Odločilno je, da tožnik nadurnega dela ni opravil, čeprav je glede na utečeno in običajno prakso pri toženki vedel, kdaj in na kakšen način ga mora opraviti (na tak način je tožnik nadurno delo opravljal tudi v preteklosti). Zato je storil kršitev, ki mu je bila očitana v pisnem opozorilu.
I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v prvi alineji I. točke izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.
II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 27. 6. 2024 nezakonita in se odpravi (točka I/1 izreka); za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dnem 13. 7. 2024, temveč še traja, in sicer do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje (točka I/2 izreka); da je dolžna toženka tožniku za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati neprekinjeno delovno dobo, mu pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco ter mu izplačati nadomestilo plače v višini 1.688,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/3 izreka); da je toženka dolžna tožniku iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 plačati znesek 5.281,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/4 izreka). V točki II. izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.
2.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v delu zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 27. 6. 2024 tako, da je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 27. 6. 2024 nezakonita (prva alineja I. točke izreka). V preostalem je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (glede zavrnitve tožbenega zahtevka, vključno z odločitvijo o tožnikovih pravdnih stroških) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (druga alineja I. točke izreka). Odločilo je še, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).
3.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 168/2025 z dne 26. 1. 2026 dopustilo revizijo glede vprašanj: ali je sodišče druge stopnje presojalo utemeljenost pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi brez podlage v prvostopenjskih navedbah tožnika; ali je sodišče druge stopnje presojalo utemeljenost pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitve brez podlage v dopustnih pritožbenih navedbah tožnika; ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje o neutemeljenosti pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
4.Toženka v reviziji navaja, da je bistvo presoje odločitve pritožbenega sodišča v tem, da pisno opozorilo pred odpovedjo z dne 7. 8. 2023 ni bilo utemeljeno in da je posledično odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. To odločitev je sprejelo mimo pravočasnih trditev tožnika na prvi stopnji oziroma mimo pritožbenih trditev, s čimer je povsem prezrlo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1. V pisnem opozorilu so bile kršitve tožnika datumsko jasno navedene, naveden pa je bil tudi sam obseg kršitev. V reviziji nadalje navaja potek dogodkov, ki so privedli do izdaje pisnega opozorila. Zatrjuje, da je bil tožnik že ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi seznanjen z opravljanjem dela preko polnega delovnega časa, da ni bilo sporno, da se je tri tedne v mesecu delalo od 5.00 do 13.00 ure, en teden pa od 7.00 do 15.00 ure in da je bilo ta teden treba opravljati delo preko polnega delovnega časa, če bi bilo to potrebno zaradi odpreme blaga voznikom. Tožnik je jasno izpovedal, zakaj je moral delavec, ki je delal od 7.00 do 15.00, občasno ostati dlje časa na delu in da je tudi sam v takem primeru ostal po 15.00 uri na delu pri toženki. Tožnik se na zagovoru pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni želel opredeljevati do kršitev iz opozorila z dne 7. 8. 2023. V zvezi s kršitvijo z dne 18. 6. 2024 je na zagovoru povedal, da ima popoldanski s.p. in da mora delo opraviti tudi sam, da pa se zaveda, da skladišča ne bi smel pustiti samega, brez nadzora, odklenjenega in da so bili v skladišču zunanji vozniki. Na zagovoru je še izjavil, da tudi v prihodnje ne bo opravljal nadur. Takšen zapisnik o zagovoru je tudi podpisal. Tožnik ni niti v tožbi niti v prvi pripravljalni vlogi oporekal pisnemu opozorilu, prav tako pa ne temu, da mu v času od 17. 7. 2023 do 21. 7. 2023 ni bilo odrejeno nadurno delo in da ga ni opravil. To je obrazložil šele v pritožbi, kar pomeni, da so te njegove pritožbene navedbe pritožbena novota. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se je tožnik zavedal, da mora 18. 6. 2024 nadurno delo opraviti, vendar pa brez upravičenih razlogov tega ni storil. Sodišče druge stopnje je navedlo, da pisno opozorilo pred odpovedjo ni bilo utemeljeno, ker toženka ni predložila internega akta, ki bi določal drugačno razporeditev delovnega časa v obdobju od 17. 7. 2023 do 21. 7. 2023, vendar pa je tudi v tem času veljal enak način dela, kot v času kršitve, do katere je prišlo 18. 6. 2024. Takšna razporeditev dela s strani toženke pa niti ni bila sporna, saj je tožnik ni zanikal. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi bilo neživljenjsko in pretirano formalistično, če bi toženka delavcem za vsako naduro, ko so morali delati po 15.00 uri, izrecno odrejala delo preko polnega delovnega časa. Tožnik je to delo opravljal že štiri leta, to delo je ves čas potekalo enako utečeno in na enak način. Nadurno delo se lahko glede na sodno prakso odredi tudi ustno. Stališče v zadevi VIII Ips 288/2008 z dne 25. 10. 2010, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje (da je delodajalec dolžan plačati le tisto nadurno delo, ki je izrecno pisno odrejeno), je bilo v novejši sodni praksi preseženo, pri čemer v citiranem sporu niti ni šlo za isto situacijo kot v tej zadevi. V reviziji se sklicuje na zadevi Pdp 651/2022 in Pdp 910/2018, ki naj bi potrjevali pravilnost njegovega stališča v zvezi s presojo utemeljenosti pisnega opozorila. Navaja, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno in zakonito, zaradi česar je tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, zakonita. Priglaša stroške revizijskega postopka.
uvedbe vsakodnevnega nadurnega dela v navedenem tednu niti ni zatrjevala. Vsega tega tožnik v zvezi s pisnim opozorilom v pritožbi ni navajal.
Sodišče druge stopnje pa je preizkusilo pisno opozorilo tudi v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, ki jih je šteti za dopustne (ali so mu bile nadure, ki naj bi jih tožnik odklonil, dejansko odrejene oziroma ali so mu bile odrejene na predpisan način) in tudi na podlagi tega ugotovilo, očitka iz pisnega opozorila ni mogoče vsebinsko presojati. Pritrdilo je tožnikovim pritožbenim navedbam, da toženka ni dokazala, da bi mu nadurno delo v tednu od 17. 7. 2023 do 21. 7. 2023, ki bi ga tožnik odklonil, odredila na predpisan način. Zaradi tega je presodilo, da očitek o tej kršitvi iz pisnega opozorila ni bil utemeljen.
Ker je sodišče druge stopnje preizkušalo pravilnost materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo to pisno opozorilo utemeljeno in pri tem upoštevalo tudi (odločilne) dopustne pritožbene navedbe tožnika, utemeljenosti pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni presojalo brez podlage v dopustnih pritožbenih navedbah tožnika (odgovor na drugo dopuščeno vprašanje).
Iz pisnega opozorila izhaja, da ga je toženka izdala zaradi kršitev tožnikovih obveznosti iz delovnega razmerja v zvezi z prvim odstavkom 33. člena ZDR-1 (dolžnost vestnega opravljanje dela), prvim odstavkom 34. člena ZDR-1 (dolžnost upoštevanja delodajalčevih navodil), prvim odstavkom 36. člena ZDR-1 (delavčeva obveznost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje delavčevih pogodbenih obveznosti), 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja delavca) in tožnikovih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.
Toženka je očitala tožniku, da je v obdobju od 17. 7. 2023 do 21. 7. 2023 odklonil izvajanje nadurnega dela, čeprav mu je bilo vnaprej in pravočasno odrejeno. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik kot skladiščni manipulant skrbel za odpremo blaga iz skladišča toženke zunanjim voznikom. Poleg tožnika so delali na tem delovnem mestu še trije skladiščni manipulanti. Delo na delovnem mestu skladiščnih manipulantov je bilo pri toženki organizirano tako, da je vsak od njih tri tedne v mesecu delal času od 5. ure do 13. ure, v preostalem tednu pa od 7. ur do 15. ure, pri čemer so vsi skladiščni manipulanti s takšnim delovnim časom rotirali. Tako je bil vsak teden v mesecu en skladiščni manipulant prisoten na delu od 7. ure do 15. ure. V primeru, če je prišlo v tem tednu pri odpremi blaga zunanjim voznikom do tega, da se je ta odprema nadaljevala tudi po 15. uri, je "dežurni" skladiščni manipulant ostal v skladišču do dokončanja odpreme blaga, nato pa skladišče zaklenil.
S takšnim ustaljenim načinom dela, kot je opisan zgoraj, je bil seznanjen tudi tožnik in na tak način je delo v preteklosti tudi opravljal. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik "dežuren" tudi v času od 17. 7. 2023 do 21. 7. 2023. S tem, ko tožnik v spornem obdobju ni ostal na delu po 15. uri, temveč je odšel domov, je kršil najmanj določbo 33. člena ZDR-1, po kateri mora delavec med drugim vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, tudi upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Tožniku sicer nadurno delo v spornem obdobju ni bilo formalno odrejeno, vendar pa je bilo občasno nadurno delo pri toženki glede na posebne okoliščine delovnega procesa (ni se npr. vedelo, če bo sploh potrebno, da bo moral "dežurni" skladiščni manipulant ostati na delu tudi po 15. uri) običajna praksa. Odločilno je torej, da tožnik nadurnega dela ni opravil, čeprav je glede na utečeno in običajno prakso pri toženki vedel, kdaj in na kakšen način ga mora opraviti. Iz tega razloga je po presoji vrhovnega sodišča očitano kršitev storil. Zaključek sodišča druge stopnje o neutemeljenosti pisnega opozorila je zato zmoten (odgovor na tretje dopuščeno vprašanje).
Ker je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da je že pisno opozorilo, ki ga je toženka podala tožniku, neutemeljeno, ni preizkušalo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V novem sojenju se bo moralo sodišče druge stopnje opredeliti še pritožbenih navedb tožnika o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in nato odločiti o utemeljenosti njegove pritožbe.
Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.
Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za sprejeto odločitev so glasovali vrhovni sodnici in sodnika mag. Marijan Debelak, mag. Aleksandra Hočevar Vinski, dr. Mateja Končina Peternel in Samo Puppis, proti pa je glasovala vrhovna sodnica Katarina Parazajda.