Jedro

ZBPP toženki ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za BPP strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča RS št. Bpp 176/2018 z dne 17. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave RS o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-102518/2018-1 07 z dne 25. 7. 2018, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-661/2018-2 z dne 13. 9. 2018, ter za pravno zastopanje pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu.

2. Iz obrazložitve izhaja, da se je toženka pri odločitvi oprla na določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerih je morala med drugim presoditi, ali je zadeva očitno nerazumna oz. ali ima verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. V tem pogledu podrobno povzema potek postopka in razloge za odločitev tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa. Ugotavlja, da izpodbijani sklep o davčni izvršbi vsebuje vse predpisane sestavine iz 151. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), dodatna pojasnila glede razlogov pa vsebuje tudi odločba drugostopenjskega organa. Toženka ocenjuje, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo in izdajo izpodbijanega sklepa, saj je obstajal veljavni izvršilni naslovi, tožnik pa niti v postopku pred upravnima organoma, niti pred organom za BPP ni dal navedb v smeri, da v času, za katerega je terjan za plačilo prispevkov za socialno varnost, ni bil družbenik ali direktor pravne osebe oz. v smeri, da bi terjane obveznosti pred izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi poravnal. Toženka ocenjuje, da izpodbijani sklep in odločba temeljita na pravilni pravni podlagi in na podlagi podatkov, ki so navedeni v njunih obrazložitvah ter upoštevaje že sprejeto sodno prakso ocenjuje, da postopek s tožbo nima verjetnega izgleda za uspeh.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je nezaslišano, kako se lahko podpredsednik Upravnega sodišča že vnaprej odloči, da nima možnosti, da bi s tožbo uspel. Poudarja, da BPP potrebuje prav za primer, da s tožbo ne bi uspel, saj bi bil v tem primeru zavezan za plačilo stroškov, česar kot prejemnik socialne pomoči ne zmore, in navaja, da so stroški že nastali, saj je Odvetniška družba A. iz Kranja zoper izpodbijani sklep in v drugih zadevah vložila že tri tožbe na naslovno sodišče. 4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

8. Obseg oziroma meje tega preizkusa pa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec tudi jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

9. To po drugi strani pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločitve, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnik) doseči z BPP.

10. Prav to pa je po presoji sodišča toženka storila v obravnavani zadevi, ko je podrobno povzela razloge iz obrazložitve sklepa, ki ga želi tožnik izpodbijati, in razloge drugostopenjskega organa, ko je odločal o tožnikovi pritožbi zoper sklep, in jim dodala ugotovitev, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo in njegovo izdajo. Ugotovila je še, da tožnik niti v postopku pred upravnima organoma, niti pred toženko ni podal navedb v smeri, da v času, za katerega je terjan za plačilo prispevkov za socialno varnost, ni bil družbenik ali direktor pravne osebe, oziroma v smeri, da je terjane obveznosti pred izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi poravnal. 11. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, ZBPP toženki ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za BPP strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno, nima možnosti za uspeh. Toženka take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla izrecno, niti ni mogoče o njenem obstoju sklepati vsaj posredno, iz razlogov ki jih navaja toženka.

12. Pri tem sodišče pripominja, da iz priloženega upravnega spisa izhaja, da tožnik v prošnji ni navedel razlogov, iz katerih želi izpodbijati navedeni sklep, niti ga k temu ni pozvala toženka. Toženka zato niti ne more vedeti, iz katerih razlogov se tožnik s sklepom ne strinja.

13. To pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti s stališča izpolnjenosti materialnopravnih pogojev za njeno izdajo, kar se v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP; ta zakon se v postopku za dodelitev BPP subsidiarno uporablja v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP), v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka. Zato je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. Sodišče pri tem posebej poudarja, da njegova odločitev ne pomeni, da so v tej zadevi pogoji za BPP izpolnjeni, temveč le, da toženka svoje zavrnilne odločbe ni ustrezno obrazložila oziroma oprla na ustrezne razloge.

14. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.