka skrbeti za dva mladoletna otroka, da prejema socialno pomoč in da z občasnimi deli zasluži še 60.000,00 SIT na mesec. V času storitve kaznivega dejanja je obsojenka imela lastno trgovino s čevlji, pa jo je zaradi plačila dolgov bivšega moža morala zapreti. Med rednim postopkom je opravljala izpite v gostinski šoli in zaključevala priprave za odprtje gostilne na K. Odločitev sodišča, ki je glede na navedene okoliščine obsojenki na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in razmeroma nizko povprečnino, ki je v skladu z njenimi premoženjskimi razmerami, trajanjem in zamotanostjo postopka, je zato zakonita. Vložnikove nasprotne navedbe pa je treba zavrniti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojene Z.Z. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenka na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.