Jedro

Pravica do objave odgovora ni pravica dostopa do medijev in tudi ni izraz pravice svobode izražanja, pač pa vanjo posega. Zato že zakon, še v večji meri pa sodna praksa pri njunem varstvu opredeljujeta in iščeta ustrezno ravnovesje med tema pravicama. Tisti kriterij, ki posameznika upravičuje do posega v svobodo tiska, je javni interes. Zakon ne opredeljuje, kaj je javni interes. Zato njegovo vsebino ugotavlja in presoja sodišče ob upoštevanju okoliščin vsakokratnega primera in tehtanju obeh konkurenčnih si pravic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 461,04 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženca kot odgovornega urednika S. zahtevala objavo odgovora po 42. členu Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) na članek z naslovom „E. čaka 22 milijonov?“.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je pravno zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da gre pri vsebini odgovora za stvari zasebnega interesa, kar naj bi posledično pomenilo, da je treba uporabiti institut popravka. Javni interes je vedno sestavljen tudi iz zasebnega interesa, saj ga tvorijo skupki zasebnih interesov. Brez zasebnega interesa posameznika tudi javnega interesa ne bi bilo. Če je v zahtevanem odgovoru vsebovan javni interes, sodišče sploh ne sme presojati, ali vsebuje tudi zasebni interes. Dejstvo, da določena vsebina (lahko) pokriva tudi zasebni interes, še ne pomeni, da ne more pokrivati javnega. Krog zasebnosti je tudi v krogu javnosti in ga ne izključuje, pač pa vključuje. Samo v primeru, ko zasebni interes izrecno nasprotuje javnemu, je mogoče reči, da ni njegov sestavni del in da zahteva za odgovor ne bi bila upravičena. Sodišče je pozabilo na drugi odstavek 42. člena ZMed, da se z odgovorom zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe v članku, kar je storil z naslednjimi navedbami: da ne drži, da je A. A. „uradni lastnik podjetja B.“; ne drži, da „naj bi že tako zadolženo podjetje še bolj potisnili v rdeče računovodske številke, prodali premoženje in se mastno obogatili“; da „je C. d.d. dobičkonosna,… D. pa je celoten dobiček pustil nerazdeljen in ga je C. vlagala v nadaljnji razvoj“; da „D. d.o.o. v pogajanjih z družbo pooblaščenko ni ponudil in plačal več kot dvakrat višjo ceno, kot so jo delnice C. kdajkoli dosegle, hkrati pa je s pogojevanjem likvidacije družbe pooblaščenke D. d.o.o. zagotovil malim delničarjem, da bodo prišli do denarja, ki ga je družba pooblaščenka zanje iztržila od kupca delnic“. Sodišče pravice do odgovora ni presojalo na podlagi kriterijev, ki so določeni v ZMed, pač pa povsem arbitrarno, s tem da je skušalo vsebinsko vrednotiti javni interes, za kar pa sodišče nima niti materialne niti procesne podlage. Sodišči ne moreta vsebinsko presojati sporočila in odločati, ali gre za javni interes, še manj pa se lahko postavljata v ščit medijev in s svojimi odločbami preprečujeta poseg v medije. V nasprotnem primeru bi sodišča dobila vlogo de facto „nad-urednikov“, ki bi določala, kaj je in kaj ni v javnem interesu. ZMed ne definira javnega interesa. O tem ne more odločati glavni urednik medija, sodišče pa mora v primeru najmanjše vpletenosti javnega interesa šteti, da je javni interes prisoten. Nedopustno je, da pride do različnega pojmovanja javnega interesa glede na to, kdo na določeno tematiko v javnem interesu opozori. Če bi zahtevo za odgovor vložila tretja oseba, v katere interes z objavo članka ne bi bilo poseženo, bi bila njena zahteva po odgovoru v javnem interesu, če pa to stori oseba, ki ji je bilo s člankom poseženo v osebni interes, pa se ista vsebina odgovora presoja kot zasebni interes, čeprav vsebuje iste elemente, zaradi katerih je prisoten tudi javni interes. Tožeča stranka je nanizala vrsto razlogov, zaradi katerih je v odgovoru prisoten tudi javni interes, predvsem vpletenost javnih oseb, perečo problematiko, ki je obravnavana v članku, vsebino članka v kontekstu splošne javne razprave in spreminjanja zakonodaje zaradi „tajkunizacije“ idr. Sodišči se nista opredeljevali do tega, iz katerih razlogov odrekata javni interes, s čimer posledično nista odločili o vseh vsebinskih razlogih in s čimer sta bistveno kršili pravila postopka. Tožeča stranka predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi sodbi prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravica do popravka in odgovora je zagotovljena že na ustavni ravni (40. člen Ustave RS). Gre za dve pravici, ki ju (glede na ustavna izhodišča) podrobneje opredeljuje ZMed in določa način njunega uresničevanja. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno opozorili na vsebinsko razliko med pravico do popravka in pravico do odgovora: medtem ko je prva v interesu prizadetega posameznika, katerega pravica ali interes je bil prizadet (prvi odstavek 26. člena ZMed), je druga dana v javnem interesu zaradi zagotavljanja objektivne, vsestranske in pravočasne informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah (prvi odstavek 42. člena ZMed). V drugem odstavku 42. člena ZMed pa je odgovor nadalje opredeljen kot odgovor na objavljeno informacijo, v katerem se z dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji.

7. Čeprav tožeča stranka deloma zatrjuje tudi prizadetost lastne pravice ali interesa, je v postopku uveljavljala izključno pravico do odgovora. Javni interes do odgovora je prikazovala kot pravico do objave resničnih podatkov (o lastništvu družbe B., poslovanju in dobičku družbe C. ter vrednosti njenih delnic, kar so bistveni poudarki odgovora). Vendar pa si pri tem tožeča stranka napačno razlaga tako pravico do objave odgovora kot tudi javni interes.

8. Pravica do objave odgovora ni pravica dostopa do medijev. Posameznik ne more sklicujoč se na pravico do odgovora doseči objavo svojih prispevkov, pa četudi se nanašajo na javne zadeve. V nasprotnem primeru bi namreč dosegel reguliranje in vsiljevanje programskih vsebin medijem. Temu pravica do odgovora ni namenjena. Pravica do odgovora tako ni izraz pravice svobode izražanja, pač pa vanjo posega, ta pravica pa je prav tako ustavnopravna zavarovana pravica (prvi odstavek 39. člena Ustave RS). Zato že zakon sam, še v večji meri pa sodna praksa pri njunem varstvu opredeljujeta in iščeta ustrezno ravnovesje med tema pravicama. Pravica do odgovora tako nastopi (šele) tedaj, ko je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo z dokazljivimi navedbami ali poenostavljeno povedano, ko prvotno podana informacija terja reakcijo v smeri njene dopolnitve.

9. Tisti kriterij, ki posameznika upravičuje do posega v svobodo tiska, je javni interes. Kot pravilno ugotavlja tožeča stranka, zakon ne opredeljuje, kaj je javni interes. Zato njegovo vsebino ugotavlja in presoja sodišče ob upoštevanju okoliščin vsakokratnega primera in tehtanju obeh konkurenčnih si pravic. Sodišče torej v vsaki posamezni zadevi mora presojati, ali je odgovor v interesu javnosti, saj je to sploh osnovni namen pravice do odgovora po prvem odstavku 42. člena ZMed. Tožeča stranka zato sodišču neupravičeno odreka to presojo z zatrjevanjem, da s tem pridobi položaj „nadurednika“ medija. Nasprotno, sodišče to mora opraviti v vsakem posameznem primeru, ko se uveljavlja pravica do odgovora in s tem določiti ravnovesje med obema si ustavno zagotovljenima, a vendarle konkurenčnima pravicama: na eni strani svobodo izražanja po prvem odstavku 39. člena Ustave RS (ki je širši pojem za svobodo govora, tiska in vseh drugih oblik izražanja misli) in na drugi strani pravico odgovora po 40. členu Ustave RS. Če se z odgovorom zanikajo ali dopolnjujejo informacije, ki niso v interesu javnosti, bo treba dati prednost svobodi tiska, če pa gre za javnost sicer nepomembne ali malo pomembne informacije, s katerimi so prizadeti interesi posameznika, pa bo ta lahko dosegel objavo popravka v okviru temu namenjene pravice.

10. Presoja, ali se z odgovorom zagotavlja javni interes po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enem od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah, torej ostaja sodišču. Zasebni interes je lahko tudi del javnega interesa, ni pa to nujno (krog zasebnosti ni nujno sestavni del kroga javnosti, kot očitno meni tožeča stranka). Še tudi iz revizijskih trditev, v katerih tožeča stranka pojasnjuje, s čim dopolnjuje navedbe v objavljeni informaciji, kažejo, da interes ne presega zasebnega (poslovnega) interesa tožeče stranke in ne sega v javni interes. To sta sodišči prve in druge stopnje tudi ustrezno pojasnili, zaradi česar je neutemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. O „tajkunizaciji“, ki naj bi bila po mnenju tožeče stranke aktualna javna tema, in vpletenosti javnih oseb (pri čemer tožeča stranka očitno meri na fotografije, na katerih so nekatere osebe javnega življenja, a vse v družbi fizične osebe, omenjene v naslovu članka in na katero se članek tudi pretežno nanaša) v objavljeni informaciji ni govora, zato prikazovanje javnega interesa tudi v tej smeri ni utemeljeno.

11. Tožeča stranka napačno razume odločitev sodišč prve in druge stopnje, češ da sta ji odrekli pravno varstvo zato, ker je „pri zahtevi za odgovor prisoten tudi zasebni interes tožeče stranke.“ Pravno varstvo sta ji namreč odrekli zato, ker sta ugotovili le interes tožeče stranke po objavi njenega odgovora, ki pa ni obenem tudi javni interes. Zato tožeča stranka tudi zmotno meni, da bi objavo odgovora z vsebino, kot jo vsebuje tožbeni zahtevek, lahko dosegla tretja oseba, v katere interes z objavljeno informacijo sploh ne bi bilo poseženo oziroma da naj bi šlo za različno pojmovanje javnega interesa glede na subjekt, ki uveljavlja pravico do odgovora. Zakon pod enakimi pogoji daje legitimacijo vsakomur (drugi odstavek 42. člena ZMed), kar pomeni, da odgovora, kot ga zahteva tožeča stranka, tudi ne bi mogel doseči kdo tretji. Pač pa sta sodišči, kot izhaja iz obrazložitev sodb prve in druge stopnje, dopustili možnost, da bi tožeča stranka zaradi prizadetosti lastnih interesov določeno varstvo (če bi se seveda izkazali za izpolnjene vsi potrebni zakonski pogoji) lahko dosegla v okviru pravice do popravka, česar pa ni uveljavljala.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora tožencu povrniti njegove potrebne stroške revizijskega postopka, ki obsegajo priglašene stroške sestave odgovora na revizijo, sodne takse zanj, materialne stroške in DDV.