Jedro

V 81. členu ZTuj-2 je določeno, da lahko policija po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca obvezno nastanitev tujca v centru nadomesti z milejšimi ukrepi, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev tujca iz države. V konkretnem primeru je Policijska postaja Ljubljana Center z odločbo o nastanitvi imenovanemu tujcu odredila omejitev gibanja v centru, ker obstaja nevarnost pobega, ker ni znana istovetnost, in ker ga ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve ugotovilo, da je omejitev gibanja tujca iz navedenih razlogov še vedno utemeljena. Pri tem pa tožena stranka ni upoštevala načela sorazmernosti in ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možnost postopek odstranitve tujce učinkovito izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov v skladu s 15. členom Direktive o vračanju in 81. členu ZTuj-2, oziroma ali je izrečeni ukrep v skladu z Direktivo o vračanju ustrezen po dolžini.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 214-200/2017/2 (141-11) z dne 22. 6. 2017 odpravi.

II. Policijski postaji Ljubljana Center se nalaga, da tujca nemudoma izpusti iz Centra za tujce v Postojni.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve, Policijska postaja Ljubljana Center je dne 28. 3. 2017 izdala odločbo št. 2253-46/2017/4 (3E692-230) o vrnitvi tujca A.A., iz katere izhaja, da tujec nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji od 4. 1. 2017, da ga je potrebno odstraniti iz države in da ima prepoved vstopa v državo za čas šestih mesecev.

2. Ministrstvo pojasnjuje, da je tožnik dne 17. 10. 2015 na mejnem prehodu Slovenska vas iz Republike Hrvaške v sklopu begunskega vala z avtobusom prišel na območje Republike Slovenije. Naslednji dan so ga prepeljali do mejnega prehoda Šentilj, kjer je 18. 10. 2015 zaprosil za azil oziroma mednarodno zaščito. Njegova prošnja za azil je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena, kar je potrdilo tudi Upravno sodišče s svojo sodbo I U 129/2016 z dne 5. 4. 2016. Konec maja se je napotil v Republiko Italijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito in v mestu Ferara prebival pet mesecev. Italijanski varnostni organi so ga deportirali nazaj v Slovenijo dne 24. 10. 2016. Ko je prispel v Slovenijo, je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito in bil nastanjen v azilnem domu v Ljubljani. V nadaljevanju je bila njegova zahteva za mednarodno zaščito ponovno zavrnjena, odločitev pa potrjena s sodbo Upravnega sodišča I U 1740/2016 z dne 4. 1. 2017. 3. Dne 28. 3. 2017 je Policijska postopka Ljubljana Center izdala odločbo o nastanitvi tožnika v Centru za tujce na naslovu Veliki Otok 44 z v Postojni, ker obstaja nevarnost pobega in ker tujca ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije. V odločbi ponovno obrazlaga dejanske okoliščine in navaja, da za osebo obstajajo razlogi nevarnosti pobega po petem odstavku 67. člena in okoliščine po drugem odstavku 68. člena ZTuj-2, saj je vstopil v državo kljub temu, da ni posedoval veljavne potne listine. Posedoval ni niti veljavnega vizuma oziroma dovoljenja za prebivanje, ki ga lahko izda pristojni organ Republike Slovenije, ali pristojni organ države pogodbenice Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 4. 6. 1985 ter nima možnosti bivati v Republiki Sloveniji, ker nima sredstev za prebivanje v Republiki Sloveniji. Prav tako tujec na območju Republike Slovenije nima sorodnikov, pri katerih bi lahko prebival. 4. Dne 22. 6. 2017 pa je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo izpodbijano odločbo št. 214-200/2017/2 (141-11), s katero je odločilo, da je omejitev gibanja tujca A.A., roj. ... 1991, državljana Afganistana, še utemeljena. Sklicuje se na prvi odstavek 79.a člena ZTuj-2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da razlogi nevarnosti pobega še vedno obstajajo. Tožena stranka pri tem poudarja, da je nevarnost pobega tujca utemeljena z dejstvi, da je v Republiko Slovenijo vstopil nezakonito, saj ni posedoval veljavne potne listine, niti veljavnega vizuma oziroma dovoljenja za prebivanje, ki ga lahko izda pristojni organ Republike Slovenije, ali pristojni organ države pogodbenice Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma. Center za tujce je pristojni organ ministrstva tudi obvestil o tem, da tujec ne sodeluje v postopkih ugotavljanja oziroma potrditve identitete, in da odklanja sodelovanje pri izdaji potnega lista za vračanje ter možnosti odstranitve oziroma vrnitve v Afganistan. Pojasnjuje še, da je v konkretnem primeru v teku postopek izreka milejšega ukrepa na podlagi 81. člena ZTuj-2, ki ga je sprožil tujec preko svoje pooblaščenke. Postopek še ni končan. Prav tako je tujec vložil tudi prošnjo za dovolitev zadrževanja v skladu s 73. členom ZTuj-2, ki je prav tako še v postopku reševanja. Ponovno poudarja, da okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca v smislu 6. alineje prvega ter 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, izhajajo iz odločbe o nastanitvi in odločbe o vrnitvi ter tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da RS ne bo zapustil v roku za prostovoljno vrnitev na zakonit način in dejstvo, da nima ustreznih dokumentov, ki bi mu omogočili vrnitev v matično državo. Da obstaja nevarnost njegovega pobega, pa izhaja tudi iz tujčevega predhodnega bivanja v Republiki Italiji.

5. Glede na vse navedeno tožena stranka meni, da so razlogi za omejitev gibanja tujcu po prvem in drugem odstavku 76. člena in prvem odstavku 78. člena v povezavi z 68. členom ZTuj-2 še vedno podani. Navedeno velja tako v zvezi z uporabljenimi ukrepi namestitve tujca v centru, kot tudi v zvezi z zastavljenim ciljem njegove odstranitve iz ozemlja RS.

6. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Sodišču predlaga, naj ji ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 22. 6. 2017 o preizkusu utemeljenosti omejitve gibanja tujca odpravi ter mu s svojo odločbo omogoči bivanje izven centra za tujce in dolžnost javljanja na najbližjo policijsko postajo, dokler bo to potrebno, oziroma dokler ne bo jasno, kaj se bo z njim zgodilo. Svojo tožbo utemeljuje z dejstvom, da se je iz Italije vrnil v Slovenijo 24. 10. 2016 in da od takrat dalje neprekinjeno živi v Ljubljani, na policijsko postajo se je javljal prostovoljno in samoiniciativno, kar kaže na njegovo aktivno prizadevanje sodelovanja v skladu z zakonom. Meni, da dejstvo, da je enkrat zapustil Slovenijo med azilnim postopkom in bil nato vrnjen po Dublinskem postopku, ni dovolj za sklepanje o njegovi begosumnosti, in da se mu podaljšuje pridržanje. Poleg tega njegov vstop iz Hrvaške v Slovenijo ni bil nezakonit, saj je bila v času večjega begunskega prehoda pot v Slovenijo organizirana z avtobusom. O njem pa je bila obveščena tudi policija. Večmesečno bivanje v centru za tujce tudi vpliva na njegovo slabo psihično počutje. Trenutno ima zagotovljeno možnost bivanja v Sloveniji na naslovu Škofijska Karitas Celje v Žalcu. Tam je tudi začasno vključen v njihove aktivnosti.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in razlogih zanjo, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi. Poudarja pa, da je tudi sodišče Evropske unije v svoji sodbi povedalo, da je treba prehod meje brez izpolnjevanja pogojev, zahtevanih z veljavno ureditvijo v državi članici, v skladu z ugotovitvami sodišča nujno šteti za nezakonit v smislu Uredbe Dublin III. Sodišču zato predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi gre za preizkus utemeljenosti omejitve gibanja tujca v centru za tujce, ki ga je opravilo Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi prvega odstavka 79. a člena ZTuj-2. Ta namreč določa, da ministrstvo po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru preveri utemeljenost omejitve gibanja po 68. členu ZTuj-2. V primeru, da ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra. Pri tem četrti odstavek 79. a člena ZTuj-2 še določa, da ministrstvo najkasneje en dan pred iztekom preizkusnega obdobja policiji in tujcu posreduje svoje odločitve. ZTuj-2 v 78. členu določa postopek v zvezi z omejitvijo gibanja, pri čimer iz 76. člena izhaja, da policija tujcu omeji gibanje in ga nastani v centru, če obstaja nevarnost pobega, ali če ni zapustil državo v določenem roku, ali če ni znana njegova istovetnost, in ga iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti.

11. Ni sporno, da je bila odločba o nastanitvi tujca v center izdana na podlagi ZTuj-2. Ta pa v drugem odstavku 1. člena navaja, da so bile v ta zakon povzete tudi direktive in sklepi Evropske unije, med drugim tudi Direktiva Sveta 2008/115/ES z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva o vračanju). Ta v prvem odstavku 15. člena, ki ureja pridržanje, določa, da se pridržanje državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, lahko odredi le, če obstaja nevarnost pobega ali se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve le, če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, ter da mora biti obdobje pridržanja kar se da kratko. V 16. točki uvodnih določb navedene Direktive pa je še določeno, da je pri uporabi pridržanja z namenom odstranitve treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti, in da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopkov odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna.

12. Tudi v 81. členu ZTuj-2 je določeno, da lahko policija po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca obvezno nastanitev tujca v centru nadomesti z milejšimi ukrepi, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev tujca iz države. V konkretnem primeru je Policijska postaja Ljubljana Center z odločbo o nastanitvi imenovanemu tujcu odredila omejitev gibanja v centru, ker obstaja nevarnost pobega, ker ni znana istovetnost, in ker ga ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve ugotovilo, da je omejitev gibanja tujca iz navedenih razlogov še vedno utemeljena. Pri tem pa tožena stranka ni upoštevala načela sorazmernosti in ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možnost postopek odstranitve tujce učinkovito izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov v skladu s 15. členom navedene Direktive o vračanju in 81. členu ZTuj-2, oziroma ali je izrečeni ukrep v skladu z Direktivo o vračanju ustrezen po dolžini. Tudi policijska odločba o nastanitvi tujca v center o navedenem nima nobene obrazložitve. Pri tem dejstvo, da je tožnik sam sprožil postopek milejšega ukrepa na podlagi 81. člena ZTuj-2 oziroma prošnjo za dovolitev zadrževanja v skladu s 73. členom ZTuj-2, na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ne more vplivati, saj gre v navedeni zadevi za dva samostojna postopka, ki sta se začela na prošnjo tožnika in ki še nista rešena. S tem, ko je tožnik vložil prošnjo iz 81. člena ZTuj-2, se namreč tožena stranka ni izognila obveznosti, da izpodbijano odločbo preveri tudi sama na omenjeni pravni podlagi. Da so razlogi za omejitev bivanja pri tožniku še podani, tako iz izpodbijane odločbe ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

13. Glede na navedeno je bilo potrebno tožnikovi tožbi v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 ugoditi.

14. Na podlagi prvega odstavka 79. a člena ZTuj-2 je v primeru, če se ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji potrebno tudi naložiti, da tujca nemudoma izpusti iz centra.