Jedro

Pravno nerelevantne so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da toženec ni sodeloval pri opravljanju dejavnosti svoje takratne žene kot samostojne podjetnice posameznice. Skupno premoženje zakoncev nastane na podlagi zakona, za njegov nastanek ni potrebna volja oz. soglasje zakoncev, odločilno je le, da nastane to premoženje oz. obveznost v času trajanja zakonske zveze in z dohodkom zakoncev iz dela, zakonca pa lahko skupno premoženje pridobivata neodvisno drug od drugega.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šentjurju opr. št. In 2004/00049 (in ne In 2400/00049, kot je očitno pomotno navedeno v izreku izpodbijane sodbe) z dne 5.7.2004 tudi v tč. 1 in 3 izreka sklepa in se tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.331,43 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje (2. točka izreka).

Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožencu naloži v plačilo tožnikove pritožbene stroške skupaj s pripadki. Podredno pa je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi je tožnik navajal, da je sodišče prve stopnje v drugem odstavku na prvi strani obrazložitve svoje sodbe napačno povzelo tožnikove navedbe v vlogi z dne 15.4.2004, saj v tej vlogi tožnik ni nikoli trdil, da je z M. P. s.p. kot leasingodajalec sklenil kreditno pogodbo dne 4.6.2003 in tudi ni trdil, da je M. P. s.p. sklenila pogodbo o finančnem leasingu. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da je pogodbo sklenil kot kreditodajalec, vsekakor gre razlikovati med leasing pogodbo in kreditno pogodbo in tudi med pravnim položajem leasingodajalca in kreditodajalca, kar je v določeni meri relevantno v predmetni zadevi. Če bi tožnik nastopal v pogodbenem razmerju, kot leasingodajalec, bi bil lastnik vozila, nakup vozila pa je zgolj kreditiral in ni bil lastnik vozila. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik le kreditiral nakup vozila, ne pa le-tega prodal M. P., so pravno napačne navedbe sodišča prve stopnje v zvezi s pridržkom lastninske pravice, ki bi moral biti vpisan v prometno dovoljenje v korist tožnika in očitek tožniku, da v zvezi s tem ni ravnal dovolj skrbno. Ker tožnik nikoli ni bil lastnik vozila, si tudi ni mogel pridržati lastninske pravice na vozilu, prodajalec je bil M. d.o.o. Toženec v postopku nikoli ni izpostavil dejstev v zvezi z navedenim pridržkom lastninske pravice in se ni nanj nikoli skliceval in nikoli toženec v tem postopku tožniku ni očital malomarnosti in v zvezi s tem ni zatrjeval, da je tožnik sam odgovoren za neplačano terjatev. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dejansko stanje v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 410/2000 ni identično dejanskemu stanju v obravnavani zadevi. Bistvo navedene sodbe je, da sredstva, ki jih eden izmed zakoncev pridobiva z opravljanjem dejavnosti, predstavljajo skupno premoženje zakoncev. To pomeni, da tudi obveznosti, ki jih en zakonec, ki opravlja dejavnost, prevzame za opravljanje dejavnosti ali nakup sredstev za opravljanje dejavnosti, predstavljajo obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem, za poplačilo teh pa odgovarjata oba zakonca, s skupnim in tudi z osebnim premoženjem. Relevantna je tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 482/2001, iz katere izhaja, da za nastanek skupnega premoženja ni bistvena volja oziroma soglasje zakoncev, da neko premoženje pridobita kot skupno. Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki ga pridobita z delom v času zakonske zveze, torej nastane na podlagi dela v času trajanja zakonske zveze, na podlagi zakona, pri čemer je nepomembno, ali zakonca pridobivata premoženje s skupnim delom ali pa neodvisno drug od drugega. Zato je navedba toženca, da s poslovanjem soproge kot samostojne podjetnice ni imel ničesar skupnega, nerelevantna za odločitev ali vozilo predstavlja skupno premoženje toženca in M. P. Vozilo je bilo pridobljeno v času njune zakonske zveze in ga je zato šteti kot skupno premoženje, kupljeno je bilo s kreditom, ki ga je pri tožniku najela M. P. s.p., zato tožnikova terjatev iz naslova kreditne pogodbe predstavlja obveznost toženca in M. P. s.p., nastale v zvezi z njunim skupnim premoženjem in toženec odgovarja za plačilo te terjatve s skupnim in tudi s svojim posebnim premoženjem. Nepomembno pa je, s kakšnim namenom je bilo vozilo kupljeno in kdo ga je uporabljal, kot tudi dejstvo, če je vozilo predstavljalo osnovno sredstvo M. P. s.p. in toženec z njenim poslovanjem ni imel zveze oziroma pri tem ni sodeloval. Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je obravnavalo zadevo preko trditvene podlage, ko je ugotovilo dejstva o sklenitvi leasing pogodbe in o nezavarovanju terjatve s pridržno pravico na vozilu ter sprejelo pravne zaključke o premajhni tožnikovi skrbnosti za dosego poplačila terjatve. Iz navedb pravdnih strank, ki predstavljajo trditveno podlago, ne izhaja, da bi toženec kdaj prerekal zatrjevana dejstva o tem, da predstavlja temelj za iztoževano terjatev kreditna pogodba z dne 4.6.2003, da M. P. ni redno plačevala obrokov kredita. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju z določbo I. odst. 7. čl. ZPP s tem, ko je ugotavljalo in ugotovilo dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale in na podlagi teh dejstev sprejelo sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. V tem delu je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (I. odst. 339. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje pa je presojalo utemeljenost zahtevka tudi na podlagi dejstev v okviru trditvene podlage pravdnih strank in pri tem ugotovilo pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljena pravno pomembna dejstva pa je napačno uporabilo materialno pravo in je tudi ta pritožbeni razlog utemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: G. c. M. P. s.p. je sklenila 6.4.2003 s tožnikom kreditno pogodbo in pridobila kredit za nakup vozila, ki ga je tudi prevzela, tožbeni zahtevek ima podlago v tem pogodbenem razmerju, M. P. s.p. je poslovala kot samostojna podjetnica in kot taka sklenila kreditno pogodbo, kasneje pa je zašla v težave pri poslovanju in je bil nad njo uveden stečaj, vozilo je kupila in prevzela kot samostojna podjetnica, toženec je bil zaposlen in ni nikoli sodeloval pri poslovanju cvetličarne, ni bil tam zaposlen ali kakorkoli udeležen pri dejavnosti svoje takratne žene.

Teh ugotovljenih dejstev pritožba ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz spisovnega gradiva oziroma trditvene podlage pravdnih strank izhajajo dejstva, ki med strankama niso bila sporna, pa jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, to pa je tudi dejstvo o tem, da sta bila M. P. in toženec v času sklenitve kreditne pogodbe zakonca, saj iz spisa izhaja, da toženec teh po tožniku zatrjevanih dejstev nikoli ni prerekal, je pa to dejstvo pravno odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka po temelju.

V pravdi je bilo sporno pravno vprašanje ali najet kredit in z njim plačano vozilo predstavljata skupno obveznost oziroma skupno premoženje toženca in M. P. kot zakoncev in ali obstoji toženčeva solidarna obveznost vrnitve zahtevanega zneska iz naslova najetega kredita.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravno zmoten sklep sodišča prve stopnje, da s kreditom kupljeno vozilo ni skupno premoženje M. P. in toženca. Ker je bila kreditna pogodba sklenjena in vozilo kupljeno v času trajanja njune zakonske zveze za potrebe opravljanja samostojne dejavnosti M. P., s katero je ta pridobivala dohodek, je pridobljen kredit njuna skupna obveznost oziroma je kupljeno vozilo njuno skupno premoženje v smislu določbe II. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Zato za predmetno terjatev, ki je nastala v zvezi s skupnim premoženjem, oba odgovarjata nerazdelno, kakor to določa II. odst. 56. čl. ZZZDR.

Toženec namreč nikoli ni zatrjeval, da M. P. ni pridobivala s samostojno dejavnostjo dohodka v času njune zakonske zveze, zato so pravno nerelevantne ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da toženec ni sodeloval pri opravljanju dejavnosti svoje takratne žene kot samostojne podjetnice posameznice. Po določbi II. odst. 51. čl. ZZZDR nastane skupno premoženje na podlagi zakona in za njegov nastanek ni potrebna volja oziroma soglasje zakoncev, odločilno je le, da nastane to premoženje v času trajanja zakonske zveze in z dohodkom zakoncev iz dela, zakonca pa lahko skupno premoženje pridobivata neodvisno drug od drugega. M. P. je pridobivala dohodek z delom v samostojni dejavnosti, za potrebe katere je najela kredit in iz katere bi kredit tudi odplačala, zato je avto skupno premoženje M. P. in toženca kot bivših zakoncev, nastala kreditna obveznost pa je po II. odst. 56. čl. ZZZDR skupna obveznost, za katero odgovarja torej tudi toženec in odgovarja zanjo tako s skupnim kot tudi s svojim posebnim premoženjem. Zato je materialnopravno zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, kot ga je izrazilo v zadnjem odstavku na strani 7 svoje sodbe, ko je zapisalo, da tožnik preprosto s predlogom za izvršbo ne more poseči na celotno toženčevo premoženje, ker ni izkazal, da gre za skupno premoženje nekdanjih zakoncev.

Glede na neprerekana zatrjevana dejstva pravdnih strank in ugotovljeno dejansko stanje v okviru te trditvene podlage je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da toženec nima pasivne legitimacije v tej pravdi oziroma, da ne obstoji njegova solidarna obveznost glede vtoževane terjatve, zato je pritožba utemeljena. V posledici zmotne uporabe materialnega prava pa v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno ključno (neprerekano) dejstvo o sklenjeni kreditni pogodbi v času trajanja zakonske zveze kreditojemalke in toženca.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede utemeljenosti zahtevka po temelju, je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede utemeljenosti tožnikove terjatve po višini oziroma le-tega sploh ni ugotovilo. Sodba sodišča prve stopnje sploh ne vsebuje dejstev o višini iztoževane terjatve, njene zapadlosti, o višini in teku zahtevanih zakonskih zamudnih obresti niti razlogov o utemeljenosti teh po materialnem pravu. Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da samo ne more dopolniti manjkajočega dejanskega stanja oziroma odpraviti navedene pomanjkljivosti in je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ugotoviti vsa odločilna dejstva glede utemeljenosti iztoževane terjatve po temelju, seveda ob upoštevanju trditvene podlage strank v izogib storitvi kršitve določb pravdnega postopka in nato ugotoviti še vsa odločilna dejstva glede utemeljenosti zahtevka po višini in zahtevanih zamudnih obresti in nato ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno presoditi o utemeljenosti iztoževane terjatve.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo, je pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo (III. odst. 165. čl. ZPP).