Jedro

Sodba ima glede obdobja (datumov) ugotovljenega delovnega razmerja med strankama pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede obdobja (datumov) ugotovljenega delovnega razmerja med strankama so namreč nasprotja tako v samem izreku izpodbijane sodbe kot v njeni obrazložitvi in tudi med izrekom ter obrazložitvijo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I, II, III v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi med tožečo stranko in družbo A. d. o. o., v IV., V., VI. in VII. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko od 10. 10. 2019 do 25. 11. 2019, ko ga je razvezalo (točka I izreka); toženki je naložilo, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 9. 10. 2019 do 25. 11. 2019, od tega razliko med plačo, ki bi jo prejel pri toženki, če bi delal, in prejetim nadomestilom plače v skupnem znesku 1.379,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2021 dalje, višji zahtevek do 1.800,00 EUR mesečno je zavrnilo (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek za poziv nazaj na delo, za ugotovitev ničnost vseh pogodb o zaposlitvi z aneksi med tožnikom in družbo A. d. o. o. od 15. 11. 2005 dalje, na ugotovitev, da med strankama od 25. 11. 2005 obstoji pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu LTD za nedoločen čas in poln delovni čas z osnovno bruto postavko 9,00 EUR na uro, povečano za dodatek po kolektivni pogodbi toženke (točka III izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je toženka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo v višini 1.800,00 EUR, s potnimi stroški, malicami, vsakokratnimi regresi za letni dopust, 13. plačami ter prijavo v obvezna zavarovanja ter dodatna pokojninska zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za obdobje od 25. 11. 2005 do 9. 10. 2019 (točka IV izreka) in zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med strankama 3. 10. 2019 in na ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vročene 9. 9. 2019 (točka V izreka). Tožbo je v delu, ki se je nanašala na izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za opravljanje dela na delovnem mestu LTD z osnovno bruto plačo 9,00 EUR na uro, povečano za dodatek po kolektivni pogodbi, zavrglo (točka VI izreka; sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka VII izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo v celoti, iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo, tako da zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje po zaslišanju vseh prič in izvedbi vseh dokazov ugotovilo, da so obstajali vsi ključni elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1 med tožnikom in toženko, vendar pa je kljub temu tožnikov zahtevek zavrnilo, ker se je sodišče materialnopravno zmotno oprlo na drugo pravno stališče, da delovnega razmerja ni mogoče priznati za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri družbi A. d. o. o. oziroma ker je potrebno to razmerje pripoznati kot razmerje med delavcem in toženo stranko kot agencijo. Navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse (sklep VDSS opr. št. Pdp 1088/2018 in sodba Upravnega sodišča opr. št. III U 10/2017 z dne 24. 11. 2017). V podobnih zadevah se ne sme soditi različno, v nasprotnem bi se nedopustno poseglo v pravico tožnika do enakega varstva pravic iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS in poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Tožnik je delo opravljal enako kot vsi drugi delavci toženke. Vsi elementi delovnega razmerja so bili podani, toženka pa je bila njegov dejanski delodajalec, čeprav je tožnik opravljal delo brez vsakršne pisne pogodbe, to pa pomeni, da nastopi domneva o obstoju delovnega razmerja po 18. členu ZDR-1. Podjemne pogodbe, ki sta jih sklenili toženka in družba A. d. o. o., so prikrivale pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku ter so nične zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in moralo. Šlo je za opravljanje dela na črno. Na podlagi specialne ureditve v ZDPZC-1 je tožnik upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja za celotno obdobje opravljanja dela. Zaradi očitno nedopustne podlage, oderuštva in kršitve načela vestnosti in poštenja so nične tudi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklenil z družbo A. d. o. o. Toženka je dolžna za nazaj vzpostaviti zakonito stanje. Tožnikove pravice so bile grobo kršene in njegov pravni interes ni le v izplačilu plač ampak tožnik zahteva vrnitev v stanje, kot bi bilo, če grobih posegov in kršitev ne bi bilo, to pa je mogoče zagotoviti le z ugotovitvijo delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Dajatveni zahtevek tožnika bo nastal šele z ugotovitvijo ničnosti, zato do zastaranja ni prišlo. Zastaranje je začelo teči, ko je tožnik zvedel o vseh okoliščinah (sodba in sklep VSRS II Ips 369/2015 in sodba VSRS II Ips 229/2014). Tožnik bo oškodovan pri pokojnini, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (točki I in II izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nerazumno oziroma neobrazloženo odstopilo od sodne prakse. VDSS je namreč sprejelo več podobnih odločitev, iz katerih izhaja, da elementi delovnega razmerja med tožnikom in toženko niso obstajali; da se je tožnikovo delovno razmerje pri ostalih toženih strankah tudi dejansko izvajalo; da tožnik za isto obdobje, ko je imel sklenjeno delovno razmerje pri drugih delodajalcih, ne more doseči priznanja delovnega razmerja pri toženki. Navaja, da je pogodba o zaposlitvi z družbo A. d. o. o., zakonito prenehala veljati 9. 10. 2019, zato ni podlage za ugoditev zahtevku za čas po tem datumu. Pogodbe o zaposlitvi in podjemne pogodbe nimajo znakov neveljavnosti. Namen toženke in družbe A. d. o. o., ni bil izogibati se kogentnim določbam ZDR-1 glede posredovanja delavcev, temveč je šlo za izvajanje storitev. Toženka ni bila nikoli dejanski delodajalec tožnika. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati svetovalno mnenje v istovrstnem sporu VIII SM 2/2021. Tudi, če bi toženka dejansko najemala delavcev in ne storitev, tožnik neutemeljeno zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri njej. Tožnik se je prostovoljno vključil v organiziran delovni proces pri družbi A. d. o. o., pri kateri je za plačilo, osebno in nepretrgoma opravljal delo, pri čemer je dokazni postopek potrdil, da je ključna navodila delavcem dala družba A. d. o. o., ki je tudi vršila nadzor nad delom delavcev. Drži sicer, da je del nadzora vršila tudi toženka, in sicer prvenstveno zaradi in glede varnosti in zdravja pri delu ter koordiniranje dela med več podjemniki. Dokazni postopek je potrdil, da je bila družba A. d. o. o. tista, ki je izvajala izobraževanje in usposabljanje tožnika, da je le-ta poskrbela tudi za zdravstveno usposobljenost tožnika in da je odobravala tožniku odsotnost z dela. Ker je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri družbi A. d. o. o. dne 9. 10. 2019 in se kasneje ni več izvrševalo, ni pravne podlage za ugotovitev obstoja elementov delovnega razmerja po tem obdobju. Podlaga za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 9. 10. 2019 do 25. 11. 2019 v nobenem primeru ne obstaja, saj je naslovno sodišče v točki I izreka sodbe obstoj delovnega razmerja ugotovilo šele od 10. 10. 2019 dalje. Sodišče pa je pri odločitvi povsem zanemarilo dejstvo, da sta tako trditveno kot tudi dokazno breme glede vtoževanih terjatev po višini, v celoti na tožniku. Toženka je sodišče in predvsem tožnika, že od odgovora na tožbo opozarjala na nesubstanciranost tožbenega zahtevka po višini, a le-ta je ostal enak vse do konca postopka. Ni bilo razloga, zaradi katerega tožnik, niti potem, ko je s strani toženke prejel izračune, katerih pripravo ji je naložilo sodišče, denarni zahtevek ni postavil za vsak mesec posebej, in sicer glede na višino razlike v plači med plačo, ki bi jo eventualno prejemal v primeru obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki in plačo oziroma plačilom za delo, ki ga je prejel pri ostalih toženih strankah. Po mnenju toženke odločitev o tožbenem zahtevku po višini ni pravilna, ker ob odsotnosti ustreznih trditev in dokazov (ki jih je bil dolžan predložiti tožnik), tožnik ni z ničemer dokazal, da bi ga toženka, tudi v kolikor bi bil pri njej v delovnem razmerju, dejansko štela za povprečnega delavca, zato je sklicevanje sodišča na povprečno vrednost izplačil na delovnem mestu luško transportnega delavca neutemeljeno. Odločitev sodišča je posledično nezakonita, poenostavljena in preuranjena. Kako je naslovno sodišče izračunalo višino domnevnega dolga toženke do tožnika, na podlagi izpodbijane sodbe ni razvidno (13. in 14. točka obrazložitve), zato toženka uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Naslovno sodišče toženke ni obvestilo, da bo v zvezi s tožbenim zahtevkom po višini, povsem brez pravne podlage, uporabilo letne povprečne vrednosti, glede česar bi lahko toženka že tekom postopka na prvi stopnji podala relevantne ugovore. Ker je tožnik z denarnim delom tožbenega zahtevka uspel le v sorazmerno majhnem delu, bi moralo naslovno sodišče potem, ko bi toženko pozvalo k priglasitvi stroškov postopka, le-te v celoti priznati toženki.

4. Toženka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da naslovno sodišče materialnega prava ni uporabilo zmotno, ob tem nikakor ni nerazumno oziroma neobrazloženo odstopilo od sodne prakse. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za priznanje obstoja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja z vsemi pravicami za čas od 25. 11. 2005 dalje pri toženki. Tožnik je bil od 25. 11. 2005 dalje zaposlen pri družbi A. d. o. o., kjer mu je bila dne 9. 9. 2019 odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, z utemeljitvijo prenehanja poslovnega sodelovanja med družbo A. d. o. o. kot izvajalcem storitev in toženko kot naročnico. V tem obdobju je tožnik opravljal delo luško transportnega delavca (LTD) na območju toženke, pri čemer je bila edina dejavnost njegovega formalnega delodajalca – družbe A. d. o. o., kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, na podlagi izpovedi njenega takratnega direktorja, posredovanje delavcev toženki. Pogoji dela za delavce družbe A. d. o. o. (tudi za tožnika) so bili slabši od tistih, kot so jih imeli delavci toženke, vsaj glede plače. 8. Poslovno sodelovanje med družbo A. d. o. o. in toženko je temeljilo na pogodbi o opravljanju storitev oziroma podjemni pogodbi, ki pa se ni izvajala na način, kot to določajo členi od 619 do 648 Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Družba A. d. o. o. ni opravljala luško prekladalnih in drugih storitev, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k toženki. Formalni tožnikov delodajalec (družba A. d. o. o.) je po vsebini opravljal dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki), čeprav za tovrstno dejavnost ni izpolnjeval zakonsko predpisanih pogojev, ki jih določa 167. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl.). Družba A. d. o. o. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, niti ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (drugi odstavek 166. člena ZUTD; drugi odstavek 163. člena ZUTD). Zato se z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smela ukvarjati, toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Tožnik je delo pri toženki opravljal trajno, ne začasno.

9. Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih sporih (npr. sodba in sklep VSRS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, vse z dne 20. 12. 2022) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model toženke in drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

10. Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno, kar pomeni, da ugotavljanje elementov delovnega razmerja, določenih v 4. členu ZDR-1, niti ni potrebno. Pritožbene navedbe toženke v zvezi s tem so tako za odločitev nebistvene in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožnikov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to ne vpliva na tožnikov položaj delavca družbe A. d. o. o. za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Delavec namreč ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas, torej se mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna socialna zavarovanja), ne more priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu - konkretno pri toženki, kar pa ne velja za čas po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja pri družbi A. d. o. o. 11. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da obstoji delovno razmerje med strankama v času po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri družbi A. d. o. o. pa do tožnikove zaposlitve pri novem delodajalcu. Vendar pa je pritožbeno sodišče kljub temu odločitev o obstoju delovnega razmerja v točki I izreka izpodbijane sodbe razveljavilo, saj ima sodba glede obdobja (datumov) ugotovljenega delovnega razmerja med strankama pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede obdobja (datumov) ugotovljenega delovnega razmerja med strankama so namreč nasprotja tako v samem izreku izpodbijane sodbe kot v njeni obrazložitvi in tudi med izrekom ter obrazložitvijo. V izreku izpodbijane sodbe je tako navedeno, da se je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja pri toženki od 10. 10. 2019 do 25. 11. 2019. V obrazložitvi 12. točke izpodbijane sodbe je navedeno, da je tožnik v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu od 25. 11. 2019 dalje, kar je v nasprotju s I. točko izreka, da je v delovnem razmerju s toženko do 25. 11. 2019 (torej istega dne, ko naj bi bil že v delovnem razmerju drugje). Prav tako je I. točka izreka izpodbijane sodbe, ki ugotavlja obstoj delovnega razmerja med strankama od 10. 10. 2019 do 25. 11. 2019, v nasprotju z II. točko izreka sodbe, ko so tožniku priznane pravice iz delovnega razmerja pri toženki od 9. 10. 2019 do 25. 11. 2019. Navedene pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus sodbe, so tako terjale ugoditev pritožbama in razveljavitev izpodbijane sodbe v I. točki izreka ter posledično v II. in IV. točki izreka (slednji točki sta razveljavljeni še iz dodatnih razlogov, ki so obrazloženi v nadaljevanju) ter v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), v katerem naj sodišče odpravi navedene pomanjkljivosti glede različnih datumov in nato pravilno ugotovljene datume trajanja tožnikovega delovnega razmerja pri toženki tudi ustrezno obrazloži tako, da bo sodbo mogoče preizkusiti.

12. Sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem 25. 11. 2019 in zavrnilo tožbeni zahtevek po pozivu nazaj na delo (I. in III. točka izreka). Obrazložilo je, da se tožnik glede vrnitve nazaj na delo k toženki ni izrecno izjavil in da je dne 25. 11. 2019 sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Ker tožnik te obrazložitve sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, ne izpodbija, je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločitev v III. točki izreka sodbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka po pozivu nazaj na delo, in glede na že obrazloženo (o nemožnosti obstoja dveh delovnih razmerij za polni delovni čas hkrati) tudi v delu iste točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev ugotovitve obstoja pogodbe o zaposlitvi med strankama od 15. 11. 2005 dalje, ter v tem delu (v katerem tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. V preostalem delu odločitve v III. točki izreka izpodbijane sodbe – to je glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi med tožnikom in družbo A. d. o. o. ter v delu V. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročene 9. 9. 2019, pritožbeno sodišče ugotavlja nadaljnjo pomanjkljivost, zaradi katere se sodbe ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč tožbo zoper družbo A. d. o. o. zavrglo s sklepom z dne 27. 8. 2020, kar je v nasprotju z odločitvijo v izreku izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo sodbo tudi v navedenih delih III. in V. točke izreka ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da odpravi navedeno pomanjkljivost (prvi odstavek 354. člena ZPP).

14. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, tudi glede odločitve v preostalem delu V. točke izreka, to je v delu glede zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med strankama dne 9. 9. 2019, in glede odločitve v VI. točki izreka (glede zavrženja tožbe v delu, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi). Razlogi za takšno odločitev sodišča prve stopnje so namreč tako pomanjkljivi in nejasni, da onemogočajo preizkus sodbe, kar predstavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu ugodilo pritožbi tožnika in sodbo v V. in VI. točki razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da odpravi navedeno pomanjkljivost tako, da sodbo tudi v tem delu ustrezno obrazloži, da jo bo mogoče preizkusiti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

15. Kot že rečeno, je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev v II. in IV. točki izreka sodbe glede priznanja tožnikovih pravic iz delovnega razmerja s toženko že zaradi pomanjkljivosti glede ugotovitve obdobja delovnega razmerja med strankama. Dodatno pa toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se izpodbijane sodbe v II. točki izreka ne da preizkusiti niti glede višine dosojene razlike v plači oziroma izračuna le te, kar prav tako predstavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, kako in na podlagi katerih konkretnih zneskovnih podatkov je sodišče prve stopnje prišlo do izračuna 1.379,20 EUR, ki naj bi predstavljal skupno razliko v plači. 16. Sicer pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je tožnik upravičen do priznanja pravic iz delovnega razmerja pri toženki za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi z A. d. o. o. pa do zaposlitve pri novem delodajalcu. Toženka pa je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri tožnikovih pravicah iz delovnega razmerja že v času, ko je bil tožnik delavec A. d. o. o., pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran. Glede na to, da je podlaga reparacijska, toženka v pritožbi tožniku neutemeljeno očita, da ni navedel elementov odškodninskega delikta. Do ugovora zastaranja s strani toženke se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato se pritožbeno sodišče, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika glede zastaranja terjatev, ne opredeljuje.

17. Sodišče prve stopnje je torej v IV. točki izreka sodbe v delu, ki se nanaša na obdobje do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri družbi A. d. o. o., reparacijski zahtevek neutemeljeno zavrnilo, na podlagi zmotnega materialnopravnega stališča, da je odgovornost toženke subsidiarna. Ker sodišče prve stopnje tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava za obdobje do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri družbi A. d. o. o. ni ugotavljalo utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, kar je še dodaten razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe v IV. točki njenega izreka in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

18. V zvezi s pritožbo toženke zoper višino tožbenega zahtevka pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da toženka utemeljeno opozarja na napačno stališče sodišča prve stopnje, da je treba pri izračunu tožnikovega prikrajšanja izhajati iz povprečnih prejemkov tožnika v posameznem letu vtoževanega obdobja, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi podatkov FURS, in povprečnih plač pri toženki v posameznem letu vtoževanega obdobja. Tožnik je namreč zahtevek za plačilo plač postavil v konkretnem denarnem znesku za vsak mesec posebej (enak znesek za vsak mesec posebej – 1.800,00 EUR) in v okviru takšnega zahtevka bi sodišče prve stopnje moralo odločiti1 – torej glede na mesečne prejemke v vsakem posameznem mesecu vtoževanega obdobja. V novem sojenju naj torej sodišče prve stopnje o višini prikrajšanja odloči po posameznih mesecih, v okviru tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP) in ob upoštevanju podanega ugovora zastaranja glavnice in obresti.

19. Toženka v pritožbi nadalje utemeljeno izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da je pri izračunu treba upoštevati povprečno vrednost izplačil na delovnem mestu LTD. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so v upoštevane povprečne vrednosti izplačil vključeni tako zelo uspešni delavci toženke, delavci z visokimi dodatki in dolgo delovno dobo, kakor tudi mlajši delavci, manj uspešni in z nižjimi dodatki. V takšno povprečno plačo je tako upoštevano tudi povprečno število nadur, dodatkov za delovno dobo, dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času, dodatek za dodatno usposobljenost, mentorstvo, plačilo za delovno uspešnost itd., kot izhaja iz s strani toženke predloženih povzetkov povprečnih mesečnih plač na delovnem mestu luško transportni delavec. Toženka pravilno navaja, da je bilo trditveno in dokazno breme glede višine reparacijskega tožbenega zahtevka na tožniku. Tožnik je zatrjeval višino plače, do katere bi bil upravičen pri toženki, število mesečno opravljenih nadur, stalno pripravljenost, in v zvezi s tem predlagal tudi dokaze (njegovo zaslišanje, predložitev evidenc, izvedenca), česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo (ker je izhajalo iz povprečnih plač). Sodišče prve stopnje bo torej moralo v ponovnem sojenju pri izračunu prejemkov iz delovnega razmerja, do katerih bi bil tožnik upravičen pri toženki, izhajati iz (pravočasnih) trditev strank (upoštevaje, da so ti prejemki nesporni v znesku osnovne plače na konkretnem delovnem mestu, povečane za rast dodane vrednosti). Pritožbeno sodišče še poudarja, da je vtoževana plača oziroma razlika v plači odvisna od tožnikovega dejanskega opravljanja dela za obdobje, ko je tožnik delo na območju toženke tudi dejansko opravljal; po tem obdobju pa je bistveno vprašanje, do kakšne plače bi bil upravičen, če bi delo opravljal. Toženka pa v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi sodišče lahko upoštevalo le dokaze, ki jih je predlagal tožnik. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju z 8. členom ZPP.

20. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v pretežnem delu razveljavilo, je posledično razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (v VII. točki izreka sodbe). Ta je namreč odvisna od končnega uspeha tožnika v postopku (154. člen ZPP).

21. Ker torej sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih stališč ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena za odločitev glede reparacijskega zahtevka, in posledično tudi ni presojalo ugovora zastaranja, ter zaradi zagrešenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo, pritožbi tožnika pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točkah I, II, III v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi med tožnikom in družbo A. d. o. o., v IV, V, VI in VII izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP in prvi odstavek 354. člena ZPP). Ocenilo je, da postopkovnih kršitev glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti (izpostavljenih manjkajočih razlogov za odločitev sodišča prve stopnje namreč ne pozna), poleg tega pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede dejstev in ugovorov, od katerih je odvisna višina vtoževanega reparacijskega zahtevka. Namen instančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva v tem sklepu poudarjena izhodišča in o zadevi ponovno odloči ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži, tako da bo mogoč njen preizkus.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 19. 5. 2021 tožbo sicer spremenil tako, da je namesto zneska plače 1.800,00 EUR mesečno zahteval plačo v višini 2.120,17 EUR; sodišče prve stopnje o razliki nad 1.800,00 EUR mesečno ni odločilo, vendar pa tožnik predloga za izdajo dopolnilne sodbe ni podal.