Jedro

Za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. utemeljenosti očitkov, da sta tožnika iz proizvodne hale odpeljala rjaste plošče z namenom, da si jih kasneje prisvojita, je treba najprej ugotoviti, kakšen je delovni proces pri toženi stranki, kje se je lahko z viličarjem gibal tožnik K.M. in posledično, kako to, da se je spornega dne gibal izven odrejenega območja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2010, vročena tožniku K.M. dne 15. 5. 2010, nezakonita (točka I/1 izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 15. 5. 2010 in še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do prevzema nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico (točka I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku od 15. 5. 2010 do prevzema nazaj na delo obračuna bruto plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 591,00 EUR, od bruto zneska plača vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (točka I/3 izreka sodbe). Odločilo je, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 470,28 EUR v roku 8 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila. Ugotovilo pa je tudi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2010, vročena tožeči stranki L.R. dne 15. 5. 2010, nezakonita (točka II/1 izreka sodbe), da delovno razmerje tožniku ni prenehalo s 15. 5. 2010 in še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do prevzema nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico (točka II/2 izreka sodbe). Odločilo je tudi, da mu je tožena stranka dolžna od 15. 5. 2010 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 781,97 EUR, od bruto zneska plačati vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska do plačila (točka II/3 izreka sodbe) in mu povrniti stroške postopka v višini 526,44 EUR v roku 8 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila (točka II/4 izreka sodbe).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Uveljavlja bistveni kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožniku K.M. B.R. prepovedal le vožnje na malico, ne pa tudi voženj na kavo. Ta ugotovitev je protislovna in nelogična, saj je tožnik K.M. primere, ko je smel z viličarjem oditi z oddelka Odprema potrdil na zaslišanju dne 23. 4. 2010, ko je povedal, da se je z viličarjem gibal po oddelku Odpreme in da je oddelek smel z njim zapustiti le, če je dotočil gorivo, če mu je počila guma ali v primeru, da so bila potrebna popravila na njem zaradi okvare, kar je jasno razvidno iz 1. odstavka njegovega zaslišanja na zapisniku o poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo. Glede na to tožnikovo izpoved in navajanja tožene stranke, je nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik K.M. povsem upravičeno vozil z viličarjem na kavo. Ob upoštevanju namenskosti viličarja ter B.R. prepoved, ki je bila izrečena le v zvezi z vožnjo na kavo, je logično utemeljen le zaključek, da je bila uporaba viličarja za zasebne namene prepovedana, iz česar sledi, da sta tožnika dejanje vnaprej načrtovala in si pri tem priskrbela viličar, saj brez njega težkih palet ne bi mogla prepeljati z območja rezanja CTL linije do Jelšingrad škarij, niti jih kasneje ne bi mogla odpeljati in skriti pod reno na območju Odpreme. Tožena stranka tudi ne razume zaključka sodišča prve stopnje, da tožnika plošč, ki sta jih kasneje prelagala, nista prepeljala z območja rezanja CTL linije do Jelšingrad škarij, ampak so se plošče pred tem že nahajale v neposredni bližini in sicer so bile zložene na mestu, ki je na skici označeno kot „rezerva palete“. Ob tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče A.B., ki je zatrdil, da je videl tožnika pri tem opravilu. Ob tem se tožena stranka sprašuje, kako bi sicer neskladne plošče z območja linije CTL prešle do območja označenega kot „rezerva palete“, saj se plošče, ki ostanejo po koncu rezanja na liniji CTL in se označijo kot neskladne, odpeljejo ali v A.B. trgovino, če se jih še da uporabiti za prodajo ali pa se naložijo na vagon in odpeljejo v pretopitev v obrat Jeklarna, tako da na območju „rezerva palete“ nimajo kaj iskati. Sodišče prve stopnje še navaja, da ne dvomi, da se tožnika na območju Jelšingrad škarij nista znašla po naključju, ne ukvarja pa se z vprašanjem, s kakšnim namenom sta prelagala plošče. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi tožnikov, da se je K.M. z viličarjem odpeljal do avtomata za kavo, kavo spil s tožnikom L.R., potem pa mu je pomagal premetati še nekaj plošč. Pri tem pa je sodišče pozabilo, da je tožena stranka izpostavila dejstvo, da se avtomat za kavo nahaja tudi na oddelku Špedicija, tik pred žigosno uro, ki jo morajo uporabiti vsi delavci pri odhodu, zato bi bilo logično, da bi tožnika, če sta svoje delovne obveznosti že opravila, odšla na kavo na ta avtomat in potem po žigosanju zapustila območje družbe, ne pa da se je K.M. moral z viličarjem odpeljati do oddaljenejšega avtomata za kavo na oddelek Finalizacije. Sodišče prve stopnje se ni posvetilo vprašanju, s kakšnim namenom sta tožnika plošče prelagala, saj je sledilo izpovedi L.R., da je zase iskal kos pločevine, ki bi ga uporabil za inovacijo. Pri tem je spregledalo, da je izpovedal, da je iskal kos debeline 2,5 mm in da ga v kupu ni našel, jasno pa je, da so bile na paleti najdene plošče dveh dimenzij in sicer debeline 2,5 mm in 2 mm. Nadalje pritožba navaja, da je logična izpoved priče A.B., da je mislil, da sta tožnika pripravila paleto po naročilu njunih nadrejenih, zato je nanjo napisal „trgovina“. S tožnikoma ni komuniciral, ker se mu to ni zdelo potrebno. Če bi K.M. res ukazal, da naj pelje plošče do polic ob njegovi trgovini, na paleto sigurno ne bi zapisal „trgovina“, ker bi bilo to nepotrebno. K.M. bi v tem primeru plošče zložil ob policah, s tem pa bi bilo jasno, da so te plošče namenjene prodaji. Z zapisom „trgovina“ pa je tako hotel preprečiti, da bi mu jih kdo od delavcev v popoldanski ali nočni izmeni odpeljal drugam ali jih celo pripravil za odvoz na reno. Tožena stranka se tudi ne strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, ki dvomi, da bi K.M. v času med 13.30 in 13.58 uro, ko je zapustil delovno mesto, uspelo paleto odpeljati do mesta, kjer je bila naslednji dan najdena, odmakniti paleto z zarjavelo pločevino, položiti na tla paleto z nerjavno pločevino in nanjo naložiti prej odstranjene palete, saj sta tožnika za omenjeno delo potrebovala največ 10 minut. Glede na to, da L.R. plošče zna povezovati, sta jih tudi povezala zelo hitro. Tako je imel K.M. na voljo še 20 minut, da se je stuširal in odžigosal odhod, zato so ocene sodišča o tem, da tožnika nista imela dovolj časa za pripravo plošč, napačne. Pritožba opozarja tudi na to, da je tožena stranka že v svojih vlogah izpostavila, da organizirane kraje materiala iz njenih prostorov niso nobena redkost in da je bila paleta najdena pod reno več kot očitno namenjena za odtujitev iz njenih prostorov, saj je bila nestehtana, neetikirana, zgolj povezana s povezovalnima trakovoma, da se plošče med transportom ne bi stresle in očitno skrita na mestu, kamor ni sodila. Ker toženi stranki dejstvo, da je oče tožnika K.M. A.M., zaposlen v družbi S. d.o.o., ki za toženo stranko opravlja prevoze materiala, saj je za to izvedela šele teden dni pred vložitvijo pritožbe, v spis vlaga dokazilo in sicer potrdilo te družbe, iz katerega je razvidno, da je tožnikov oče zaposlen v tem podjetju in je opravljal prevoze za toženo stranko v obdobju od 15. 4. 2010 do 29. 4. 2010. S tem želi tožena stranka dokazati, da sta tožnika dejanje vnaprej natančno načrtovala, da bi skrito paleto v enem od prihajajočih dni s pomočjo K.M. očeta pretihotapila z območja tožene stranke. Tožena stranka predlaga, da sodišče dopusti izvedbo tega novega dokaza, saj ga brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca postopka na prvi stopnji. Prav tako v spis vlaga izjavo industrijskega inženirja B.R., iz katere izhaja, da bi bilo ploščo debeline 2,5 mm, ki jo je po lastni izpovedbi dani na naroku dne 4. 2. 2010 kritičnega dne iskal tožnik L.R., da bi jo uporabil za izboljšavo pri pakirnem stroju za strech folijo, nemogoče uporabiti za izboljšavo na tem stroju. Tudi tega dokaza tožena stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca naroka za glavno obravnavo.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožečih strank in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in tožnikoma naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenima zahtevkoma tožnikov. Ugotovilo je, da dne 20. 4. 2010 nihče ni videl, da bi sporno paleto s ploščami nerjaveče pločevine v skupni vrednosti 4.500,00 EUR iz proizvodne hale peljala tožnika in jo skrila pod rjaste plošče z namenom, da bi si skrite plošče nerjavne pločevine kasneje prilastila, zato po oceni sodišča prve stopnje tožnikoma ni mogoče očitati, da sta v sostorilstvu pripravila in poskusila vzeti te plošče z namenom, da bi si jih kasneje prilastila. Tako tožnikoma ni moglo očitati, da sta dne 20. 4. 2010 kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima njuna kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 204. člena KZ, zato sta obe izredni odpovedi nezakoniti.

Utemeljeno očita pritožba sodišču prve stopnje, da je njegova ugotovitev, da je B.R. tožniku K.M. prepovedal le vožnjo na malico, ne pa tudi voženj na kavo, protislovna in nelogična. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo tudi zapisnik o zagovoru tožnika z dne 4. 5. 2010 (B2), kjer je K.M. izpovedal, da je delokrog delovnega mesta Voznik manipulant odpreme: nakladalno mesto, kamor kamion pripelje prazne palete in se jih razloži, nato pa jih lahko odpelje do adjustaže. Le ko gre natočit gorivo, ali po potrebi in navodilih pa lahko zapusti območje odpreme. Sodišče prve stopnje tako ni raziskalo, kakšen je delovni proces pri toženi stranki, kje se je lahko z viličarjem gibal tožnik K.M. in posledično temu tudi ne, kako to da se je kritičnega časa gibal izven tega območja.

Prav tako je utemeljena pritožba v delu, kjer očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do izpovedi priče A.B., ki je izpovedal, da je dne 20. 4. 2010, ko je na preši v bližini Jelšingrad škarij krivil pločevino za stranko, videl oba tožnika, ki sta prekladala pločevino, ki jo je z viličarjem pripeljal K.M.. Sodišče prve stopnje ni raziskalo, od kod je K.M. pripeljal pločevino, ki je, po izpovedi priče, očitno na območju Jelšingrad škarij pred tem ni bilo.

Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo razloga, zakaj sta tožnika odšla na kavo ravno k temu avtomatu in ne k avtomatu na oddelku Špedicija, ki je tik pred žigosno uro, glede na to, da sta oba tožnika svoje delo že opravila in bi lahko po tem, ko bi se žigosala, odšla domov.

Pravilno opozarja pritožba tudi na to, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi tožnika L.R., da je zase iskal kos debeline 2,5 mm in ga v kupu ni našel. Kot izhaja iz dokaznega postopka, so bile na paleti najdene plošče debeline tako 2 mm kot tudi 2,5 mm. Sodišče prve stopnje se do tega dejstva ni opredelilo.

Po stališču pritožbenega sodišča so umestne tudi pritožbene navedbe o tem, da je imel tožnik K.M. med 13.30 in 13.58 uro, ko je zapustil delovno mesto, na razpolago dovolj časa, da bi paleto odpeljal do mesta, kjer je bila naslednji dan najdena. Sodišče namreč v tej zvezi ni izvajalo nobenih dokazov, s katerimi bi lahko svojo argumentacijo podkrepilo.

Pritožbenih navedb v zvezi z očetom tožnika K.M. in izjavo B.R. pa na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj gre za pritožbene novote, ki bi jih stranka lahko navajala oziroma dokaze predlagala le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, tega pa tožena stranka ni izkazala.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Zaradi tega je ugodilo pritožbi tožene stranke in ker samo ne more dopolniti postopka, saj je potrebno dopolniti že izvedene dokaze in opraviti morebitna soočenja, odvisno od izpovedi zaslišanih tožnikov in prič, je na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje z dopolnitvijo že izvedenih dokazov ugotovi, kako je potekal delovni proces pri toženi stranki in sicer, kje se je smel z viličarjem gibati tožnik K.M., kje so se dejansko pred tem nahajale sporne palete in kako to, da sta se tožnika dobila na kavi prav pri tem avtomatu in ne pri tistem pri žigosni uri ter zakaj se je tja K.M. pripeljal z viličarjem. Pri tem naj ponovno zasliši oba tožnika, priči A.B. in B.R. ter po potrebi opravi soočenje s pričo A.B., pa tudi B.R.. Opredeli pa se naj tudi do navedb tožene stranke o že izvršenih krajah pri njej; do tega, da so se v paleti nahajale plošče debelin 2mm in 2,5 mm in izpovedi tožnika L.R., da plošč debeline 2,5 mm ni bilo v paleti; pa tudi do tega, koliko časa je potrebno, da bi viličarist paleto odpeljal do kraja, kjer je bila naslednji dan najdena. Na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka, naj sodišče prve stopnje sprejme dokazno oceno in o zadevi ponovno odloči. Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP so stroški odgovora na pritožbo nadaljnji pritožbeni stroški.