Up-228/96

11.12.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. G. iz L. na seji dne 11. decembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. G. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1730/94 z dne 3.4.1996 v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo št. 464-06-402/94-5 z dne 2. 11. 1994 in sklepom Sekretariata za gospodarstvo Občine Kranj št. 321- 549/92-08/MH z dne 16.9.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1730/94 z dne 3.4.1996, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo tožbo pritožnika zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo št. 464-06-402/94-5 z dne 2.11.1994 o zavrnitvi pritožbe zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo Občine Kranj št. 321-549/92-08/MH z dne 16.9.1994. S tem sklepom je prvostopni upravni organ zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe iz 12. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93 - v nadaljevanju: ZLPP) za zavarovanje zahteve za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 441/8, 444/6, 444/7, 444/13, 444/14, 444/15, 444/16 in 444/17, vse vl. št. 1925 k.o. Kranj.

2.Pritožnik navaja, da je pravni naslednik denacionalizacijskih upravičencev M. in D. M. Meni, da imata denacionalizacijska upravičenca pravico, da se spoštuje njuno premoženje s tem, da se jima v denacionalizacijskem postopku v skladu z zakonom vrne vse premoženje, kot je bilo zahtevano in kar se le da neokrnjeno. Pritožnik navaja, da sta pravna naslednika z več vlogami predlagala denacionalizacijo v obliki vrnitve v last in posest celotnega kompleksnega premoženja, ki naj bi obsegalo hidroelektrarno in termoelektrarno z razsežnim elektroomrežjem, mlin, vodno pravico, zvezano s hidroelektrarno in mlinom, ter zemljišče, kamor naj bi spadal tudi ves savski otok. Z delitvijo vsebinsko enotnega zahtevka naj bi denacionalizacijski organ povzročil, da se vračanje kompleksnega premoženja ne obravnava enovito.

3.Prvostopni organ naj bi o predlogu za izdajo začasne odredbe odločal s tehtanjem in primerjavo vrednosti zgradb zavezanca z vrednostjo podržavljenih zemljišč, ne da bi bil upošteval zahtevani način vrnitve, to je vrnitev celotnega "M. kompleksa" v last in posest. Vrnitev podržavljenega kompleksnega premoženja naj bi bilo potrebno obravnavati enotno in ne po delih, ne glede na različne katastrske namembnosti oziroma kulture parcel v podržavljenem kompleksu in ne glede na različne zavezance, ki so zavezani za vračilo posameznih delov podržavljenega kompleksa.

4.Zato naj bi bil 54. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93 in 65/98 - v nadaljevanju: ZDen) nepotreben. Pritožnik zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja in grobe kršitve pravil postopka, ki naj ne bi vplivale le na sklep o začasni odredbi, temveč naj bi dokončna zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP upravičencema povzročila velikansko škodo in kršitev spoštovanja njunega premoženja. Zato pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in zadrži izvršitev sklepa št. 321- 549/92-08/MH z dne 16.9.1994 in izvršitev odločbe Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo št. LP 00795/1996-TP z dne 10.9.1996.

5.Vrhovno sodišče je zavrnilo tožbo pritožnika kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je ugovor stvarne nepristojnosti neutemeljen in da se ZLPP v 10. členu glede tega sklicuje na določbe ZDen. Iz 54. člena ZDen naj bi izhajalo, da je za določitev pristojnosti za vrnitev zemljišča odločilna namembnost zemljišča ob podržavljenju. Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka za vračanje zemljišč podržavljenih po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji naj bi bil pristojen upravni organ za kmetijstvo (1. točka prvega odstavka 54. člena ZDen), za odločanje o pritožbi pa Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo (1. točka 57. člena ZDen). Zato naj bi se tudi izpodbijani sklep in odločba nanašala le na zemljišče, ki je bilo denacionalizacijskemu upravičencu podržavljeno po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji in na katerem ima pravico uporabe Poslovno prireditveni center - Gorenjski sejem Kranj.

Vrhovno sodišče je ugotovilo tudi, da sta prvostopni in pritožbeni upravni organ pravilno uporabila materialno pravo, ko sta zavrnila izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP iz razloga, ker naj bi bilo podržavljeno kmetijsko zemljišče po podržavljenju pozidano, zazidano stavbno zemljišče pa naj se po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen ne bi moglo vračati v naravi.

B.

6.Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) v prvem odstavku 50. člena določa, da lahko vsakdo, ki meni, da mu je bila s posamičnim aktom kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina, vloži ustavno pritožbo. Prvi odstavek 53. člena ZUstS določa, da je v ustavni pritožbi potrebno navesti domnevno kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preveri le, ali je z izpodbijanim aktom bila kršena kakšna od v Ustavi navedenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

7.Pritožnik izrecno ne navaja, katere človekove pravice ali temeljne svoboščine naj bi mu bile z izpodbijanimi odločbami kršene, iz vsebine ustavne pritožbe pa izhaja, da naj bi šlo za kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ker upravni organi niso v enotnem postopku odločali o izdaji začasne odredbe za zavarovanje zahteve za denacionalizacijo vsega "kompleksnega" premoženja, podržavljenega njegovima prednikoma, in ker naj zaradi izpodbijanega sklepa upravičenci ne bi mogli dobiti premoženja vrnjenega v last in posest.

8.O denacionalizacijskih zahtevkih, torej o pravicah denacionalizacijskih upravičencev in v zvezi s tem, na podlagi 10. člena ZLPP, o zahtevah za izdajo začasnih odredb za zavarovanje zahtev za denacionalizacijo, na prvi stopnji odločajo tisti upravni organi, ki jih določa 54. člen ZDen. Člen 54 določa pristojnost upravnih organov za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo glede na namembnost oziroma vrsto premoženja. O vračilu kmetijskih zemljišč in gozdov je pristojen odločati upravni organ, pristojen za kmetijstvo, o vračilu zasebnih gospodarskih podjetij je pristojen odločati upravni organ pristojen za gospodarstvo, o vračilu stanovanj, stanovanjskih hiš, poslovnih prostorov in stavbnih zemljišč je pristojen odločati upravni organ pristojen za stanovanjske in komunalne zadeve, o vračilu premoženja bank, zavarovalnic in drugih finančnih organizacij je pristojno odločati Ministrstvo za finance, o vračilu stvari iz 17. in 18. člena ZDen pa je pristojno odločati Ministrstvo za kulturo. Zato tudi v primerih, ko je bilo podržavljeno premoženje z enim aktom o podržavljenju, o vračilu premoženja odloča tisti od navedenih organov, ki je pristojen za odločanje o posamezni vrsti premoženja. O zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen (podržavljenje premoženja na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi sile, grožnje ali zvijače) pa odloča krajevno pristojno okrajno sodišče, ne glede na vrsto premoženja (56. člen ZDen).

9.Pritožnik zmotno misli, da bi hkratno obravnavanje vračanja celotnega podržavljenega premoženja lahko privedlo do želene oblike denacionalizacije in zato tudi do izdaje začasne odredbe po ZLPP. ZDen za vsako vrsto premoženja posebej določa možne oblike denacionalizacije in ovire za vračanje nepremičnin oziroma premoženja v last in posest.

10.Navedbe v ustavni pritožbi kažejo, da je bila vložena predvsem zaradi nezadovoljstva z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča, saj naj bi sodišče in upravni organi po pritožnikovem mnenju zmotno uporabili pravo. Ustavno sodišče zato dodaja, da ni redno instančno sodišče in da preverjanje pravilne uporabe tako procesnega kot materialnega prava, kolikor ni v povezavi z določeno očitano kršitvijo človekove pravice ali svoboščine, ni v njegovi pristojnosti. Zato se tudi v tem primeru z oceno dejanskega stanja in z oceno, ali je sodišče pravilno uporabilo pravo, ni ukvarjalo.

11.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Po 58. členu ZUstS lahko senat v primeru, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, zadrži tudi izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija. Ker ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo, Ustavno sodišče o predlogu za zadržanje izvršitve izpodbijanih aktov ni odločalo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Lojze Janko ter sodnika dr. Janez Čebulj in dr. Lojze Ude.

Namestnik Predsednice senata

Lojze Janko