Jedro

Ker je ZR Jugoslavija sedaj mednarodno priznana država, v kateri se, še posebno pa v Črni Gori (od koder je tožnik), izvaja Zakon o amnestiji in proces demokratizacije, prošnja tožnika za priznanje azila v RS, zaradi neodziva vpoklicu v vojsko v aprilu 1999, ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1433/2002-11 z dne 28.8.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 4.7.2002 (1. točka izreka) in tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks (2. točka). Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo že drugič. S sodbo, št. U 308/2002-15 z dne 13.3.2002 je ugodilo tožbi in odločbo tožene stranke z dne 30.1.2002 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Tudi v ponovljenem postopku je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Ugotavlja, da je družina zapustila hišo z malo ohišnice pri kraju B.P. v pokrajini S. v Črni Gori aprila 1999. Kot glavni razlog za zapustitev Črne Gore je bil strah, da bi tožnika vpoklicali v vojsko in ga poslali na Kosovo. Meni, da strah pred kazenskim pregonom s sankcijami, zaradi dezerterstva oziroma izmikanja vpoklicu, sam po sebi ni razlog za priznanje azila, saj ne gre za utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Če bi se vrnil v Črno Goro, ne bi bil podvržen nerazumno hudemu kaznovanju, kar je bilo možno pričakovati ob času zapustitve Črne Gore v prvi polovici leta 1999. Sedaj se je politična situacija v Črni Gori v marsičem spremenila. Tožnica je ob zaslišanju izjavila, da se ne boji vrnitve v Črno Goro, moža pa bi čakala kazen zaradi izmikanja vpoklicu v vojsko. Tožnik sam pa je izjavil, da ga ne bi bilo strah za samega sebe, bilo pa bi mu neprijetno zaradi otrok, ker vsi vedo, da so odšli iz Črne Gore. Po poročilih tujih vladnih in nevladnih organizacij je razvidno, da je Črna Gora med vojno ostala nevtralna, sedaj pa kljub statusu republike v ZR Jugoslaviji hitro napreduje v procesu demokratizacije. Na območju sedanje ZR Jugoslavije ni več vojnega stanja, zato za tožnika ne obstaja nikakršna možnost, da bi ga ponovno mobilizirali. Dne 2.3.2001 je bil v Uradnem listu ZR Jugoslavije, št. 9, objavljen zvezni Zakon o amnestiji, po katerem so deležni amnestije tudi vsi, ki niso hoteli nositi ali uporabljati orožja, se niso odzvali vpoklicu ali se izogibali služenju vojaškega roka, ali so dezertirali ali pobegnili iz jugoslovanske armade. Te osebe so tudi oproščene sodnega pregona in zoper njih sodni postopek sploh ne bo uveden. Po uveljavitvi zakona je bilo (tožena stranka je to dejstvo ugotovila na podlagi članka v časopisu "V.") iz zapora odpuščenih 5000 oseb, za 24.000 oseb pa so postopek ustavili. Iz poročila kanadskega Raziskovalnega inštituta pri Ministrstvu za imigracijo in begunce v Ottawi z dne 31.3.2002 nadalje izhaja, da implementacija Zakona o amnestiji v ZR Jugoslaviji v praksi poteka neovirano. Na podlagi navedenih poročil in tudi sklepa Vojnega sodišča v N. o ustavitvi preiskave po uradni dolžnosti, je tožena stranka ugotovila, da se Zakon o amnestiji v ZR Jugoslaviji izvaja nemoteno in tožnik zaradi izogibanja mobilizaciji v jugoslovansko vojsko ne more biti več kaznovan. Zato je njegov strah pred vrnitvijo v Črno Goro neutemeljen. Razmere v ZR Jugoslaviji (in še posebno v Črni Gori) so sedaj stabilne. Na območju S., od koder so tožniki prišli, so odnosi med verskimi skupnostmi strpni, saj pripadniki katoliške, muslimanske in pravoslavne skupnosti sobivajo v okviru istih krajevnih skupnosti. Prav tako ni znan noben primer zapornika iz verskih razlogov ali zaradi ugovora vesti, kot tudi ne primer nasilnega spreminjanja veroizpovedi. Tožniki so muslimanske veroizpovedi, prva tožnika pa na zaslišanju nista navedla nobenega konkretnega dogodka v zvezi s tem, da bi bili preganjani zaradi svoje veroizpovedi. Tudi njihovi sorodniki, ki so muslimanske vere in ki živjijo v bližini B.P., zaradi svoje narodnosti ali veroizpovedi niso bili izpostavljeni grožnjam ali mučenju s strani jugoslovanskih oblasti ali tamkaj živečih Srbov.

Po mnenju sodišča prve stopnje je pravilno sklepanje tožene stranke, da prvemu tožniku, ki je z družino odšel iz Črne Gore v Slovenijo zaradi strahu, da bi ga vpoklicali v vojsko in ga poslali na Kosovo, po vrnitvi v domovino ne grozi kazenski pregon. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bil sprejet Zakon o amnestiji v ZR Jugoslaviji, s katerim je bila podeljena amnestija osebam, med drugim tudi zato, ker se niso odzvale vpoklicu v vojsko, pridobila pa je tudi podatke o tem, da se ta zakon v resnici tudi izvaja. Tožena stranka se je opredelila tudi do podatkov, ki so jih predložili tožniki in te podatke primerjala s podatki, ki jih je zbrala sama. Zato lahko sledi sklepanju tožene stranke in ne trditvam tožnikov, da se Zakon o amnestiji v ZR Jugoslaviji domnevno ne izvaja. Zakon se izvaja nemoteno in zato tožnik zaradi izogibanja vpoklicu v jugoslovansko vojsko spomladi 1999 leta sedaj ne more biti kaznovan, njegov strah pred vrnitvijo v Črno Goro pa je neutemeljen. Tožena stranka je po proučitvi sedanjih razmer v Črni Gori tudi ugotovila, da tam odnosi med različnimi verskimi skupnostmi niso problematični in da je torej proces demokratizacije v ZR Jugoslaviji in s tem tudi v Črni Gori napredoval, česar tožniki v tožbi niti niso izpodbijali. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno sklepala, da je strah tožnikov pred vrnitvijo v Črno Goro neutemeljen in je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ter odločbo tožene stranke odpravi ter ugodi predlogu tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Meni, da organi odločanja o njeni prošnji za priznanje azila niso v zadostni meri presojali obstoja humanitarnih razlogov za priznanje zaščite in preuranjeno sklepali, da samo dejstvo, da je bil sprejet Zakon o amnestiji v ZR Jugoslaviji, dokazuje, da tožnik ob vrnitvi v domovino ne bi bil ogrožen. So muslimani iz Črne Gore in so pripadniki verske in narodnostne manjšine. Skladno z določbo 12. člena Zakona o azilu so predložili tudi dokumentacijo, iz katere je razvidno, da se Zakon o amnestiji ne izvaja v zadostni meri in da so bili zlasti muslimani v Črni Gori zaradi dezerterstva podvrženi aretacijam, zapiranju in nehumanim ravnanjem. Glede na navedeno obstoji resen in utemeljen strah, da bi bil tudi tožnik ob vrnitvi izpostavljen nehumanemu, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju ali kazni. Predloženi dokumentaciji organi odločanja niso verjeli, ker naj ne bi bil razviden datum njenega nastanka, zaradi česar so domnevali, da izvira še iz časa pred sprejetjem Zakona o amnestiji. Predložili so poročilo Amnesty international iz decembra 2001, v katerem ta organizacija izrecno navaja primer osebe, ki jo je vojna policija, kljub sprejetju Zakona o amnestiji, v času od marca do septembra 2001 štirikrat aretirala zaradi dezerterstva. Zato ne drži navedba tožene stranke, da samo sprejetje Zakona o amnestiji dokazuje, da se zakon v praksi tudi dejansko izvaja. Organi odločanja se napačno sklicujejo na Priročnik o postopkih in kriterijih za priznanje statusa begunca, ki se nanaša na dezerterje kot prosilce za priznanje azila po Ženevski konvenciji, saj navedenih kriterijev ni moč prenesti na presojo obstoja humanitarnih razlogov. Zato bi morali organi odločanja preskrbeti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. V nasprotju z določbami Zakona o azilu pa v postopku niso ugotavljali vseh dejstev in okoliščin, ki so ali bi lahko bile pomembne za razjasnitev stvari. Dejansko stanje je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, kar lahko tožniku v primeru vrnitve povzroči nepopravljive posledice. V predmetni zadevi ni bil izveden popolni ugotovitveni postopek glede okoliščin dejanskega stanja, ker organi odločanja niso ugotavljali individualnih objektivnih razlogov za nemožnost vrnitve. Ker je tožena stranka odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v 15 dneh, bi vrnitev tožnikov pomenila resno grožnjo osebne varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic in načela nevračanja, ki varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljana mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma pred izgonom na ozemlje, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki družbeni skupnosti ali prepričanju. Ta pravica je absolutna in je država ne more omejiti. Na koncu predlaga oprostitev sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, daje Republika Slovenija po določbi 2. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil) pravico azila tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija) in po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil, iz humanitarnih razlogov, tudi tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli št. 2, 3, 5 in 8 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94, v nadaljevanju: EKČP), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil, saj niso izkazali utemeljenega strahu, da bi bili v matični državi preganjani zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Prav tako je bila utemeljeno uporabljena določba 3. odstavka 1. člena ZAzil, saj je pravilna ugotovitev, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožniki ne vrnejo v njihovo matično državo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka temeljito in vsestransko proučila sedanje razmere v Črni Gori, kot tudi v celotni ZR Jugoslaviji. ZR Jugoslavija je mednarodno priznana država, ki izvaja določbe Zakona o amnestiji in tudi proces demokratizacije. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tako materialno kot procesno pravo in na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, utemeljeno zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke.

Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je dopustno uveljavljati pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le tedaj, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Iz predloženega sodnega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje le na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa tožene stranke. Zato pritožbeno sodišče o tem pritožbenem razlogu ni odločalo.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je tožena stranka kršila pravilo o nevračanju, ki naj bi ga storila s tem, da je odločila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo v petnajstih dneh po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za azil. Tožena stranka je ugotovila vsa dejstva, pomembna za odločitev o stvari, kar je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje.

Odločitev o zapustitvi Republike Slovenije je torej skladna z določbo 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče pa tudi ni odločalo o predlogu tožeče stranke, da se iz humanitarnih razlogov oprosti plačila vseh sodnih stroškov. Že sodišče prve stopnje je tožnike oprostilo plačila sodnih taks, saj drugih stroškov postopka tožniki niso imeli oziroma jih niso priglasili (glej 1. odstavek 169. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 16. členom ZUS).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.