Jedro

Ugovor že opravljenega izvenpravdnega pobotanja na podlagi materialno pravnih določb 336. in 337. člena ZOR že po svoji naravi izključuje možnost procesnega ugovora pobota, saj se v pravdi lahko uveljavlja v pobot samo še vedno obstoječa terjatev oz. še vedno nepobotana terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 137.349,20 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.2.1995 dalje do plačila ter ji povrne stroške postopka v znesku 43.020,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1997 dalje do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo pobotnemu ugovoru in vloženi nasprotni tožbi pod opr.št. Pd 16/97. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo uveljavljala pobotni ugovor v višini terjatve, ki jo iztožuje tožnica, za višji zahtevek pa je vložila nasprotno tožbo. Z nasprotno tožbo uveljavlja terjatev v višini 306.853,00 SIT. Sodišče tudi ni sledilo njenemu predlogu za skupno obravnavanje obeh zadev, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je tako svoj pobot izjavila z vložitvijo odgovora na tožbo oz. je pobot nastal že z izjavo tožene stranke tožnici pred vložitvijo tožbe, kot je to določeno v 337. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis). Ker tega pobota sodišče ni upoštevalo, je zmotno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje v navedenem sporu ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih na katere opozarja pritožba niti tistih, na katere pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (na podlagi določbe 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis).

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka s tem, ko na zadnji glavni obravnavi ni sledilo predlogu tožene stranke, da bi v skupno obravnavanje združilo spor v tej zadevi in spor v zadevi Pd ../97 (opr.št. Delovnega sodišča v A., oddelek v B.), ki se je začel 16.1.1997, s tožbo P. proti D.H.. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se na ta način ne bi pospešilo obravnavanje v obeh sporih ali zmanjšali stroški (kar je razlog za združitev v skupno obravnavanje po 1. odst. 313. člena ZPP), saj je bila v predmetnem sporu zadeva že tako obravnavana, da se je lahko izdala odločba, kar pa nikakor ni veljalo za zadevo Pd ../97. Tožena stranka se v pritožbi tudi napačno sklicuje na pobotni ugovor v odgovoru na tožbo, saj je v odgovoru izrecno navedla le to, da šteje, da "je upravičena do odškodnine iz konkurenčne klavzule proti tožnici in si pridržuje pravico, da bo postavila nasprotni zahtevek in da šteje, da je že prišlo do pobota istovrstnih denarnih terjatev strank." Iz tega torej izhaja, da si je tožena stranka v odgovoru na tožbo le pridržala pravico za vložitev nasprotne tožbe oz. posebne tožbe (kot je to kasneje dejansko storila) in da je postavila ugovor, da je terjatev tožnice že prenehala (kot izhaja tudi iz dopisa z dne 17.2.1995) z izjavo tožene stranke o pobotu (v skladu s 337. členom ZOR-a). Gre za uveljavljanje že opravljenega izvenpravdnega pobotanja na podlagi materialnih določb, kar pa že po svoji naravi izključuje tudi možnost procesnega ugovora pobota. Z ugovorom pobota v tekoči pravdi oz. sporu se namreč lahko uveljavlja le še vedno obstoječa terjatev oz. še vedno nepobotana terjatev, kar pomeni, da tožena stranka svoje terjatve, ki jo ima nasproti tožeči stranki pred pravdo ali izven pravde še ni pobotala in se šele v pravdi oz. sporu sklicuje na svojo nasprotno pravico. Tako tožena stranka v sporu ne more uspešno uveljavljati pobota (pobota v procesnem smislu), če trdi, da je njena terjatev že pred začetkom spora prenehala s pobotom na podlagi izjave o pobotu, v skladu z določbo 337. člena ZOR. Tega očitno tožena stranka ne razlikuje, saj tudi v pritožbi navaja, da je uveljavljala pobot v odgovoru na tožbo (kar, kot že navedeno ne drži), oz. je pobot nastal že z njeno izjavo tožnici pred vložitvijo tožbe. Da dejansko ne gre za procesni ugovor pobota, ki se opravi šele, ko ga izreče sodišče s konstitutivno odločbo, je očitno tudi iz tega, da je tožena stranka kasneje sama vložila tožbo, s katero od tožnice zahteva plačilo 306.853,00 SIT, iz podatkov v spisu Pd ../97 (to je v zadevi, v kateri je tožena stranka to tožbo vložila) pa izhaja, da ne gre le za uveljavljanje razlike nad zneskom, ki bi ga v konkretni zadevi uveljavljala v pobot. Zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo le to, ali je že pred vložitvijo tožbe v tej zadevi dejansko prišlo do pobota terjatev tožnice in tožene stranke v skladu s 336. in 337. členom ZOR. Citirani zakon namreč v 336. členu določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli, 337. člen pa določa, da pobot ne nastane takoj, ko se iztečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti, po tej izjavi pa se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se iztekli pogoji zanj. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da do pobotanja ni prišlo kljub izjavi tožene stranke o tem (z dne 17.2.1995), saj je takšno pobotanje mogoče opraviti le med terjatvama, ki sta likvidni, kar je tudi enotno stališče pravne teorije in sodne prakse. Terjatev ni likvidna, če je sporna, ali ni določena, kar se očitno nanaša na terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova konkurenčne klavzule in ki je predmet drugega individualnega delovnega spora, ki v času odločanja sodišča v tej zadevi še ni bil končan, temveč šele začet. Zato je sodišče prve stopnje ob tem, da terjatev tožnice do tožene stranke v višini 137.319,20 SIT ni bila niti sporna, pravilno odločilo, ko je ta znesek prisodilo tožnici skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka, o zahtevku tožene stranke proti tožnici (ki ga je že sama uveljavljala s posebno in ne nasprotno tožbođ) pa je odločalo v drugem sporu.

Glede na navedeno je v skladu z določbo 368. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v posledici te odločitve pa tožena stranka tudi sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP, v povezavi s 1. odst. 166. člena ZPP).