Jedro

V zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožnica sklenila s toženo stranko, je kot razlog za sklenitev navedeno delo v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa in usposabljanja delavca, prejšnje pogodbe o zaposlitvi pa so bile sklenjene iz različnih razlogov. Ker tožena stranka teh razlogov ni dokazala, saj je šlo pri prodajnih akcijah za novosti, o katerih so se delavke usposabljale sproti, pri toženi stranki pa je vedno potekala kakšna akcija, padec prometa oziroma poslovni riziko pa ni zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni podan zakonsko določeni razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in je treba šteti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. alinei 3. točke izreka spremeni tako, da pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 221,67 EUR ter ji po plačilu davka izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh.

V presežku glede zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska se zahtevek tožeče stranke zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (1., 3. in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnica z dnem 1. 9. 2009 sklenila pri toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati dne 30. 9. 2009 in je tožena stranka za čas od vključno 1. 10. 2009 dalje do vzpostavitve delovnega razmerja dolžna tožnici priznati vse pravice iz dela, če bi delala (1. točka izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je tožbo v delu, ki se nanaša na višji tožbeni zahtevek (da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas že od 1. 9. 2008 dalje), zavrglo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo (prva alinea 3. točke izreka), ji predložiti kopijo potrdila o prijavi v zavarovanje z dnem 1. 10. 2009 za nedoločen čas (druga alinea 3. točke izreka), ji za čas od vključno 1. 10. 2009 do ponovnega poziva na delo po predhodnem odvodu davkov in prispevkov izplačati znesek pripadajočih neto mesečnih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti (vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec) posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, in predložiti plačilne liste (tretja alinea 3. točke izreka) ter ji plačati del regresa za letni dopust za leto 2008 v znesku 221,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 12. 2008 dalje do plačila (četrta alinea 3. točke izreka), višji tožbeni zahtevek (za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi oziroma nadomestitev dela stare) pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 375,52 EUR tako, da jih v 8 dneh nakaže na TRR Delovnega sodišča v Kopru, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje (4. točka izreka).

Zoper 1., ugodilni del 3. in posledično 4. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Opozarja, da je tožba, vložena dne 26. 10. 2009, prepozna, saj je rok iz 2. odstavka 204. člena ZDR prekluzivni materialni rok, ki ga ni dovoljeno podaljševati, če zadnji dan pade na nedeljo, praznik ali drugi dan, ko se pri sodišču ne dela. Sporna je tudi uporaba 2. odstavka 204. člena ZDR. Tožnica je namreč že 5. 9. 2009 vedela, da ji zadnja pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana oziroma ji v podpis ne bo ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Najkasneje takrat je tožnica izvedela, da naj bi ji bile kršene pravice v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je potrebno pri presoji pravočasnosti tožbe uporabiti 3. odstavek 204. člena ZDR. Ker je tožnica vedela za obstoj domnevne kršitve pravice v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja že 5. 9. 2009, je tedaj pričel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe. Tudi iz tega razloga je tožba vložena prepozno. V zvezi s pravočasnostjo tožbe pa še opozarja, da je tožnica šele v pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2010 med drugim zahtevala ugotovitev, da je s 1. 9. 2008 pri toženi stranki sklenila delovno razmerje, ki še vedno traja (1. točka zahtevka). Tožnica je tako prvič v pripravljalni vlogi uveljavljala ugotovitveni zahtevek, da je z dnem 1. 9. 2009 sklenila pri toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas. Tako se izkaže, da je sodišče ugodilo zahtevku, postavljenem po preteku prekluzivnega roka. Kakršnokoli vsebinsko odločanje po preteku prekluzivnega roka je s procesnega vidika nedopustno in bi moralo sodišče tožbo zavreči. Nadalje navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku z izrekom, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati dne 30. 9. 2009, čeprav takšen zahtevek ni bil postavljen. Pri odločanju o ugotovitvenem delu zahtevka je sodišče sodilo ultra petitum, s čimer je podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz 2. člena ZPP. Brez ugotovitvenega tožbenega zahtevka v zvezi z nezakonitostjo prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnica za preostale uveljavljene zahtevke ne izkazuje pravnega interesa. Obenem opozarja, da je sodišče v delu zahtevka za ugotovitev, da je tožnica s 1. 9. 2009 sklenila pri toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas odločalo o prepozno postavljenem podrednem zahtevku. Glede vsebinske neutemeljenosti tožbenega zahtevka navaja, da je sodišče napačno ocenilo izpoved priče H.K.. V septembru 2009 so bile uvedene nove akcije in novi programi, zato se tožnica z njimi ni mogla seznaniti in se jih naučiti v času trajanja preteklih pogodb o zaposlitvi. Ker se je v tem času pričela akcija „10 najljubših“, ki je ena od najbolj odmevnih in je bila obsežna tako za blagajničarke kot za stranke, je jasno, da je bilo potrebno več časa za uvedbo navedene akcije. Tožnica se je usposabljala za te programe. Ko je priča H.K. izpovedala o enodnevnem usposabljanju, je imela v mislih akcije, ki jih tožena stranka stalno ponuja svojim strankam. Pri akciji „10 najljubših“, ki se je takrat prvič začela, gre za uveljavitev povsem nove in obsežne akcije. V konkretnem primeru, ko je bila uvedena doslej neznana akcija, je potrebno zaključiti, da je usposabljanje moralo biti daljše. Zaradi uvajanja novega programa je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega meseca. Ob dejstvu, da je bila tožnica v mesecu septembru večji del časa na dopustu oziroma v bolniškem staležu, se izkaže trajanje pogodbe o zaposlitvi za mesec dni za povsem utemeljeno. Glede na navedeno v pritožbi tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe tožene stranke in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena. Navaja, da je na pričakovanje glede nadaljnje zaposlitve lahko sklepati iz njene izpovedi, izpovedi prič H.K. in listinskih dokazov ter iz stalnih razpisov delovnih mest pri toženi stranki ob njenem odhodu. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj uvajanj ni bilo, temveč je šlo za akcije, ki so se stalno izvajale. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (razen v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od bruto zneska sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2008 – 4. alinea 3. točke izreka).

V zvezi s pravočasnostjo tožbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki dne 16. 9. 2009 vložila zahtevo za varstvo pravic, v kateri je zahtevala sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Na zahtevo, ki jo je tožena stranka prejela dne 17. 9. 2009, slednja v osemdnevnem roku ni odgovorila. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe iz 2. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je prekluzivni materialni rok, je tako začel teči 25. 9. 2009 in je potekel 25. 10. 2009. Ker je bila tega dne nedelja, se glede na določbo 4. odstavka 111. člena ZPP oziroma 3. odstavka 62. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) v takem primeru izteče rok s pretekom prvega naslednjega dne delavnika. Rok je tako potekel s pretekom ponedeljka, 26. 10. 2009, in tega dne je bila tudi tožba vložena neposredno na sodišče (1. odstavek v povezavi s 9. odstavkom 112. člena ZPP). Tožnica je torej pravočasno uveljavljala sodno varstvo, pri čemer ne gre za podaljšanje materialnega roka, kot to zmotno navaja tožena stranka, temveč za računanje roka oziroma določitev datum njegovega izteka.

V 3. odstavku 204. člena ZDR predvideva tudi neposredno varstvo za vložitev tožbe, in sicer 30 dni od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice. V konkretnem primeru gre za uveljavljanje nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas enega meseca (od 1. 9. 2009 do 30. 9. 2009), in zanjo je tožnica v vsakem primeru zvedela najkasneje ob poteku določenega časa, ko ji je delovno razmerje prenehalo. Do dejanskega prenehanja delovnega razmerja, ko je pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala veljati, je prišlo 30. 9. 2009. Zato tožba z dne 26. 10. 2009, tudi če se upošteva 30-dnevni prekluzivni rok za neposredno sodno varstvo po 3. odstavku 204. člena ZDR, ni prepozna. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 184/2008 z dne 5. 10. 2009 namreč že zavzelo stališče, da vprašanje, kdaj delavec zve za razlog nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi – torej za to, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom – na tek in potek prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR, ne vpliva. Če zve prej, še v času trajanja delovnega razmerja, lahko preoblikovanje v delovno razmerje za nedoločen čas uveljavlja v postopku po 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR. Ne (še) kot sodno varstvo zaradi nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, temveč kot zahtevek za ugotovitev sklenitve pogodbe za nedoločen čas.

Glede na navedeno je zmotno materialnopravno naziranje tožene stranke, da je 30-dnevni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR začel teči že 5. 9. 2009. Ker je bila tožnica takrat še v delovnem razmerju pri toženi stranki, je ravnala v skladu z določbo 1. odstavka 204. člena ZDR in zahtevo za odpravo kršitve z dne 16. 9. 2009 vložila še v času, ko je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas še zaposlena pri toženi stranki. Po izteku 8-dnevnega roka pa je svoj zahtevek uveljavljala na podlagi 2. odstavka 204. člena ZDR. Prav tako ne drži, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2010 prvič uveljavljala zahtevek na ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 9. 2009. Tožnica je s tožbo postavila zahtevek na ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas od septembra 2008, ko je bila sklenjena prva pogodba o zaposlitvi za določen čas (od 1. 9. 2008 do 30. 11. 2008), za primer neutemeljenosti slednjega pa tudi podredni zahtevek na ugotovitev sklenitve pogodbe za nedoločen čas od 1. 9. 2009. Zahtevka se razlikujeta le glede datuma nastanka trajanja delovnega razmerja za nedoločen čas, pri čemer je podredni zahtevek v celoti zajet v primarnem tožbenem zahtevku iz tožbe. V takem primeru je eventualno združevanje zahtevkov iz tretjega odstavka 182. člena ZPP zgolj navidezno in gre dejansko za en sam zahtevek iz 1. točke tožbe. Iz tega razloga je sodišče pravilno ravnalo, ko je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas že od 1. 9. 2008 dalje (po prvih štirih pogodbah o zaposlitvi) kot prepozno zavrglo in po vsebini odločalo le o delu zahtevka za čas od sklenitve zadnje pogodbe za določen čas, tj. od 1. 9. 2009 dalje. Ko sodišče, ki lahko prisodi manj od zahtevanega, primarnemu zahtevku delno ugodi, ne odloča (več) o podrednem tožbenem zahtevku. Drugačne pritožbene trditve, tj. da je sodišče odločalo oziroma ugodilo podredno postavljenem tožbenem zahtevku, se po obrazloženem izkažejo za neutemeljene.

Tožena stranka tudi očita, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je med drugim odločilo, da zadnja pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati dne 30. 9. 2009. Če bi bila kršitev določbe 1. odstavka 2. člena ZPP podana, bi glede na to, da jo tožena stranka uveljavlja v pritožbi, ta predstavljala upošteven pritožbeni razlog tako po 1. odstavku 339. člena ZPP kot po 3. odstavku 350. člena ZPP. Res je, da tožnica ni uveljavljala v tožbi posebej ugotovitve, da pogodba o zaposlitvi z dnem 30. 9. 2009 ni prenehala veljati, pač pa, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, ki še vedno traja. Pri preoblikovanju delovnega razmerja na podlagi 54. člena ZDR ne gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, temveč za ugotovitev, da je bila ta ves čas sklenjena za nedoločen čas, kar pomeni, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo s potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas (30. 9. 2009), temveč je trajalo še naprej. Sodišče je ostalo v mejah tožbenega zahtevka, ko je namesto besedila „ki še vedno traja“ odločilo o tem, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 30. 9. 2009, pravni interes pa je posledično izkazan za odločanje o dajatvenem delu zahtevka (da je tožena stranka za čas od vključno 1. 10. 2009 dalje do vzpostavitve delovnega razmerja dolžna tožnici priznati vse pravice iz dela, kot če bi delala). Zatrjevana relativna kršitev določb postopka ni podana.

V zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožnica sklenila 25. 8. 2009, za čas od 1. 9. 2009 do 30. 9. 2009, je kot razlog sklenitve navedeno delo v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa in usposabljanja delavcev – torej razlog po 11. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR. Prejšnje pogodbe o zaposlitvi za delo prodajalca – blagajnika za določen čas pa so bile sklenjene iz različnih razlogov. Tako je npr. že v pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 12. 2008 (B/2) med drugim kot razlog sklenitve navedeno usposabljanje za delo. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je poslovodkinja v marketu tožene stranke tožnici ob sklenitvi pogodbe z dne 25. 8. 2009 povedala, da se sklepa za en mesec zato, ker pada promet. Povedala je še, da je bila v septembru 2009 uvedena nova akcija (t. i. akcija „10 najljubših“), za katero se je usposabljala tudi tožnica, delavci pa se usposobijo v enem dnevu. Pritožbeno sodišče soglaša, da je šlo pri prodajnih akciji za novosti, o katerih so se vse delavke usposabljale sproti, da je pri toženi stranki vedno potekala kakšna akcija in je bilo vedno kaj novega, se je pa to naučilo sproti v enem dnevu. Z vsemi prodajnimi akcijami so se blagajničarke seznanjale sproti ob delu, iz izjave priče H.K., ki naj bi jo po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje napačno razumelo, pa ne izhaja, da je šlo za obsežno akcijo, ki bi narekovala posebno usposabljanje delavcev. Tudi sicer je njeno izjavo potrebno razumeti v kontekstu celotne izpovedi - torej vključno s tem, da je bil dejanski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi upad prometa v marketu, kar je tožnici tudi povedala ob sklenitvi pogodbe. Padec prometa oziroma poslovni riziko pa ne v 52. členu ZDR ne v Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadalj.) ni zakonit razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Na podlagi 54. člena ZDR se je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas od 1. 9. 2009 do 30. 9. 2009, preoblikovala v delovno razmerje za nedoločen čas. Zaradi tega je sodišče utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom, v obsegu razvidnem iz 3. točke izreka sodbe.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v 4. alinei 3. točke izreka ugodilo tožničinemu zahtevku za izplačilo regresa za sorazmerni del letnega dopusta za leto 2008 tako, da je tožena stranka od bruto zneska 221,67 EUR dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 31. 12. 2008 dalje do plačila. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska sorazmernega dela regresa, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Takšna sprememba sodbe v njenem sorazmerno majhnem delu ne narekuje drugačne odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 358. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 4. alinei 3. točke izreka spremenilo, v preostalem delu pa je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo 1., 3. in 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 155. členom ZPP. Ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno pripomogle k razjasnitvi zadeve, tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.