Jedro

V konkretnem primeru je aktivna stvarna legitimacija podana, čeprav na strani tožnikov ne nastopajo vsi etažni lastniki, ker ti niso nujni sosporniki, tožbeni zahtevek pa je tudi ustrezno oblikovan (v korist vseh etažnih lastnikov). Tožbeni zahtevek nedvomno temelji na določilu 100. člena SPZ, po katerem ima vsak solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v zadnji vrstici tako spremeni, da se beseda "vsakega" nadomesti z besedo "skupno".

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tvorita parcela št. 278/7 k.o. X. in parcela št. 280/5 k.o. X., na katerih je vpisana lastninska pravica na ime tožene stranke, del gradbene parcele k obstoječemu večstanovanjskemu – poslovnemu objektu ..., zgrajenemu na zemljišču: parcele št. 278/2 k.o. X. in parcele št. 280/3 k.o. X, določene s pravnomočno odločbo Upravne enote Brežice, št. 351-114/2006 z dne 27.7.2007 v velikosti 746,44 m2 v skladu z načrtom gradbene parcele, ki ga je julija 2006 izdelalo projektivno podjetje C. d.o.o in s tem skupni del stavbe št. 166 k.o. X., t. j. stanovanjsko poslovne stavbe v ..., ki je v solastnini vseh etažnih lastnikov te stavbe kot vsakokratnih lastnikov posameznih delov (stanovanj in poslovnih prostorov), od št. 1 do št. 42 in posameznih delov (kletnih in pomožnih prostorov), od št. 101 do št. 140 v stavbi št. 166 k.o. X., vsakega do 1/1 (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 5.176,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se v zvezi z vprašanjem, ali so etažni lastniki nujni sosporniki, ni mogoče sklicevati na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 71/2011, saj je šlo v tisti zadevi za skupno lastnino, v obravnavani zadevi pa gre za solastnino. Zaključka, da etažni lastniki niso nujni sosporniki, ni mogoče utemeljevati z določilom 100. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj je navedeno določilo omejeno na zahtevke, s katerimi se zahteva varstvo lastninske pravice, v obravnavani zadevi pa gre za tožbo na ugotovitev lastninske pravice. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Na pritožbo so odgovorili tožniki in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni pravdi tožniki, ki predstavljajo večino etažnih lastnikov (ne pa vseh), vlagajo tožbo na ugotovitev solastnine na določenih zemljiščih v korist vseh etažnih lastnikov. Toženka v pritožbi vztraja le pri tem, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti, ker so etažni lastniki nujni sosporniki.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je v konkretnem primeru aktivna stvarna legitimacija podana, čeprav na strani tožnikov ne nastopajo vsi etažni lastniki, ker ti niso nujni sosporniki, tožbeni zahtevek pa je tudi ustrezno oblikovan (v korist vseh etažnih lastnikov). Tožbeni zahtevek nedvomno temelji na določilu 100. člena SPZ, po katerem ima vsak solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari (primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 71/2011). Razlaga pritožbe, da tožba na ugotovitev lastninske pravice ne predstavlja tožbe za varstvo lastninske pravice iz 100. člena SPZ, med drugim nasprotuje namenu določila 100. člena SPZ, ki je v tem, da se lastninska zaščita omogoči vsakemu od solastnikov oziroma skupnih lastnikov na celi stvari. Upoštevajoč določilo 100. člena SPZ ni utemeljena niti pritožbena navedba, da je treba razlikovati med skupnimi lastniki in solastniki. Sodišče prve stopnje se je zato utemeljeno sklicevalo tudi na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 71/2011, v katerem je zavzeto stališče, da v postopku, v katerem skupni lastnik zahteva varstvo lastninske pravice na celi stvari, skupni lastniki niso nujni sosporniki, pač pa mora aktivni udeleženec razmerja ustrezno oblikovati tožbeni zahtevek.

7. Tožniki so s tožbenim zahtevkom zahtevali ugotovitev, da tvorita parcela št. 278/7 k.o. X. in parcela št. 280/5 k.o. X. del gradbene parcele k obstoječemu večstanovanjskemu – poslovnemu objektu in s tem skupni del te večstanovanjsko – poslovne stavbe, ki je v solastnini vseh etažnih lastnikov te stavbe kot vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe in sicer vsakega do 1/1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, torej tudi v delu, ki opredeljuje solastninski delež etažnih lastnikov. Ugoditev tožbenemu zahtevku glede solastninskih deležev posameznih tožnikov je sodišče prve stopnje utemeljilo z okoliščino, da so ti enaki, ker pogodba o medsebojnih razmerjih iz 116. člena SPZ še ni bila sklenjena. Ugotovitev, da znaša solastninski delež vsakega posameznega etažnega lastnika na stvari 1/1, je že sama po sebi nelogična in nezdružljiva z ugotovitvijo, da je stvar v solastnini več oseb, poleg tega pa ne ustreza zaključku sodišča prve stopnje, da so ti deleži enaki. Podano je torej nasprotje v samem izreku in tudi med izrekom in obrazložitvijo, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V konkretni situaciji lahko pritožbeno sodišče navedeno kršitev samo odpravi. Bistvo tega spora namreč ni v določitvi solastninskih deležev etažnih lastnikov, temveč v varstvu solastnine vseh etažnih lastnikov oziroma vsakokratnih lastnikov posameznih etažnih enot zoper tretjo osebo (toženko), kar je zagotovljeno že z ugotovitvijo, da so sporne nepremičnine v solastnini vseh etažnih lastnikov (in torej toženka kot tretja oseba ni njihov lastnik). Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v zadnji vrstici I. točke izreka sodbe spremenilo tako, da je besedo "vsakega" nadomestilo z besedo "skupaj". S tem je odpravilo ugotovljene kršitve, saj besedna zveza "skupno do 1/1" pomeni le to, da so etažni lastniki solastniki spornih nepremičnin, ne določa pa velikosti solastninskih deležev posameznih etažnih lastnikov na teh nepremičninah.

8. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako spremenilo, kot to izhaja iz I. točke izreka sodbe pritožbenega sodišča. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Če pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženka s pritožbo ni uspela spremeniti odločitve sodišča prve stopnje glede bistvenega v tej zadevi (ugotovitve solastnine tožnikov na spornih nepremičninah) in ni dosegla zavrnitve tožbenega zahtevka, je tudi po delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje šteti, da je toženka v postopku v celoti propadla. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženka tožnikom na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njihove pravdne stroške, je zato primerna in vanjo pritožbeno sodišče ni posegalo. Iz istega razloga je pritožbeno sodišče odločilo, da toženka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožniki sami krijejo stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).