Jedro

Ob upoštevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja krive izpovedbe po 1. odstavku 284. člena KZ-1 in ureditve hitrega postopka ter pooblastil in pristojnosti prekrškovnih organov v hitrem postopku, obdolženčeve izjave policistoma v zvezi z zbiranjem podatkov in dokazov zoper kršitelja ZJRM-1, ni mogoče šteti za izpovedbo priče pred sodiščem v postopku o prekršku. Gre za izjavo, dano prekrškovnemu organu v fazi zbiranja obvestil, skladno z določbo prvega odstavka 5. člena ZP-1, torej v fazi, kateri je šele sledila odločitev prekrškovnega organa, da zoper kršitelja izda plačilni nalog zaradi prekrška po ZJRM-1. Dejanje po opisu v obtožnem aktu ni kaznivo dejanje, saj je obdolženi podal le izjavo prekrškovnemu organu in ni pričal v postopku o prekršku pred sodiščem.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolženi A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je krivo izpovedal v postopku o prekršku, s tem da naj bi dne 12. 6. 2009 ob 22.20 uri v prostorih Zdravstvenega doma X policistoma B. B. in C. C., ki sta obravnavala kršitev javnega reda in miru, ker naj bi bil A. A. tega dne pretepen in naj bi navedel, da ga je tega dne, ob 18.00 uri pred stanovanjskim blokom na Cesti x večkrat udaril po obrazu in po telesu, zaradi česar je moral iskati zdravniško pomoč, saj je po zdravniških ugotovitvah zadobil rano na ustnici, enako pa naj bi navedel tudi policistki B. B., ki je o tem dogodku z njim opravila razgovor, dne 13. 6. 2009, zaradi navedenega pa so policisti, kot prekrškovni organ, D. D. izdali plačilni nalog št. 000 z dne 28. 7. 2009, zaradi kršitve določbe 1. in 6. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir; čeravno je vedel, da D. D. tega ni storil, saj tega ni mogel storiti, ker je bil v tem času na skupščini X v L., s čimer naj bi storil kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (KZ-1); sicer se pritožba okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Vrhniki je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1. Po določbi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornice obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče zaporno kazen.

3. Pritožba tožilca ni utemeljena, sodbo pa je delno spremenilo sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

4. Storilec kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1 je lahko priča, izvedenec, cenilec, prevajalec ali tolmač, ki pred sodiščem v postopku o prekršku, parlamentarne preiskave, za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti ali drugih kršitev delovne discipline, v drugem disciplinskem ali upravnem postopku po krivem izpove, izvedenec ali cenilec, ki da lažno pisno mnenje, ali prevajalec, ki da lažni pisni prevod. Kot postopek pred sodišči se na podlagi prvega odstavka tega člena štejejo vse vrste postopkov pred okrajnimi, okrožnimi, višjimi sodišči ali Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije, pred delovnimi in socialnimi sodišči in višjim delovnim in socialnim sodiščem. Kot postopek pred sodišči šteje izrecno tudi postopek o prekršku. Kot priče je treba šteti osebe, od katerih se v postopku zahteva, da podajo izpovedbo o dejstvih, pomembnih za odločitev v postopku.

5. Iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi izhaja očitek obdolženemu A. A., da je krivo izpovedoval v postopku o prekršku, abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja pa so konkretizirani z navedbo, da je obdolženi 12. 6. 2009 in 13. 6. 2009 policistoma, ki sta obravnavala kršitev javnega reda in miru, navedel, da ga je 12. 6. 2009 ob 18.00 uri pred stanovanjskim blokom D. D. večkrat udaril po obrazu in po telesu, zaradi česar je moral iskati zdravniško pomoč, saj je po zdravniških ugotovitvah zadobil rano na ustnici, zaradi navedenih izjav pa so policisti kot prekrškovni organi D. D. izdali plačilni nalog zaradi prekrška po 1. in 6. členu Zakona o prekrških zoper javni red in mir, tako izjavo pa je A. A. podal, čeprav je vedel, da D. D. tega ni storil, niti ni tega mogel storiti, ker se je takrat nahajal drugje.

6. Zakon o prekrških (ZP-1), določa splošne pogoje za predpisovanje prekrškov in sankcij zanje, splošne pogoje za odgovornost za prekrške, za izrekanje in za izvršitev sankcij za prekrške, postopek za prekrške ter organe in sodišča za odločanje o prekrških. Organi za odločanje o prekrških so določeni v 45. členu ZP-1, in sicer o prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča. Prekrškovni organi so upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so s posebnimi predpisi pooblaščeni za odločanje o prekrških. Sodišča so sodišča za prekrške prve in druge stopnje. O storitvi prekrška, o sankciji in o drugih vprašanjih postopka v prekršku, prekrškovni organ oziroma sodišče odloči z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ta zakon (prvi odstavek 46. člena ZP-1).

7. Prekrškovni organi imajo v postopku o prekršku dvojno funkcijo, v hitrem postopku po uradni dolžnosti ali na pisni predlog upravičenega predlagatelja vodijo postopek o prekršku in o njem odločajo, v rednem sodnem postopku in postopku proti mladoletnikom pa so upravičeni predlagatelji postopka o prekršku. Za sodno odločanje o prekrških pa so, kot že rečeno, pristojna okrajna in višja sodišča. Prva odločajo o zahtevah za sodno varstvo zoper odločbe o prekrških, ki jih izdajo prekrškovni organi, o prekrških na prvi stopnji, opravljajo zadeve pravne pomoči in druge zadeve, ki jih določa zakon, višja sodišča pa odločajo o pritožbah zoper odločbe okrajnih sodišče, v sporih o pristojnosti med okrajnimi sodišči in opravljajo druge z zakonom določene zadeve. Prekrškovni organ po določbi prvega odstavka 51. člena ZP-1 po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti oziroma po prejemu predloga iz prejšnjega člena zbere dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Prekrškovni organ ima po določbi 51. člena ZP-1 tri možne odločitve, ki sledijo zbiranju obvestil in dokazov, in sicer izvede hitri postopek in če ugotovi, da so podani zakonski pogoji za izvedbo postopka o prekršku, ga mora izvesti in sam izdati odločbo o prekršku (drugi odstavek); če hitri postopek ni dovoljen, mora prekrškovni organ vložiti pri pristojnem sodišču obdolžilni predlog – redni sodni postopek (tretji odstavek); ali pa odloči, da postopka ne bo nadaljeval (četrti odstavek). Po prvem odstavku 55. člena ZP-1 prekrškovni organ po uradni dolžnosti brez odločanja hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku. To pomeni, da mora prekrškovni organ najprej izvesti predhodni postopek z zbiranjem obvestil in podatkov ter nato oceniti zbrano gradivo in šele po tem odločiti, ali bo izdal odločbo v hitrem postopku, ali bo pred rednim sodiščem vložil obdolžilni predlog ali postopka ne bo nadaljeval. 8. Ob upoštevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1 in ureditve hitrega postopka ter pooblastil in pristojnosti prekrškovnih organov v hitrem postopku, pritožbeno sodišče zaključuje, da obdolženčeve izjave policistoma v zvezi z zbiranjem podatkov in dokazov zoper D. D., kršitelja Zakona o prekrških zoper javni red in mir, ni mogoče šteti za izpovedbo priče pred sodiščem v postopku o prekršku. Gre za izjavo dano prekrškovnemu organu v fazi zbiranja obvestil skladno z določbo prvega odstavka 51. člena ZP-1, torej v fazi, kateri je šele sledila odločitev prekrškovnega organa, da zoper G. izda plačilni nalog zaradi prekrška po Zakonu o prekrških zoper javni red in mir. To pa pomeni, da dejanje po opisu v obtožnem aktu ni kaznivo dejanje, saj je obdolženi podal le izjavo prekrškovnemu organu in ni pričal v postopku o prekršku pred sodiščem. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti pri preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP, zato je ob reševanju pritožbe državnega tožilca, ki te kršitve ne uveljavlja, sodbo sodišča prve stopnje s katero je to oprostilo obdolženca obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ker ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen, spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ker dejanje, za katerega je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje.

9. Državni tožilec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ocenjuje, da je obdolženi storil kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena KZ-1 in da je podal v postopku o prekršku izjavo policistki, da ga je telesno poškodoval D. D., ki se je v času zatrjevanega napada na A. A. nahajal na drugem kraju. To pomeni, da državni tožilec izpodbija dejanske zaključke v izpodbijani sodbi, da kaznivo dejanje obdolžencu ni dokazano, zato je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe državnega tožilca izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženega A. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena ZK-1 iz razloga po 1. točki 358. člena ZKZ. Sicer pa je pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.