Jedro

Čeprav je pri tožniku podana telesna okvara v višini 50 % kot posledica bolezni, ne izpolnjuje pogojev do invalidnine, če skladno z določbo 2. alinee 1. odstavka 153. člena takrat veljavnega Zakona o pokojninskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - 54/98) ne izpolnjuje pogoja glede delovne dobe - tožnik ima le 1 leto in 28 dni pokojninske dobe, kar ne predstavlja 1/3 delovnih let po 2. alinei 56. člena zakona. Pravno podlago za ugotovitev telesne okvare in invalidnosti določa po 2. odstavku 321. člena ZPIZ, v zvezi z 3. odstavkom 152. člena ZPIZ, Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Uradni list SFRJ, št. 28/83 in 66/89). Zdravstvena stanja, ki predstavljajo telesno okvaro, so v sporazumu navedena taksativno in jih ni mogoče širiti na primere, ki v njem niso zajeti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora po uradni dolžnosti paziti pritožbeno sodišče, niti tiste, na katero smiselno opozarja pritožba. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje. Po določbah 7. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) je v socialnih sporih za sojenje na prvi stopnji pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Višje delovno in socialno sodišče je za odločanje v teh sporih pristojno na drugi stopnji (9. čl. zakona). Zato nima prav pritožba, ko smiselno meni, da bi v zadevi moralo že na prvi stopnji soditi Višje delovno in socialno sodišče, saj za sojenje na prvi stopnji ni pristojno, pač pa je kot drugostopenjsko sodišče pristojno za odločanje o tožnikovi pritožbi zoper izpodbijano sodbo.

Že prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da tožnik, četudi bi pri njem bila podana telesna okvara najmanj v višini 50 % kot posledica bolezni, ne izpolnjuje pogoja za priznanje pravice do invalidnine, določenega v 2. alinei 1. odst. 153. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98), veljavnega v času postopka pri tožencu; torej pogoja pokojninske dobe. Tožnik ima, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, le 1 leto in 28 dni pokojninske dobe in temu tudi pritožba ne oporeka. To pa ne predstavlja 1/3 delovnih let, določenih v 2. alinei 56. čl. zakona. Zato, kot izhaja tudi iz sklepa toženca z dne 3.10.1989 v toženčevem spisu, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje, tožnik ob tem, da je invalid I. kategorije invalidnosti, zaradi posledic bolezni od 4.8.1989 dalje, tudi nima pravice do invalidske pokojnine. Zavarovanec, ki ne izpolnjuje pogoja pokojninske dobe pa pridobi pravico do invalidnine za telesno okvaro, če znaša ta najmanj 30 %, le če je telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni (1. alinea 1. odst. 153. čl. zakona), česar pa tožnik prav tako ne zatrjuje in ne izkazuje.

Pravno podlago za ugotovitev, ali pri zavarovancu obstoji telesna okvara in za določitev procenta le-te pa glede na stanje po 2. odst. 321. čl. zakona v zvezi s 3. odst. 152. čl. zakona predstavlja Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 28/83 in 66/89). Sporazum stanja, ki predstavljajo telesno okvaro, določa taksativno, zaradi česar ga ni moč širiti na stanja, ki v njem niso zajeta. Stanja, ki jih sporazum določa kot telesno okvaro, pa morajo biti izkazana z medicinsko dokumentacijo. Zato zgolj pavšalne navedbe o razpadu jeter, o tem, da naj bi bil tožnik brez vranice in o tem, da naj bi imel povsem poškodovane odvodne nadledvične arterije in o posledičnem nabiranju vode v nogah ter pri srcu ne morejo biti upoštevne. Glede na vse že obrazloženo za presojo zadeve tudi ne morejo biti pravno relevantna zgolj pavšalna pritožbena izvajanja smiselno o tem, da naj bi se "s strani Policije v A. našla tožnikova delovna doba ter da naj bi zdravnik P. dajal neresnične podatke." Glede vprašanja pravilnosti toženčeve odločitve o tem, da pri tožniku telesna okvara po navedenem seznamu ni podana, pa je imelo tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče dovolj podlage v skladnih mnenjih obeh invalidskih komisij, podanih v postopku pri tožencu, kjer je bil tožnik s strani IK v Mariboru dne 23.4.1996 tudi osebno pregledan ter je izvid podrobno naveden pod točko 5 na strani 2 mnenja, IK II. stopnje pa je mnenje podala 25.7.1996 na podlagi medicinske dokumentacije ter je obrazložitev le-tega že povzel toženec v drugostopenjski odločbi z dne 14.10.1996, zaradi česar jo sodišče ne ponavlja. Mnenji obeh komisij pa sta, kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče, skladni tudi z medicinsko dokumentacijo, predloženo tožencu v njegovem postopku.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.