Jedro

Če sodišče v nasprotju z določbo 2. odst. 251. čl. ZPP/77 pred postavitvijo izvedenca ne zasliši strank o tem, koga bo postavilo za izvedenca, pa to ni vplivalo in tudi ni moglo vplivati na pravilnost odločbe, ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da toženka na podlagi sporazuma, ki naj bi bil sklenjen med njo in pokojnim R. M. dne 15.1.1992, ni pridobila solastninske pravice glede dvosobnega stanovanja št. 20 v izmeri 57,20 m2 v IV. nadstropju hiše na ... v Ljubljani. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 223.703,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.6.1998 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh treh možnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo pošlje v ponovno sojenje. V obrazložitvi navaja, da zaključki sodbe v celoti temeljijo le na ugotovitvah izvedenca grafologa, postavljenega v postopku pred sodiščem, še predno so bile zaslišane stranke in njegovem dopolnjenem mnenju. Sodišče je v nasprotju z ZPP postavilo izvedenca grafologa, ne da bi o tem prej zaslišalo stranke. Tudi ni šlo za noben nujen primer, da bi se tak način postavitve izvedenca lahko opravičeval. Od sodišča postavljeni grafolog je napravil mnenje in na njem sodišče zaključke, ne da bi vedel karkoli o strankah in o tistem, ki naj bi podpisal. Tekom postopka se pred sodiščem ni ugotavljalo, kdo je napravil po predlogi podpis, če R M ni podpisal sporazuma. To mnenje prihaja v nasprotje s samim seboj, saj obenem trdi, da je sporni podpis napravljen po predlogi, ko pa to obrazloži, pa trdi, da si sporni podpis in primerjalni niso v ničemer podobni. V primeru, da bi prišlo do naprave podpisa po predlogi, bi pisec sigurno gledal, da bi bil podoben podpisu, katerega podpisuje, ne pa da bi napravil čisto drugačnega, kot to ugotavlja izvedenec grafolog. Pisec bi se potrudil, da bi bil podpis originalen, vsaj podoben, če ne kopiran v vseh elementih. Ta nepravilna in nelogična ugotovitev spremlja izvedenca od začetka ves čas postopka. Drugi sklep njegovega mnenja pa je, da fotokopija sporazuma zaradi slabe fotokopije ni primerna za podajo mnenja z gotovostjo, kolikor pa je le mogoče slediti potezam pisala, pa izvedenec zaključuje, da podpisa na originalu z največjo verjetnostjo ni napisal R M. Že ta ugotovitev izvedenca grafologa pa pokaže, da obstaja verjetnost, da je M. le spreminjal svoje podpise, saj tega grafolog primerja z drugimi nespornimi podpisi. Da je M spreminjal svoje podpise, navajajo tudi stranke. Grafolog pri izdelavi mnenja ne upošteva mnenja izvedenca medicinske stroke, da je na spremembo podpisa vplivalo telesno stanje, v katerem se je takrat nahajal pokojni M. Izvedenec zdravnik je odgovoril, da je v konkretnem primeru na spremenjen podpis vplivalo telesno stanje M. Znano pa je, da je bil hudo bolan, saj je nekaj dni za tem umrl. Prav v podkrepitev teh navedb je tožena stranka sicer sama angažirala izvedenca grafološke stroke, ki je po ogledu sporazuma tudi podal pismeno mnenje, ki ga je toženka predložila sodišču. Njegov zaključek je, da ni mogoče podati decidiranega mnenja glede originalnosti ali ponarejenosti podpisa na sporazumu. Kljub temu, da je to zasebno izvedeniško mnenje, pa bi ga sodišče moralo sprejeti kot navedbo strank in vanj vpogledati listinski dokaz. Navkljub vsemu sodišče v popolnosti sledi mnenju izvedenca, čeprav je toženka zaradi napačnih ugotovitev in pomanjkljivosti predlagala novega izvedenca, prav zaradi tega, ker je utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Toženka je upravičeno zahtevala mnenja drugih izvedencev na podlagi tretjega odstavka 261. člena ZPP. Toženka se pritožuje tudi zaradi odmere stroškov, saj tožeča stranka ni uspela v celoti. Zahtevek za izročitev ključa je bil zavrnjen.

Pritožba ni utemeljena.

Glede očitanih procesnih kršitev: Pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev določbe drugega odstavka 251. člena ZPP in tretjega odstavka 261. člena ZPP. Res drugi odstavek 251. člena ZPP določa, da sodišče, preden odloči, koga bo vzelo za izvedenca, zasliši o tem stranke, v nujnih primerih pa lahko določi izvedence, čeprav stranke niso bile poprej zaslišane. Res je sicer, da sodišče pred izdajo sklepa o postavitvi V B za izvedenca grafološke stroke glede vprašanja, koga naj postavi za izvedenca, ni zaslišalo pravdnih strank. Sklep o postavitvi pa je poslalo obema pravdnima strankama, ki nanj nista reagirali. Tožena stranka šele sedaj v pritožbi prvič sodišču očita to napako, čeprav je sodišče prve stopnje že pred tem s prvo sodbo opr. št. II P 349/92 z dne 11.12.1992 odločilo enako kot sedaj, zoper to sodbo se je tožena stranka pritožila, vendar je takrat ni prav nič motilo, da ni bila zaslišana pred postavitvijo izvedenca. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP ima kršitev kakšne procesne določbe iz tega zakona pomen bistvene kršitve določb pravdnega postopka le takrat, če je taka kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Kršitev določbe drugega odstavka 251. člena ZPP pa gotovo ni taka, da bi lahko vplivala na zakonitost sodbe.

Tretji odstavek 261. člena ZPP pa določa, da v primeru, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je mnenje V B z dne 10.8.1992 in dopolnitev tega mnenja z dne 25.3.1998 po predhodnem zaslišanju izvedenca medicinske stroke dr. B P, povsem jasno in nedvoumno, da v njem ni nikakršnih nasprotij ali pomanjkljivosti in tudi ni utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja, zato tudi niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 261. člena ZPP, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti drugega izvedenca grafološke stroke, kot je to res predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zato ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Res je tudi, da je tožena stranka k svoji pritožbi z dne 19.1.1993 (list. št. 51 in 52) priložila mnenje V V, sodnega izvedenca za grafologijo, z dne 14.1.1993. Res je tudi, da V V v svojem mnenju navaja, da ni mogoče podati zanesljivega oziroma celo decidiranega mnenja glede originalnosti ali ponarejenosti podpisa na sporazumu z dne 15.1.1992, vendar to utemeljuje s tem, da ne razpolaga z več podpisi ali vsaj nekaj rokopisa iz zadnjih dni podpisnikovega življenja. Primerjal je namreč samo sporni podpis na sporazumu z dne 15.1.1992 z nespornim podpisom pokojnega R M na kupoprodajni pogodbi z dne 18.11.1991. Je pa V V v tem svojem mnenju, ki ga sodišče sicer ni sprejelo niti kot listinski dokaz, navedel tudi, da so med spornim in primerjalnim podpisom velike rokopisne razlike, takšne razlike pa seveda najdemo navadno pri ponarejenih podpisih. Navedel je še, da bi v tem primeru morali upoštevati hudo bolezen, zaradi katere je podpisnik domnevno umrl nekaj dni po podpisu. Prav to pa je sodišče prve stopnje storilo s tem, da je postavilo še izvedenca medicinske stroke dr. B P, ki je v svojem mnenju navedel, da je bil pokojni R M telesno sposoben za podpis, vsekakor pa bi bil njegov podpis močno spremenjen. Podpisal pa se je v bolnici na dan obiskov bolnikov in to le 13 dni pred smrtjo. Izvedenec grafolog pa je v dopolnitvi svojega mnenja po pregledu mnenja izvedenca P navedel, da zdravstveno stanje ali podpisovanje v postelji leže vpliva na kvaliteto podpisa, vendar pa ne na individualne rokopisne značilnosti tistega, ki podpisuje. Zato je vztrajal pri tem, da podpis na originalu sporazuma, ki naj bi ga dne 15.1.1992 sklenila toženka in sedaj pokojni R M, ni M. podpis. Pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo izvedensko mnenje V vpogledati vsaj kot listinski dokaz, ne drži. V je izvedenec in naj bi dajal mnenja o strokovnih vprašanjih, za presojo katerih sodišče s mo nima dovolj znanja. Listina pa je nekaj drugega, njena procesna vrednost in oblike pa so določene v členih 230 do 234 ZPP.

Glede ostalih pritožbenih navedb: Pritožbeno sodišče ne razume smisla pritožbene trditve, da je od sodišča postavljeni grafolog napravil mnenje in na njem sodišče zaključke, ne da bi vedel karkoli o strankah. Res ni jasno, zakaj bi moral izvedenec grafološke stroke kaj vedeti o strankah, saj je bila njegova naloga le, da je ugotavljal pristnost ali nepristnost podpisa R M na spornem sporazumu. Vedel pa je izvedenec nekaj o tistem, ki naj bi podpisal sporazum, to je o R M, saj je pri dopolnitvi svojega mnenja, kot je že bilo navedeno, že poznal mnenje izvedenca medicinske stroke dr. Pi.

Prav tako ni jasno, kam meri pritožba s trditvijo, da se pred sodiščem ni ugotavljalo, kdo je napravil po predlogi podpis, če R M ni podpisal sporazuma. To za odločitev v tej pravdni zadevi seveda nima prav nikakršnega pomena, zato je povsem jasno in tudi seveda pravilno, da se sodišče s tem nepotrebnim vprašanjem ni ukvarjalo.

Pritožbena izvajanja o tem, da če bi bil sporni podpis na sporazumu res napravljen po predlogi, da bi potem moral biti podoben drugim podpisom, so glede na povsem jasno vsebino izvedeniškega mnenja V B brez vsake teže. Bistveno je le vprašanje, ali je sporazum podpisal R M ali pa ga ni podpisal. Na to jasno vprašanje pa je izvedenec grafolog tudi povsem jasno odgovoril. Res izvedenec B ni upošteval mnenja izvedenca medicinske stroke dr. P, ki se je celo spustil v presojo vprašanja, ki nikakor ne more biti domena njegove stroke in ga sodišče o tem tudi ni nič vprašalo, ko je podal mnenje, da podpis na sporazumu verjetno ni ponarejen. Na mnenje izvedenca medicinske stroke je izvedenec grafološke stroke povsem jasno in strokovno prepričljivo odgovoril, zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je takšno mnenje sprejelo in na njem tudi zasnovalo svojo odločitev.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo tudi svojo odločitev glede stroškov. Prav ima sicer pritožba, da glede na prvotno postavljeni zahtevek tožeča stranka v tej pravdi ni v celoti uspela, saj je bil njen zahtevek glede izročitve ključa, kar je tudi bila vsebina prvotnega tožbenega zahtevka, zavrnjen. Pritožbeno sodišče pa soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v zvezi s tem niso nastali nobeni dodatni stroški, razen stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, ki pa jih sodišče prve stopnje ni priznalo. Priznalo pa je ostale stroške tožeče stranke in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Pritožbeno sodišče je kljub temu, da same odmere stroškov pritožba ne graja, opravilo preizkus po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odmera stroškov povsem pravilna in zakonita.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi dejansko niso podani ali pa so pravno neupoštevni, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni storilo nobene take kršitve, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.