Jedro

Na načelni ravni je treba ugotoviti naslednje: če pride do razveze zakonske zveze imetnika stanovanjske pravice pred sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje, je pomembno za presojo, kdo je privatizacijski upravičenec za stanovanje, rešitev najemništva po 57. členu SZ to je kako sta se razvezana zakonca sporazumela glede najemništva stanovanja oziroma koga določi kot najemnika sodišče. Če je imetnik stanovanjske pravice v takih primerih ne oziraje se na povedano kupil stanovanje, se je drugemu razvezanemu zakoncu ob kombinaciji sankcij iz 147. in 20. člena SZ priznala aktivna legitimacija za izpodbijanje takšne privatizacijske prodajne pogodbe, sklenjene med imetnikom stanovanjske pravice in lastnikom stanovanja. V takih sporih je moral prizadeti razvezani zakonec, ki je izpolnjeval pogoje za najemnika stanovanja po 57. členu SZ, zahtevati s tožbo razveljavitev sporne že sklenjene kupoprodajne pogodbe za stanovanje in sklenitev take pogodbe z njim.

V danem primeru tožnica ni zahtevala razveljavitev kupne pogodbe in sklenitev kupne pogodbe z njo ampak le ugotovitev, da je sporna kupoprodajna pogodba neveljavna. Ker pa izpodbojna pogodba ni neveljavna (neveljavna postane šele po razveljavitvi, če se ta uveljavlja in kadar so podani pogoji zanjo), sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pogodbe. Tožnica je sicer tožbo vložila zato, ker jo je nepravdno sodišče napotilo na pravdo. Toda z napotitvenim sklepom sodišče ni dolžno oblikovati tožbenega zahtevka, pri čemer je bilo jasno, da je obstoječa kupoprodajna pogodba, sklenjena med toženima strankama, lahko ovira le tožničini nameri, da bi sama kupila stanovanje, medtem ko sprememba lastništva stanovanja praviloma ne more vplivati na že pred tem odprt spor oziroma pravico do najema.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da naj se ugotovi, da je pogodba o prodaji stanovanja, sklenjena 29.9.1993 med toženima strankama, neveljavna, ker je ocenilo, da tak zahtevek ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji izvaja, da sodišči nižjih stopenj nista upoštevali vseh dejstev in dokazov, ki vplivajo na odločitev. Odločilnega pomena je dejstvo, da sta toženi stranki sklenili kupoprodajno pogodbo kljub opozorilu, da ni rešeno vprašanje imetništva stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Tožnica je bila izigrana in sodišče druge stopnje je v podobni zadevi zavzelo povsem drugačno stališče. Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica sicer uveljavlja v reviziji bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar zatrjevane kršitve formalnopravno ni opredelila, niti je ni pojasnila v obrazložitvi revizije. Revizijsko sodišče je zato moglo preizkusiti sodbi sodišč druge in prve stopnje glede postopkovnih kršitev le v uradoma odrejenem obsegu (ki ga začrtuje 386. člen ZPP) ter pri takem preizkusu ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tožnica je zahtevala v tožbi, da naj se ugotovi, da ni veljavna pogodba o prodaji stanovanja, ki sta jo prvi toženec kot imetnik stanovanjske pravice in druga toženka kot lastnica stanovanja sklenila 29.9.1993. Pogodba naj bi bila neveljavna zato, ker je bila sklenjena že po razvezi zakonske zveze tožnice in prvega toženca in v času, ko je pred sodiščem tekel nepravdni postopek za določitev najemnika stanovanja po določilu 57. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ).

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta se tožnica in prvi toženec razvezala 20.7.1993, da je tožnica vložila predlog za določitev najemnika stanovanja na podlagi 57. člena SZ dne 20.8.1993, da sta toženi stranki sklenili sporno kupoprodajno pogodbo po določbah 117. člena SZ dne 29.9.1993 in da je nepravdno sodišče napotilo tožnico na pravdo v zvezi s postopkom za določitev najemnika stanovanja dne 15.10.1993 ter da je tožnica vložila predmetno tožbo 18.1.1994. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi spredaj navedenih ugotovitev zaključili, da tožničin zahtevek na ugotovitev neveljavnosti kupoprodajne pogodbe za stanovanje ni utemeljen, ker pogodba, ki je sklenjena v skladu z določbami stanovanjskega zakona, ni neveljavna.

Na načelni ravni je treba ugotoviti naslednje: če pride do razveze zakonske zveze imetnika stanovanjske pravice pred sklenitvijo prodajne pogodbe za stanovanje, je pomembno za presojo, kdo je privatizacijski upravičenec za stanovanje, rešitev najemništva po 57. členu SZ to je kako sta se razvezana zakonca sporazumela glede najemništva stanovanja oziroma koga določi kot najemnika sodišče. Če je imetnik stanovanjske pravice v takih primerih ne oziraje se na povedano kupil stanovanje, se je drugemu razvezanemu zakoncu ob kombinaciji sankcij iz 147. in 20. člena SZ priznala aktivna legitimacija za izpodbijanje takšne privatizacijske prodajne pogodbe, sklenjene med imetnikom stanovanjske pravice in lastnikom stanovanja. V takih sporih je moral prizadeti razvezani zakonec, ki je izpolnjeval pogoje za najemnika stanovanja po 57. členu SZ, zahtevati s tožbo razveljavitev sporne že sklenjene kupoprodajne pogodbe za stanovanje in sklenitev take pogodbe z njim. Tako stališče ima tožnica očitno v mislih, ko v reviziji opozarja na drugačno sodno prakso.

V danem primeru tožnica ni zahtevala razveljavitev kupne pogodbe in sklenitev kupne pogodbe z njo ampak le ugotovitev, da je sporna kupoprodajna pogodba neveljavna. Ker pa izpodbojna pogodba ni neveljavna (neveljavna postane šele po razveljavitvi, če se ta uveljavlja in kadar so podani pogoji zanjo), sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pogodbe. V zvezi s temi izvajanji je opozoriti, da sme sodišče odločati le v mejah postavljenih zahtevkov ter ne sme prisoditi več ali pa kaj drugega (2. člen ZPP). Tožnica je sicer tožbo vložila zato, ker jo je nepravdno sodišče napotilo na pravdo. Toda z napotitvenim sklepom sodišče ni dolžno oblikovati tožbenega zahtevka, pri čemer je bilo jasno, da je obstoječa kupoprodajna pogodba, sklenjena med toženima strankama, lahko ovira le tožničini nameri, da bi sama kupila stanovanje, medtem ko sprememba lastništva stanovanja praviloma ne more vplivati na že predtem odprt spor oziroma pravilo do najema. V skladu z navedenimi ugotovitvami je moralo revizijsko sodišče zavrniti tožničino revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).