Jedro

Kakšen pravni pomen ima ustaljena sodna praksa na področju priznavanja denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo (po kateri se odškodnina odmerja po razmerah, ki obstajajo v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje in zaradi česar je oškodovanec upravičen do plačila obresti od prisojene odškodnine šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje), in ki se je more spreminjati od primera do primera, je bilo pojasnjeno že v vrsti odločb tega sodišča (npr. v zadevi II Ips 479/2001 in dr.). Tudi v tem primeru je bilo postopano enako ter bi drugačno obravnavanje oškodovancev v odškodninskih sporih povzročilo kršitev z Ustavo RS zagotovljene pravice do enakega varstva pravic. Vprašanje spremembe ustaljene sodne prakse pa presega okvire konkretnega (obravnavanega) spora.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnika sta s tožbo iztoževala odškodnino za škodo, ki je njima nastala v posledici prometne nezgode, katero je povzročil toženkin zavarovanec. Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti ugodilo zahtevku druge tožnice, ki je uveljavljala le odškodnino za materialno škodo. Prvemu tožniku, ki je terjal odškodnino za nepremoženjsko škodo, pa je priznalo 3,550.000 SIT odškodnine, presežek do celotne terjatve v višini 5,900.000 SIT pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in znižalo prvemu tožniku priznano odškodnino za nepremoženjsko škodo za 550.000 SIT, v preostalem delu pa je toženkino pritožbo ter pritožbo prvega tožnika zavrnilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila prvi tožnik in toženka, ki sta uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala in sicer tožnik, da se mu dosodi tudi preostala zahtevana odškodnina, toženka pa, da se tožnikov zahtevek zniža še za nadaljni znesek 1,500.000 SIT. Tožnik povzema v reviziji dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj in izvedenska mnenja, poudarja nekatere ugotovitve in zaključuje, da je glede na ugotovljene okoliščine utemeljena zahtevana odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode v višini, kot jo je s tožbo uveljavljal. Čeprav je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je toženka odgovorna za celotno škodo iz naslova duševnih bolečin za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ne le v obsegu 66 odstotkov, odškodnine za navedeno obliko škode ni zvišalo. Na odškodnino je čakal skoraj 6 let. Nesprejemljiva je tudi odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Te bi morale biti priznane od vložitve tožbe dalje in ne šele od izreka sodbe sodišča prve stopnje, kot sta presodili sodišči nižjih stopenj, sklicujoč se na sodno prakso. S takšno prakso sodišča dajejo potuho zavarovalnicam, ki imajo probleme s tem, kako prikriti velik dobiček in v podkrepitev tega povzema del članka iz revije M. z dne 04.04.2001. Po izvajanjih toženke je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v dokaznem sklepu ni navedlo, na katere dokaze je oprlo sodbo, in te zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe smiselno izhaja, da je bilo upoštevano tudi mnenje dr. B., s čimer toženka ni soglašala. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je spremenilo dejansko stanje brez obravnave, ko je presodilo, da so vse tožnikove težave tudi v zvezi s Scheuermannovo boleznijo posledica prometne nesreče. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker so odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode previsoko priznane, poleg tega pa je za nezgodo soodgovoren tudi tožnik, ki ni bil pripet z varnostnim pasom. V nasprotju s podatki kazenskega spisa je ugotovitev, da je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo. Tudi stroški postopka niso pravilno odmerjeni.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavilo, in nasprotnima strankama, ki na vročeni reviziji nista odgovorili (3. odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Na podlagi sodbe sodišča druge stopnje je prvemu tožniku (naprej tožnik) pravnomočno priznana naslednja odškodnina za nepremoženjsko škodo: za telesne bolečine 1,350.000 SIT, za strah 150.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,500.000 SIT, to je skupaj 3,000.000 SIT. Taka odškodnina je bila priznana na podlagi ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je tožnik pri prometni nezgodi utrpel naslednje poškodbe: obtolčenino ledvenega dela, leve ledvice in levega kolka, levega ramena in levega stegna, obtolčenino glave ter kri v urinu. Po poškodbi hrbtenice je postalo manifestno tudi Scheuermannovo obolenje (obolenje hrbtenice). V zvezi s tem obolenjem je pritožbeno sodišče na podlagi mnenja izvedenca dr. D. ugotovilo, da nesreča ni bila sprožilni moment za nastanek navedene bolezni, ampak je bila le sprožilni moment za nastanek težav (klinično nemo obolenje je postalo klinično manifestno). Glede na tako ugotovitev je pritožbeno sodišče zaključilo, da je potrebno tudi navedene posledice pripisati prometni nesreči. Po revizijskih izvajanjih toženke naj bi bil postopek kršen, ker sodišče prve stopnje ni navedlo v dokaznem sklepu, na katere dokaze je oprlo sodbo, ker iz sodbe smiselno izhaja, da je bilo uporabljeno tudi mnenje dr. B. (čeprav je toženka temu nasprotovala, ker je bilo pribavljeno pred pravdo), in ker je sodišče druge stopnje spremenilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na posledice obolenja hrbtenice. Po presoji revizijskega sodišča niso bile zagrešene očitane kršitve postopka. Izvajanja v zvezi z dokaznim sklepom v luči vsebine 287. člena ZPP (ki se nanaša na dokazni sklep), niso razumljiva. Kolikor pa toženka meni, da zaradi zatrjevane opustitve sodba ni razumljiva, revizijska izvajanja niso utemeljena, ker sodba sodišča druge stopnje vsebuje v zvezi s postopkom in sprejeto odločitvijo jasne in zadostne razloge, tako da je sodba razumljiva v vseh svojih sestavinah.

Revizija ima sicer prav, da sodišči nižjih stopenj ne bi smeli uporabiti pred pravdo pribavljenega mnenja dr. B., ker je temu toženka nasprotovala. Toda relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP bi mogla nastati le, če bi zatrjevana kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in izpodbijano odločitvijo pa v reviziji ni opredeljena. Smiselno (kot se izraža revizija) iz sodbe ne more izhajati uporaba enega dokaza, kadar sodišče uporabi iz več izvedenskih mnenj le skladne ugotovitve (kar pomeni v obravnavanem primeru, da je bilo uporabljeno izvedensko mnenje sodno postavljenega izvedenca dr. D. in ne kaj več ali drugega). Prav tako ni bil kršen postopek na drugi stopnji sojenja v delu, ki se nanaša na presojo izvedenskega mnenja dr. D.. Obe sodišči nižjih stopenj sta ugotavljali vpliv scheuermanove bolezni na sporno škodo na podlagi mnenja izvedenca dr. D.. Ta je podal mnenje, da je bila nezgoda sprožilni moment za nastanek težav po obravnavanem obolenju oz. da je nezgoda neposreden vzrok, da je prej klinično nemo obolenje postalo klinično manifestno (ter da je le enotretjinska verjetnost, da bi imel tožnik težave tudi brez nezgode). Na navedeni podlagi je sodišče druge stopnje presodilo, da je toženka odgovorna tožniku tudi za škodo, ki se je v zvezi z obolenjem manifestirala zaradi poškodbe. Take ugotovitve so očitno oprte na drugo točko 358. člena ZPP. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bil postopek sodišča druge stopnje v skladu z navedeno postopkovno določbo in da pri tem ni zagrešilo kakšne kršitve postopka.

Sodišči nižjih stopenj sta na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da je bil tožnik ob nezgodi pripet z varnostnim pasom. Na tako ugotovitev je revizijsko sodišče vezano in je toženka z revizijo ne more izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik med vožnjo pripet z varnostnim pasom, pa sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno zaključili, da za škodne posledice ni soodgovoren (kar je pravni sklep) ter je zato podana izključna odgovornost toženke. V sklop dejanskih ugotovitev spadajo tudi ugotovitve sodišč nižjih stopenj o tožnikovih poškodbah oz.

škodi ter so zato pravno neupoštevna revizijska izvajanja o tem, da tožnik po podatkih kazenskega spisa ni bil hudo poškodovan (pri čemer do kazenskega pregona zoper voznika - povzročitelja nezgode - sploh ni prišlo).

Po presoji revizijskega sodišča ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga uveljavljata tako tožnik kot toženka s preostalim delom revizije. Reviziji obeh pravdnih strank izpodbijata odločitvi sodišč nižjih stopenj o denarnem zadoščenju za škodo tožniku, ki mu je nastala zaradi prometne nesreče. Ta odškodnina naj bi bila po tožnikovih izvajanjih prenizka, po toženkinih trditvah pa previsoka. Pravdni stranki tako uveljevljata zmotno uporabo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pravno presojo izpodbijanih odločitev je revizijsko sodišče moralo opraviti na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj. Ker je smisel satisfakcije, da dobi oškodovanec subjektivno zadoščenje, je potrebno v skladu z določilom 200. člena ZOR upoštevati pri dosoji odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, vse okoliščine primera, kot so velikost in trajanje škode, pomen prizadete dobrine, starost oškodovanca in podobno.

Za telesne bolečine je bila priznana tožniku odškodnina v znesku 1,350.000 SIT. Na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik ob nesreči star 14 let, da je bil v bolnici 6 dni in da je med zdravljenjem trpel strnjeno 45 dni telesne bolečine, od tega tri dni hude, srednje hude deset dni, srednje hude občasne štirinajst dni, zmerne stalne in občasne pa štiri tedne. Pri forsiranih fleksijskih obremenitvah bodo občasno prisotne bolečine tudi v bodoče. Med zdravljenjem je bil tožnik izpostavljen številnim preiskavam, RTG slikanjem, večjemu številu pregledov pri različnih zdravnikih in drugim neugodnostim, kot sta v razlogih svojih sodb podrobneje pojasnili sodišči nižjih stopenj. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, neugodnosti med zdravljenjem in občasne telesne bolečine v bodočnosti, je odškodnina 1,350.000 SIT za navedeno obliko škode tudi po presoji revizijskega sodišča ustrezna, torej v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR ter ni previsoka, kot meni toženka in tudi ne prenizka, kot izvaja tožnik. Vse kar poudarja tožnik v reviziji, je bilo že upoštevano pri odmeri navedene odškodnine, medtem ko zatrjevanje o vsakodnevnih bodočih telesnih bolečinah nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju, ker bo imel tožnik občasne blažje bolečine le pri forsiranih fleksijskih obremenitvah.

Za strah je bila tožniku priznana odškodnina 150.000 SIT. Tudi ta odškodnina ni prenizka ali previsoka, kot nasprotno menita revidenta. Primaren strah je tožnik trpel po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj pol ure, sicer pa sekundarnega v obliki zaskrbljenosti za zdravljenje. Pri presoji navedene odškodnine je bilo potrebno upoštevati vse okoliščine, med njimi tudi to, da je odšel tožnik v bolnico šele po treh dneh po nesreči in da med zdravljenjem niso nastopile kakšne komplikacije.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila tožniku priznana odškodnina 1,500.000 SIT. Po presoji revizijskega sodišča je bila tudi navedena odškodnina odmerjena v skladu s kriteriji 200. in 203. člena ZOR, je primerljiva z odškodninami, ki so bile priznane oškodovancem v podobnih primerih ter ni prenizka ali previsoka, kot izvajata revidenta. Pri odmeri navedene odškodnine sta sodišči nižjih stopenj upoštevali tožnikovo mladost ob nezgodi in dejstvo, da je po hudem obtolčenju ledvenega predela funkcionalna sposobnost tega dela hrbtenice trajno zmanjšana za fizično izrazito naporne ali dolgotrajne obremenitve. Toženkino bagateliziranje te škode zato ni utemeljeno. Na drugi strani pa tudi tožnik neutemeljeno terja višjo odškodnino, ker se trajne posledice kažejo "s tipično občasno in na specifične obremenitve vezano bolečinsko simptomatiko in zmanjšano gibljivostjo ledvene hrbtenice lažje stopnje". To pomeni, da tožnik ni bil primoran opustiti vse športne aktivnosti (kot navaja v reviziji), saj je nasprotno izvedenec priporočil gibanje, telovadbo in šport, vendar brez prekomerne in sunkovite vertikalne ali fleksijske obremenitve hrbtenice (kot med drugim poudarja toženka). Tako so v odškodnini tudi za to obliko škode v pravi meri upoštevane vse pravno relevantne okoliščine, kar pomeni, da je tudi ta odškodnina določena v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR. Kljub delno spremenjeni podlagi, ki zadeva sprožitev težav po obolenju hrbtenice, sodišče druge stopnje ni moglo zagrešiti očitane kršitve materialnega prava (ko odškodnine ni spreminjalo), ker je moralo upoštevati tudi pritožbo toženke.

Revizijska izvajanja tožnika o tem, kako da sodišča v odškodninskih sporih ščitijo zavarovalnice, so nekorektna. Odgovarjanje na revizijsko povzemanje članka revije M. o tem, kako da je tožena zavarovalnica potratna in zapravljiva, zanesljivo ne sodi v sodne odločbe (niti niso taka izvajanja stranke v skladu s procesnimi pravili v smislu 11. in drugih členov ZPP). Kakšen pravni pomen ima ustaljena sodna praksa na področju priznavanja denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo (po kateri se odškodnina odmerja po razmerah, ki obstajajo v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje in zaradi česar je oškodovanec upravičen do plačila obresti od prisojene odškodnine šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje), in ki se je ne more spreminjati od primera do primera, je bilo pojasnjeno že v vrsti odločb tega sodišča (npr. v zadevi II Ips 479/2001 in dr.). Tudi v tem primeru je bilo postopano enako ter bi drugačno obravnavanje oškodovancev v odškodninskih sporih povzročilo kršitev z Ustavo RS zagotovljene pravice do enakega varstva pravic. Vprašanje spremembe ustaljene sodne prakse pa presega okvire konkretnega (obravnavanega) spora.

Revizijskih izvajanj toženke, ki se nanašajo na odločbo o stroških postopka, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker stroškovni sklep ne predstavlja sklepa iz 1. odstavka 384. člena ZPP, s katerim bi bil postopek na drugi stopnji pravnomočno končan.

V skladu z navedenimi razlogi, ki niso potrdili v revizijah pravdnih strank uveljavljanih kršitev, je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji obeh pravdnih strank (378. člen ZPP).