Up-322/00

18.9.2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 18. septembra 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 973/2000 z dne 28. 6. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I I 98/20931 z dne 6. 4. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.V izvršilnem postopku je bila s sklepom o izvršbi proti pritožniku (tedaj dolžniku) dovoljena izvršba zaradi plačila glavnice preživninske terjatve obenem z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da razvezna sodba v obravnavani zadevi ne more biti izvršilni naslov za prisilno izvršbo obveznosti plačila zakonitih zamudnih obresti. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, ki sicer vsebinsko pritrjuje pravilnosti pritožnikovega stališča, vendar pa ugovora kljub temu ne upošteva, ker naj bi bil prepozen. Meni, da je stališče sodišča formalistično in neživljenjsko ter v nasprotju s pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Opozarja, da bi, če bi ga sodišče napotilo na pravdo, postopek lahko sprožil še po preteku določenega roka. Meni tudi, da upnikov predlog za izvršbo ni bil sklepčen. Navaja, da nasprotna stranka v postopku ni pošteno uporabljala pravic. Zatrjuje tudi kršitev načela pravne države po 2. členu Ustave.

2.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ne izkaže. Ne gre za kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Sodišče je odločitev, da ugovora pritožnika o tem, da se sklep o izvršbi nanaša tudi na obveznost, za katero ni izvršilnega naslova, ni mogoče upoštevati, utemeljilo z ugotovitvijo, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen, saj pritožnik v zakonitem roku zoper ta sklep ni podal ustreznega ugovora. Institut pravnomočnosti, enako kot s tem povezani prekluzivni roki za uveljavljanje pravnih sredstev, pa ni v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva. Nasprotno; iz ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva kot tudi iz ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja izhaja tudi zahteva po spoštovanju pravil o pravnomočnosti sodnih odločb ter o prekluzivnih rokih za vlaganje pravnih sredstev. Z izpodbijanim sklepom je sodišče tudi izčrpno in razumno obrazložilo, zakaj ugovora, ki se ne nanaša na terjatev in ki je bil podan po poteku zakonitega roka, v obravnavani zadevi ni bilo mogoče upoštevati.

3.Očitka o kršitvi načel pravne države po 2. členu Ustave v postopku ustavne pritožbe ni mogoče preizkušati, saj ne gre za ustavno določbo, ki bi zagotavljala takšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Dr. Lojze Ude