Jedro

Glede na sprejeto toženčevo pogodbeno obveznost, da bo s krvno analizo dokazoval, da ni bil pod vplivom alkohola, v primeru pozitivnega alkotesta, če bo udeleženec v prometu, predlagani dokazi z zaslišanjem prič niso bili primarni, ker to ni bil pogodbeno dogovorjen način dokazovanja, zato z zavrnitvijo toženčevih dokaznih predlogov sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Gre za povrnitev škode zavarovalnici, ta pa je nastala z dnem izplačila odškodnine in je s tem dnem pridobila pravico uveljavljati plačilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.452,33 EUR od 7.10.2004 dalje do plačila, od zneska 4.614,19 EUR od 14.10.2004 dalje do plačila, od zneska 2.248,37 EUR od 17.1.2005 dalje do plačila, od zneska 2.874,31 EUR od 4.8.2005 dalje do plačila in od zneska 2.248,37 EUR od 29.12.2004 dalje do plačila ter povrniti tožnici 83,46 EUR pravdnih stroškov roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka.

Toženec je s pravočasno pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajal, da je izpodbijana odločitev preuranjena, da izvedeni dokazi ne dokazujejo, da naj bi toženec odklonil strokovni pregled v zdravstveni ustanovi, kjer naj bi mu bile med drugim odvzete tudi telesne tekočine zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola v krvi. Policist in zdravnica sta izpovedala le na splošno, kako se ravna v primeru strokovnega pregleda zaradi suma alkoholiziranosti, nista pa se hotela spomniti nobene pomembne okoliščine poteka zadeve v konkretnem primeru. V toženčevem primeru se je ravnalo drugače kot običajno, od policistov in zdravnikov je težko pričakovati, da bi priznali napako. Sicer pa izpovedbi zdravnice in policista v določenem delu potrjujeta trditve toženca. Odredba o napotitvi na strokovni pregled ne more biti podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, prav tako ne zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, saj ni odražal dejanskega stanja, zaradi česar se toženec z njim ni strinjal. Verjeti gre tožencu, da je čakal na odvzem krvi in urina, vendar tega brez njegove krivde niso izvedli, ker se kot prava neuka stranka v tistem trenutku ni zavedal, da je njegovo dokazno breme in bi moral vztrajati, naj se opravi odvzem telesnih tekočin, ko sta mu policista pojasnila, da je pregled zaključen in ga odpeljala iz zdravstvene ustanove, toženec se ni zavedal posledic, mislil je, da je strokovni pregled opravljen, saj ga je zdravnica pregledala. Z zavrnitvijo skoraj vseh toženčevih dokaznih predlogov mu sodišče ni dalo možnosti dokazovati njegovih trditev v pravdi in to je bistvena kršitev določb postopka. Dalje je še navajal, da je potrebno spremeniti sodbeni izrek glede teka zamudnih obresti. V primeru regresnega zahtevka je odločilno vprašanje časa, ko je tožnica prvič od toženca zahtevala povračilo škode, ki jo je izplačala zavarovancem, s tem vprašanjem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in ne more vzdržati stališče sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti tečejo od datumov izplačila škode posameznim oškodovancem. Tožencu je bilo šele ob vročitvi tožbe znano, da tožnica od njega nekaj zahteva, zakonske zamudne obresti bi lahko tekle kvečjemu od vročitve tožbe dalje.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP z zavrnitvijo toženčevih dokaznih predlogov. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da glede na sprejeto toženčevo pogodbeno obveznost, da bo s krvno analizo dokazoval, da kot udeleženec v prometu ni bil pod vplivom alkohola, v primeru pozitivnega alkotesta, predlagani dokazi z zaslišanjem prič niso bili primerni, ker to ni bil pogodbeno dogovorjen način dokazovanja. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje že razpolagalo z rezultati strokovnega pregleda (prilogi ... in ...), je pravilno zavrnilo tudi toženčev predlog, naj se ti rezultati pribavijo, saj je bil brezpredmeten.

Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato ta pritožbeni razlog ni podan in je v tem delu pritožba neutemeljena.

Pritožbena navedba, da sta policist in zdravnica o zadevi izpovedala le na splošno, je zavajajoča, nekorektna in zato neutemeljena. Oba sta namreč izpovedala o odločilnih okoliščinah toženčevega primera, to je, da je bil odrejen strokovni pregled toženca zaradi pozitivnega rezultata v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti (to je izpovedal policist), zdravnica pa je izpovedala, da je toženec glede na zapis medicinske sestre na naročilu za zdravniško preiskavo in odvzem krvi ter urina (...) odklonil odvzem krvi in oddajo urina ter, da tožencu ni rekla, da mu krvi in urina ni treba dati (... “na vprašanje, ali je tožencu rekla, da mu krvi in urina ni treba dati, pa priča (zdravnica) ni odgovorila pritrdilno.” - prvi odstavek na peti strani obrazložitve sodbe prve stopnje).

Pritožbena navedba, da izpovedbi policista in zdravnice v določenem delu potrjujeta toženčeve trditve, je nekonkretizirana, saj ne pojasni, katere toženčeve trditve sta priči v svojih izpovedbah potrdili.

Pritožbena navedba, da odredba o napotitvi na strokovni pregled ne more biti podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, je zmotna in zato neutemeljena, saj je to dokaz, da je bilo tožencu omogočeno, da ravna v skladu s svojo pogodbeno obveznostjo in na pogodbeno dogovorjen način ovrže domnevo o svoji alkoholiziranosti, ki jo je izkazoval zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sicer pogodbeno dogovorjeni dokaz o tem, da se šteje, da je bil toženec pod vplivom alkohola (tč. 5a 1. odstavka 3. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti).

Enaki razlogi veljajo za neutemeljenost pritožbene navedbe, da tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ne more biti dokaz, ker ni odražal dejanskega stanja.

Pritožba je zato neutemeljena v delu, ko izpodbija dokazno oceno in ugotovitve o odločilnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da je dokazna ocena izvedenih dokazov prepričljiva in pravilna, dejansko stanje je popolnoma in pravilno ugotovljeno, saj so ugotovljena vsa odločilna dejstva, pravilen pa je tudi pravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženec, čigar dokazno breme je bilo ovreči pogodbeno dogovorjeno domnevo o njegovi alkoholiziranosti v času nastanka škodnega dogodka ob dejstvu, da je preizkus toženčeve alkoholiziranosti pokazal prisotnost 2,15 grama alkohola na kilogram krvi (promila), na način, da bi poskrbel, da bi bila s skrbno analizo natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti (kakor to določa tč. 5b 1. odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti oz. pogodbe), česar pa toženec ni storil. Nedovoljene pritožbene novote pa so pritožbene navedbe, da je toženec prava neuka stranka, da se ni zavedal svojega dokaznega bremena, da se ni zavedal posledic, da je mislil, da je strokovni pregled opravljen s pregledom zdravnice. Teh navedb toženec namreč pred sodiščem prve stopnje ni podal pravočasno oz. jih niti ni podal, čeprav je bil na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno opozorjen na določbo čl. 286 ZPP (to potrjuje zapisnik na listni št. 53 spisa), v pritožbi pa tudi ni izkazal, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel podati pravočasno (I. odst. 337. čl. ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Prav tako pritožba neutemeljeno izpodbija izrek sodbe prve stopnje v delu glede teka prisojenih zamudnih obresti.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica iztožuje odškodnino zaradi kršitve pogodbe, in da je tožnici ta škoda nastala takrat, ko je oškodovancem izplačala posamezne zahtevane odškodninske zneske. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo materialnopravno podlago, to je določbo 7. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in 3. odst. 5. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, te določbe pa je tudi pravilno uporabilo.

Določba II. odst. 7. čl. ZOZP namreč določa, da zavarovalnica pridobi z izplačilom odškodnine oškodovancu pravico uveljavljati izplačilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od sklenitelja zavarovanja (torej od toženca) zaradi kršitve pogodbene obveznosti. V tej pravdi zahtevana denarna terjatev je torej v bistvu odškodnina zaradi kršitve pogodbe, gre za povrnitev škode tožnici, ta pa ji je nastala z dnem izplačila odškodnine oškodovancem.

Glede na vse obrazloženo tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Pritožba izrecno ne izpodbija odločitve o stroških pravdnega postopka, uraden preizkus odločitve sodišča prve stopnje v tem delu pa je pokazal, da ni obremenjena s katero od bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče zaključilo, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP).