Jedro

Predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki naložilo, da tožnici omogoči dostop do vsega gradiva, dokumentacije, delovnih sredstev in osebnih stvari, ki so se nahajale na njenem delovnem mestu, ni utemeljen, saj tožnica ni izkazala, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek nenadomestljive škode. Že pred podajo predloga za izdajo začasne odredbe je namreč tožena stranka tožnici omogočila dostop do vseh v predlogu omenjenih predmetov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice s sklepom opr. št. I Pd 1066/2008 z dne 27. 9. 2010 izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici omogočiti dostop do vsega gradiva, dokumentacije, ostalih delovnih sredstev in delovnega materiala ter do vseh tožničinih osebnih stvari, ki so se na dan pečatenja nahajale v omarah in predalih na njenem delovnem mestu na naslovu tožene stranke ...(x) in se sedaj nahajajo v poslovnih prostorih toženke na naslovu ...(y) kot izhaja iz točk a, b, c, d in e točke 1. Sklenilo je, da ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po pravnomočni rešitvi te pravdne zadeve (točka 2) in da se v primeru, da tožena stranka ne bo izpolnila obveznosti iz 1. točke tega sklepa, tej izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR. Izvršbo za izterjavo te denarne kazni bo sodišče opravilo po uradni dolžnosti. Hkrati bo izdalo nov sklep, s katerim bo toženi stranki naložilo nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo denarno kazen, višjo kot v tem sklepu, za primer, če tožena stranka niti v novem roku ne bo izpolnila obveznosti. Zoper toženo stranko, ki kljub drugi izrečeni kazni ne izpolni svoje obveznosti, postopa sodišče še naprej tako, kot je navedeno zgoraj, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže 10-kratnika denarne kazni izrečene v tem sklepu (točka 3).

Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila ugovor, o katerem je odločilo prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom z dne 21. 10. 2010. Ugovoru je ugodilo in sklep opr. št. I Pd 1066/2008 z dne 27.9. 2010 razveljavilo ter zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep z dne 21. 10. 2010 se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi bilo med strankama sporno, ali se celotno gradivo, ki ga je tožena stranka navedla v začasni odredbi, sploh nahaja pri toženi stranki, saj je ta ob pečatenju tožničinih omar in predalnikov popisala gradivo in stvari, ki so se v njih nahajale in je o tem sestavila tudi zapisnik. Ob primerjavi predloga za izdajo začasne odredbe in razpredelnice, ki je priloga zapisnika komisije tožene stranke za pregled in popis nerešenih zadev št. ... z dne 22. 6. 2007, je jasno, da je tožnica v predlogu zahtevala vrnitev v posest zgolj tistih stvari, za katere je tožena stranka sama v citiranem zapisniku oziroma v njegovi prilogi navedla, da so se na dan pečatenja nahajale v tožničinih omarah in predalnikih. Res je tožena stranka opravila primopredajo, vendar jo je opravila šele po izdaji sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 27. 9. 2010, pri čemer je bil tožnici izročen le manjši del stvari, zahtevanih s predlagano začasno odredbo. Tako je tožnici večina gradiva, dokumentacije, ostalih delovnih sredstev in delovnega materiala ter njenih osebnih stvari, ki so se na dan pečatenja nahajale v omarah in predalih, še vedno nedostopna. Zaradi tega tožnici nastaja nenadomestljiva škoda, ker ji že vrsto let niso dostopni njeni osebni dokumenti in zasebne stvari, vezane predvsem na njeno strokovno delo, zaradi česar je zelo moteno njeno osebno strokovno udejstvovanje in onemogočen njen strokovni ter karierni razvoj. S tem ko tožena stranka vsa zasebna gradiva tožnice daje v preglede, prerazporejanja, preiskovanja, razpolaganja ipd. različnim osebam, grobo posega v tožničino zasebnost in dostojanstvo in njeno integriteto. Tožnica je ob takem ravnanju močno prizadeta. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da naj za izdajo začasne odredbe ne bi bili podani zakonski pogoji, ker naj tožnica ne bi več izkazovala, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek nenadomestljive škode, pri tem pa se ni opredelilo do trditve tožnice, da toženi stranki z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela nikakršne škode ali hujših neugodnih posledic in da bi bilo po izvršitvi odredbe tudi kadarkoli mogoče vzpostaviti prvotno stanje in da torej tožnici nastanka nenadomestljive škode v konkretni zadevi sploh ni treba izkazati. Tožena stranka je utemeljenost sklepa za izdajo začasne odredbe in izdanega sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 27. 9. 2010 konkludentno priznala s tem, ko je takoj po prejemu tega sklepa izvršila primopredajo v navzočnosti prič in s primopredajnim zapisnikom, vendar pa tožnici ni izročila vsega gradiva in tako svoje obveznosti po točki 1. sklepa o izdaji začasne odredbe ni v celoti izpolnila. Ta delna izpolnitev sklepa o izdaji začasne odredbe dokazuje, da je začasna odredba v tem delu utemeljena in je sodišče prve stopnje ne bi smelo razveljaviti. Utemeljena pa je tudi začasna odredba v preostalem delu, v katerem je tožena stranka še ni izpolnila. Okoliščine, zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, se pozneje niso spremenile, tako da odredba ne bi bila več potrebna, saj tožnici dostop do vseh stvari, ki so predmet začasne odredbe ni bil omogočen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek tega člena), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek tega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in spremembe), ki opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku istega člena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da je dolžnik t.j. tožena stranka v tej fazi postopka dokazala, da je izpolnila zahteve iz začasne odredbe. Ocenilo je, da po tem, ko je dolžnica - tožena stranka delno izpolnila začasno odredbo, upnica – tožnica ne izkazuje več, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek nenadomestljive škode in je iz tega razloga začasno odredbo zavrnilo.

Sodišče prve stopnje se sicer ni izrecno opredelilo o tem, ali je terjatev tožnice verjetno izkazana, vendar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je štelo, da je terjatev tožnice verjetno izkazana, saj se je opredelilo do ene izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ (nastanek nenadomestljive škode), do katere se je potrebno opredeliti šele po tem, ko je ugotovljena verjetnost, da terjatev obstoji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je verjetnost tožničine terjatve izkazana, saj iz listinskih dokazov v spisu izhaja, da je tožnica dne 15. 1. 2008 na generalnega direktorja Policije vložila Prošnjo za izpolnitev obveznosti in odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja (A1), v kateri med drugim navaja, da ji delodajalec ne zagotavlja prostega dostopa do prostorov in delovnega materiala za nemoteno izpolnjevanje delovnih obveznosti in prosi za odpravo kršitev in nezakonitosti. Ker delodajalec v roku iz 2. odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 65/2002 in nadalj.) o zahtevi oziroma prošnji ni odločil in kršitve ni odpravil, je tožnica v osmih dneh skladno s 1. odstavkom 25. člena istega zakona vložila pritožbo na Vlado RS – Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja dne 7. 2. 2008 (A2). Komisija o tožničini pritožbi ni odločila v roku 30 dni, ki je določen v 2. odstavku 39. člena ZJU, ampak šele dne 9. 4. 2008 (B1), zato je tožnica v roku 30 dni od dneva, ko je potekel rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe, dne 4. 4. 2008 vložila tožbo.

Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ne izkazuje, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek nenadomestljive škode. Vendar razlog ni v tem, da je tožena stranka šele po izdaji začasne odredbe del stvari tožnici vrnila, ampak v tem, da je Komisija za odpečatenje omar in predalnikov dne 6. 3. 2008 (B31) odpečatila omare in predalnike, ki so bili zapečateni dne 22. 6. 2007, kot izhaja iz zapisnika komisije za pregled in popis nerešenih zadev (B30) in priloge ter del stvari tožnici s primopredajnim zapisnikom tožnici vrnila. Iz priloge pod B32 izhaja, da je bil tožnici dne 20. 3. 2009 omogočen dostop do predmetov, ki so bili shranjeni v omarah inv. št. 51015223 in 51029355, in so se tega dne nahajali v omari inv. št. 51029355, ki je bila dana na uporabo tožnici. Tako je imela tožnica že pred podajo predloga za izdajo začasne odredbe vsaj od 6. 3. 2008 možnost dostopa in uporabe svojih osebnih stvari in dokumentov, vezanih neposredno nanjo, zasebnega strokovnega gradiva in drugega delovnega gradiva, saj je tožena stranka zapečatene omare odpečatila in tožnici tako nenadomestljiva škoda ni mogla nastati. Obstoj razloga za izdajo začasne odredbe po tretji alinei 2. odstavka 272. člena ZIZ pa tožnica zatrjuje zgolj pavšalno, brez navedbe konkretnih dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pogoji za izdajo začasne odredbe po predlogu tožeče stranke niso izkazani, zato je pritožba tožeče stranke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke ugodilo in predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo, neutemeljena. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 2. odstavku 365. člena ZPP.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona sklenilo, da sama krije svoje stroške pritožbe.