Jedro

ZDR-1 v drugem odstavku 55. člena določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katero neprekinjeno trajanja več kot dve leti, pri čemer ni pomembno, da je tožnica dejansko delala v dveh različnih sektorjih, bistveno je, da je ves čas opravljala enako delo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je tožnici dne 1. 11. 2016 nezakonito prenehalo delovno razmerje in je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do dne 19. 10. 2017 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico od 1. 11. 2016 do 19. 10. 2017 prijaviti v obvezno zavarovanje in vpisati v matično evidenco ZPIZ-a za čas od 1. 11. 2016 do 19. 10. 2017 ter ji obračunati mesečne bruto plače v znesku 1.253,56 EUR, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske mesečnih plač, pri čemer se mesečni neto znesek plače zmanjša za znesek denarnega nadomestila, ki ga je tožnica prejemala na Zavodu za zaposlovanje RS, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (II. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati plačo v bruto znesku v višini 15.012,24 EUR bruto ter ji po obračunu in plačilu pripadajočih davkov in prispevkov nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka). Kar je zahtevala tožnica več ali drugače, to je trajanje delovnega razmerja od 19. 10. 2017 dalje, dolžnost tožnico pozvati nazaj na delo in izplačilo plač od 19. 10. 2017 dalje ter prijavo v zavarovanja od 19. 10. 2017 dalje, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 671,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del (I., II., III. in V. točko) izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da med strankama ni bilo sporno, da je tožnica za toženo stranko od 22. 3. 2014 do 31. 10. 2016 opravljala delo na podlagi 14 zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, pri čemer so bile pogodbe o zaposlitvi, ki so veljale za čas od 22. 3. 2014 do 21. 3. 2016 sklenjene za delovno mesto nabavnik, pogodbe za čas od 22. 3. 2016 do 31. 10. 2016 pa za delovno mesto dokumentarist, ter da je tožnici delovno razmerje prenehalo z dnem 1. 11. 2016, ko se je iztekla zadnja pogodba o zaposlitvi. Tožnica ves čas zaposlitve ni opravljala istega dela, pri čemer sodišče ni upoštevalo listinskega dokaza e-sporočila tožnice z dne 1. 3. 2016. Tožnica je od 18. 5. 2015 opravljala delo v oddelku D., njeno delo se je spremenilo tudi 22. 3. 2016, ko je prejela nove zadolžitve iz naslova preverjanja menic, ki so obsegale kar 80 % njenega delovnega časa. Sama je celo izpovedala, da njena dela najmanj od 22. 3. 2016 niso sodila v okvir tega delovnega mesta. Opravljala je delo v različnih sektorjih, kar je tudi sama priznala. Tožnica je imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi vsakokrat zaradi začasno povečanega obsega dela: - v času dela v OE ... Poslovni sektor A., ... Center B.; - v času dela v OE ... Sektor C., ... Oddelek D..

Pritožba navaja, da je zmotno tudi stališče tožene stranke (pravilno: tožeče stranke), da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, do katerega pa pride zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, priči E.E. in F.F. sta obe obrazložili, zakaj so se s tožnico (pa tudi z drugimi delavci) sklepale pogodbe o zaposlitvi le za določen čas. Na podlagi navedenega je očitno, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi od 1. 11. 2016 do 19. 10. 2017, napačna, saj je le-to z iztekom časa, za katerega je bila popolnoma zakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1. 8. 2016 do 31. 10. 2016, prenehalo.

Tožena stranka iz previdnosti ugovarja tudi višini denarnega povračila, saj je višina absolutno pretirana. Sodišče je nekritično sledilo pavšalnim navedbam tožnice, da intenzivno išče zaposlitev, da je težje zaposljiva, kar ne drži. Tožnica ima dolgoletne delovne izkušnje pri toženi stranki, ki so pri zaposlovalcih izredno cenjene, prav tako tudi njena starost ni taka, da bi jo uvrščala med težje zaposljive delavce, zaradi starosti je manjša verjetnost koriščenja pravic iz naslova starševskega varstva, kakor pri mlajših delavcih.

3. Tožnica podaja pritožbo zoper zavrnilni del (III. točka) in posledično zoper odločitev o stroških postopka (V. točka izreka). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi tožena stranka morala s tožnico skleniti delovno razmerje za nedoločen čas, ker je slednja opravljala ista dela več kot dve leti. Svojo odločitev je sodišče utemeljilo na izpovedi tožnice ter prič F.F. in E.E., s katerimi se tožnica v celoti strinja. Po mnenju tožnice pa je sodišče neutemeljeno sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1, pri čemer se je sklicevalo na navedbe tožene stranke, da za tožnico niso imeli prostega delovnega mesta, kar naj bi potrdila priča G.G.. Res je sicer, da se bosta združila sektorja H. in I., in sicer do leta 2020, število zaposlenih pa se bo v okviru teh dveh sektorjev zmanjšalo za 50 %. Sodišče pa je spregledalo, da je priča G.G. tudi izpovedala, da delovno mesto dokumentarist še vedno obstaja, in na tem delovnem mestu še vedno dela okoli 200 zaposlenih, ki jih potrebuje za opravljanje enakih del, kot jih je opravljala tožnica. Tožena stranka nikoli ni spreminjala sistemizacije tako, da bi zmanjšala število oziroma ukinila delovno mesto dokumentarist. Če bi pri toženi stranki dejansko šlo za projekt, bi tožena stranka mogla in morala takšno pogodbo skleniti v skladu z 11. alinejo prvega odstavka 55. člena ZDR-1 v zvezi s četrtim odstavkom istega člena.

Sicer pa tudi niso izpolnjeni pogoji iz 118. člena ZDR-1 za sodno razvezo, pri čemer tožnica podredno ugovarja tudi višini dosojenega denarnega povračila v višini 15.012,24 EUR. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki dejansko 32 let, da je stara 53 let s končano srednjo ekonomsko šolo ter je splošno znano, da je v tej starosti in s to izobrazbo dejansko nezaposljiva, tako bi ji moralo sodišče priznati maksimalno denarno povračilo v višini 18 plač to je skupaj 22.564,08 EUR. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice in ocenjuje, da je potrebno zahtevek zavrniti tudi v delu, v katerem je sodišče tožnici ugodilo. Bistvena okoliščina je, da potrebe po novih zaposlitvah na delovnem mestu, kjer je delala tožnica, ni in se število njih vedno zmanjšuje. Upoštevaje navedeno je sodna razveza povsem utemeljena.

5. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Zaslišane priče so pohvalile tožnico, da je svoje delo opravljala prav dobro in ji prav zato dajali v podpis nove in nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, niso se pa želeli zavezati s pogodbo za nedoločen čas. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka ter je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi zaključki in pravno argumentacijo sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene ugovora pa navaja: K pritožbi tožene stranke

8. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnica s toženo stranko sklenila štirinajst zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, pri čemer so bile prve pogodbe o zaposlitvi za čas od 22. 3. 2014 do vključno 31. 10. 2016 sklenjene za delovno mesto nabavnik, zadnje štiri pogodbe o zaposlitvi pa za delovno mesto dokumentarist, in sicer v času od 18. 3. 2016 do vključno 1. 11. 2016, ko se je iztekla zadnja pogodba o zaposlitvi in je tožnici prenehalo delovno razmerje.

9. Pritožbeno sodišče navaja, da se po določilih 12. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če ni s tem zakonom določeno drugače, ter če pogodba o zaposlitvi časa trajanja pisno ne določa oziroma če pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Po določilih 54. člena ZDR-1 se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko izjemoma sklene iz taksativno določenih razlogov, ki so navedeni v tem členu, pri čemer 56. člen ZDR-1 določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ko se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Od uveljavitve ZDR-1 (v posledici pravila iz 28. člena tega zakona, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas) velja strožja presoja glede tega, ali je podan razlog, naveden v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ali ne. Ni več relevantna predhodna sodna praksa, da lahko sodišče mimo opredelitve razloga iz pogodbe o zaposlitvi preveri, ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje podan kateri izmed sicer dopustnih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Takšno stališče je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 906/2017 z dne 10. 1. 2018. Delovno razmerje se lahko sklene zaradi začasno povečanega obsega dela za čas, ko takšen obseg traja, kot to določa prvi odstavek 55. člena ZDR-1, pri čemer pa delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih namen in neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti.

10. Tožnica je s toženo stranko sklenila štirinajst pogodb o zaposlitvi za določen čas in vse od 22. 3. 2014 do prenehanja delovnega razmerja 1. 11. 2016 je dejansko urejala, kontrolirala in skenirala poslovno dokumentacijo tožene stranke, pri čemer pa je delo opravljala tako za organizacijsko enoto Poslovni sektor A., nato pa za Sektor C., Oddelek D., kjer je pričela z delom 18. 5. 2015. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožnica sicer ni delala popolnoma enaka dela, vendar so vsa dela spadala v opis delovnega mesta dokumentarist, formalno pa je imela določene pogodbe o zaposlitvi sklenjene za delovno mesto nabavnik na koncu pa tudi za delovno mesto dokumentarist. Tožnica je tudi izpovedala, da ni delala na delovnem mestu nabavnika, za kar je imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, to delo pa je opravljala sicer pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki za nedoločen čas. Kot sta pojasnili priči F.F., tožničina dejansko nadrejena v času od 22. 3. 2014 do 18. 5. 2016, je tožnica delala v Poslovnem sektorju A., Center B. in E.E., ki je bila tožničina nadrejena v času od 18. 5. 2016 do 31. 10. 2016, je tožnica delala v sektorju C., oddelek D.. Tožnica je delala na projektu centralizacije dokumentacije, in sicer je urejala, skenirala in arhivirala dokumentacijo. Tako sta obe priči, sicer tožničini nadrejeni, izpovedali enako kot je trdila tožnica, da je delala v bistvenem delu enaka dela. Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor o tožničinem e-sporočilu z dne 1. 3. 2016, iz katerega dejansko izhaja le, da bo tožena stranka (strokovne službe) preverila, če se ji lahko spremeni naziv delovnega mesta in s tem podaljša pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Kot že navedeno ZDR-1 v drugem odstavku 55. člena določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katero neprekinjeno trajanja več kot dve leti, pri čemer ni pomembno, da je tožnica dejansko delala v dveh različnih sektorjih, bistveno je, da je praktično ves čas opravljala enako delo.

K pritožbi tožnice

11. Tožnica podaja pritožbo zoper zavrnilni del ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi tudi v zavrnilnem delu, toženi stranki pa naloži, da tožnico pozove nazaj na delo od 19. 10. 2017 dalje in jo prijavi v zavarovanja tudi od tedaj dalje oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki spremeni tako, da tožnici prizna denarno povračilo v višini 22.564,08 EUR bruto ter od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Navaja, da je sicer res, da se bosta združila oba sektorja H. in I., in sicer do leta 2020, število zaposlenih se bo v okviru teh dveh sektorjev zmanjšalo za 50 %, pri čemer delovno mesto dokumentarist še vedno obstaja in je na tem delovnem mestu zaposlenih še vedno 200 delavcev, ki so potrebni za opravljanje enakih del, kot jih je opravljala tožnica. Tožena stranka ni spremenila sistemizacije tako, da bi zmanjšala število oziroma ukinila delovno mesto dokumentarist. Po oceni tožnice naj bi sodišče nepravilno sledilo izpovedbi tožene stranke in priči G.G., da ni nobenega prostega delovnega mesta, saj se pri toženi stranki na tem delovnem mestu ni nič spremenilo od takrat, ko je še delala pri njej. Po mnenju tožeče stranke je tudi napačno sklicevanje sodišča na izpoved priče F.F., ki je izpovedala, da se je projekt zaključil in ni več potrebe po tem delu. Če bi šlo dejansko za projekt bi tožena stranka mogla skleniti takšno pogodbo v skladu z 11. točko prvega odstavka 55. člena ZDR-1 v zvezi s četrtim odstavkom istega člena. Sodišče je odločilo, da je zaradi nezakonitega sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas tožnici trajalo delovno razmerje do 19. 10. 2017, to je do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in sicer iz razloga, ker je po izvedenih dokazih ugotovilo, da tožena stranka nima več dela za tožnico. Ob navedenem je neupoštevno pritožbeno navajanje o tem, da tožena stranka ni spremenila sistemizacije in obstaja še 200 zaposlenih na delovnem mestu dokumentarist. Priče so pojasnile, da se bosta oba oddelka, kjer je delala tožnica dejansko združila in bo prišlo do situacije, ko bo nepotrebno kar 50% zaposlenih na teh delovnih mestih. Tudi sama tožnica je pojasnila, da dela, ki ga je opravljala ni več. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je razvezalo pogodbo o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1. 12. Glede višine dosojenega denarnega povračila 15.012,24 EUR se pritožujeta obe stranki. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo denarno nadomestilo upoštevaje določilo drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki sicer določa, sodišče upošteva trajanje zaposlitve, možnosti delavca za drugo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena 32 let, pri tem pa je stara 53 let s končano srednjo ekonomsko šolo. Tožnica je predhodno prejela od tožene stranke še odpravnino v višini cca 11.000,00 EUR že iz naslova predhodnega prenehanja delovnega razmerja za nedoločen čas, pri čemer je denarno povračilo zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi v višini 12 plač primerno, tako da glede na to, da je bila tožničina povprečna plača 1.251,02 EUR, torej znaša denarno povračilo 15.012,24 EUR, kar ji je tožena stranka dolžna izplačati pripadajoči neto znesek po odvodu davkov in prispevkov, v roku 8 dni. Tako tožnici ne pripada maksimalno denarno povračilo v višini 18 plač, oziroma 22.564,08 EUR.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tako stroške pritožbe ter stroške odgovora na pritožbo, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.