4. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 12. aprila 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 296/2002 z dne 25. 9. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da mora ustavni pritožnici (tožeči stranki) plačati odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v njene osebnostne pravice v višini 2.700.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (za 2.300.000 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožene stranke in znižalo prisojeno odškodnino na znesek 1.300.000 SIT. Revizijo tožeče stranke je kot neutemeljeno zavrnilo. Ocenilo je, da je upoštevaje nujnost objektivizacije na eni strani in na drugi strani konkretne okoliščine primera, ki se kažejo skozi ugotovljeni obseg, trajanje in intenzivnost tožničinih duševnih bolečin ter pomen prizadete dobrine, utemeljena odškodnina v višini 1.300.000 SIT.

Pritožnica nasprotuje odločitvi Vrhovnega sodišča in zatrjuje, da je odškodnina prenizka in zato nepravična, neprimerna in nezakonita. Pritožnici naj ne bi bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, saj naj bi se v drugih primerih prisojala že za eno samo kršitev odškodnina v takšni višini. Vrhovno sodišče naj ne bi upoštevalo, da je šlo za sedem kršitev kot tudi ne mladoletnosti in mladosti pritožnice, "njene škode in njene duševne bolečine", ki bodo trajale celo življenje. Vrhovno sodišče naj bi s sodbo nedopustno zaščitilo toženo stranko. Zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave, po vsebini pa tudi kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je lahko kršena, kadar sodišče brez utemeljenega razloga odloči drugače, kot sicer odločajo sodišča v enakih primerih. Očitek o odstopu od sodne prakse na področju odškodnin za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice pa je povsem pavšalen; pritožnica ga ne konkretizira niti ne predloži sodnih odločb, iz katerih bi izhajala drugačna sodna praksa.

Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin tudi sicer ni mogoče primerjati. V nekaterih primerih je zaradi tesnega prepletanja posameznih vrst škod določena enotna odškodnina, večinoma pa je odškodnina sestavljena iz več elementov (običajno so to odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), odmera vsake od teh odškodnin kot tudi odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice pa je odvisna od več okoliščin posamičnega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto škode je zato lahko zelo velik. Upoštevati je treba, da je instančno sodišče v pravdnem postopku (predvsem Vrhovno, pa tudi višja sodišča), ki ima pregled nad celotno sodno prakso in njenimi trendi, v bistveno boljšem položaju za zagotavljanje uravnoteženih in usklajenih kriterijev za višino odškodnine za primerljive škode kot Ustavno sodišče. Posebej pri problematiki višine odškodnin za nepremoženjske škode in njihove primerljivosti je zato utemeljen zadržan pristop Ustavnega sodišča. Le v posebej očitnih primerih velikih odstopanj glede višine odškodnin bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva pravic. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožnica končno zatrjuje, da naj Vrhovno sodišče pri odmeri odškodnine ne bi upoštevalo nekaterih okoliščin, vendar je tudi ta očitek neutemeljen. Kot izhaja iz obrazložitve, je sodišče upoštevalo tako mladost in mladoletnost pritožnice ter posledice, kot tudi, da je bila zasebnost kršena s pisano besedo v sedmih člankih.

Pritožnica s trditvijo, da je sodišče nedopustno zaščitilo toženo stranko, po vsebini zatrjuje kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do nepristranskega sodišča). Pritožnica pa ni izkazala, da je sodišče sodilo pristransko. Le njeno nezadovoljstvo z znižanjem odškodnine ne more utemeljiti očitka o kršitvi te ustavne pravice.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger