Jedro

Ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi (prvi odstavek 56. člena ZIZ). Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru (drugi odstavek 56. člena ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi upnikove izjave o delnem umiku predloga za izvršbo, sklep o izvršbi z dne 7. 3. 2019 razveljavilo glede zakonskih zamudnih obresti v znesku 4. 385,78 EUR ter v tem delu izvršbo ustavilo (I. točka izreka). Hkrati je zavrnilo dolžnikov ugovor po izteku roka (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ne navaja. Izpostavlja, da se terja dolg iz seznama izvršilnih naslovov z dne 6. 2. 2019, to pa so njegovi osebni prejemki, ki mu niso priznani v delovno dobo. 9. 1. 2008 je prejel s strani Davčnega urada Celje potrdilo, da ima za obdobje do 7. 9. 2001 plačane vse prispevke za socialno varnost zasebnika. Na vprašanje kaj je z njegovo delovno dobo v obdobju od 7. 9. 2001 do 9. 1. 2008, pa je prejel odgovor, da so njegove plačane osebne prispevke pokrili na druge konte in da v tem obdobju nima delovne dobe. Iz tega potrdila je tudi razvidno, da ne dolguje nič. Zato Davčni urad nima pravice in zakonske podlage, da terja dolg za leto 2006 in 2007. Nadalje izpostavlja, da je bila s sklepom o izvršbi „povožena“ tudi stečajna zakonodaja, saj ni upoštevan pravnomočni sklep o odpustu obveznosti z dne 12. 1. 2018, ki je po takratni zakonodaji narekoval, da odpust obveznosti učinkuje za terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 22. 12. 2015, ne glede na to, da je upnik prijavil to terjatev v postopku osebnega stečaja, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Ker je s.p. 8. 12. 2007 odjavil in je od objave do sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti z dne 22. 12. 2015 preteklo 8 let, je terjatev nezakonita in nima zakonske podlage v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Pri tem se sklicuje na odločbe Upravnega sodišča RS I U 1512/2015, I U 360/2017 in I U 1192/2017. Navaja še, da so mu s takšnim postopanjem kršene ustavne pravice, predvsem pravica do zasebne lastnine in dedovanja, pravica do enakosti pred zakonom in pravica do sodnega varstva.

3. V odgovoru na pritožbo upnik prereka dolžnikove pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijani sklep preizkusilo v delu, v katerem je odločitev za dolžnika neugodna, to pa je odločitev v II. točki izreka izpodbijanega sklepa, saj lahko le v tem delu doseže izboljšanje svojega pravnega položaja. V I. točki izreka izpodbijanega sklepa je namreč sodišče prve stopnje na podlagi upnikove izjave o delnem umiku predloga za izvršbo sklenilo, da se sklep o izvršbi glede zakonskih zamudnih obresti v znesku 4.385,78 EUR razveljavi ter je v tem delu izvršbo ustavilo. Takšna odločitev je dolžniku v korist in po izpodbijanju tega dela izreka nima pravnega interesa.

6. Pritožbene navedbe, da je dolžniku 9. 1. 2008 Davčni urad izdal potrdilo, da ne dolguje ničesar ter v zvezi s tem predloženi dokaz (potrdilo Davčnega urada z dne 9. 1. 2008), ter navedbe v zvezi z delovno dobo dolžnika, predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ nedopustne pritožbene novote. Dolžnik v pritožbi ni navedel nobenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato teh pritožbenih navedb (in predlaganega dokaza) sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi o pritožbi ne more upoštevati.

7. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor po izteku roka zavrnilo, ker je bil dolžnikov ugovor glede absolutnega zastaranja upnikove terjatve neutemeljen. Predmetnega zaključka sodišče prve stopnje dolžnik pritožbeno ne izpodbija. V zvezi z dolžnikovimi ugovornimi navedbami glede nezakonitosti sklepa o izvršbi pa je pojasnilo, da je takšen razlog dolžnik že uveljavljal v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki je bil pravnomočno zavrnjen, zato ga ne more več uveljavljati.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju uporabilo pravilno pravno podlago, ki je podana v 56. členu ZIZ. Ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi (prvi odstavek 56. člena ZIZ). Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru (drugi odstavek 56. člena ZIZ).

9. Dolžnik neutemeljeno pritožbeno ponovno izpostavlja, da je sklep o izvršbi nezakonit, ker ni bila upoštevana stečajna zakonodaja in sklep o odpustu obveznosti z dne 12. 1. 2018. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je o tem dolžnikovem dogovoru že pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 24. 3. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju I Ip 224/2020 z dne 20. 8. 2020, zato takšnega ugovornega razloga ne more več uveljavljati. Kljub temu sodišče druge stopnje dolžniku ponovno pojasnjuje, da za izterjevano terjatev odpust obveznosti ne učinkuje, saj je predmetna terjatev zavarovana z ločitveno pravico, ki v postopku dolžnikovega osebnega stečaja ni prenehala.1 Zato ne gre za situacijo kakršna je v sodbah Upravnega sodišča RS na katere se sklicuje dolžnik, tudi sicer pa od novele ZFPPIPP-G odpust obveznost za tovrstne terjatve ne učinkuje.2 Sodišče druge stopnje posledično ni zaznalo kršitve ustavnih pravic, na katere se sklicuje dolžnik.

10. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ). Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Sodišče druge stopnje o stroških pritožbenega postopka ni odločilo, saj jih upnik in dolžnik nista priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom).

1 Glej sklep Višjega sodišča v Celju opr. št: I Ip 224/2020 z dne 20. 8. 2020. 2 Glej sodbo Upravnega sodišča RS opr. št.: III U 64/2017 z dne 15. 6. 2018.