Jedro

Toženka je na podlagi nesporne pravnomočne kazenske obsodbe tožnika ugotovila, da obstajajo razlogi za sum, da utegne tožnik pomeniti nevarnost za javni red in varnost RS in da obstaja sum, da bo tožnikovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj je tožnik storil kaznivo dejanje, za katerega je bil pravnomočno obsojen in pravne posledice kaznivega dejanja še vedno trajajo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje izdanega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju enotno dovoljenje - I. točka izreka) in mu naložila, da mora v 30 dneh od pravnomočnosti odločbe zapustiti državo (II. točka izreka), ter ugotovila, da stroški postopka niso bili zaznamovani (III. točka izreka).

2.V obrazložitvi toženka navaja, da tožnik v prošnji z dne 5. 1. 2021 navaja zaposlitev kot določen namen prebivanja za podaljšanje enotnega dovoljenja. Iz evidence fonetičnega indeksa osebe (v nadaljevanju evidence FIO) je bilo 11. 1. 2021 in 4. 2. 2021 razvidno, da ima tožnik zabeležbo storitve dveh kaznivih dejanj, in sicer po 251. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) z datumom zastaranja 31. 12. 2028 in po 253. členu KZ-1 z datumom zastaranja 10. 12. 2028. Iz centralne kazenske evidence pa je razvidno, da je bil tožnik s sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Žalcu št. I K 22033/2020 z dne 4. 6. 2020 spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Sodba je postala pravnomočna 16. 9. 2020. Iz sodbe je razvidno, da je tožnik še vedno na prestajanju pogojne kazni, ki mu poteče 6. 9. 2021.

3.Glede na 5. alinejo prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) toženka ugotavlja, da obstajajo razlogi za sum, da utegne tožnik pomeniti nevarnost za javni red in varnost RS in obstaja sum, da bo tožnikovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj je tožnik storil kaznivo dejanje, za katerega je bil pravnomočno obsojen in pravne posledice kaznivega dejanja še vedno trajajo. Prav tako je organ ugotovil, da so podani razlogi po 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj obstajajo razlogi za domnevo, da se stranka ne bo podrejala pravnemu redu RS (ker je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da ne spoštuje pravnega reda RS in so mu bile kršitve zakonodaje že dejansko izkazane z oblastveno odločbo; da tožnik ne spoštuje pravnega reda RS, izkazuje tudi dejstvo, da kljub v zgoraj navedeni pravnomočni sodbi izrečenega varnostnega ukrepa odvzema diplome izobraževalnega centra R., d.o.o. Subotica z dne 17. 6. 2014, to še vedno poskuša uporabljati v pravnem prometu in tako še naprej poskuša zavajati upravni organ in pridobiti enotno dovoljenje na podlagi ponarejene listine, saj je stranka navedeno diplomo priložila k sami prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja (obrazec 1/1)). Zato ugotavlja, da so podani razlogi za zavrnitev izdaje enotnega dovoljenja.

4.V nadaljevanju obrazložitve opiše, da je od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) zahtevala, da poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja, vendar pa je Zavod z odločbo z dne 10. 2. 2021 ugotovil, da izdaja soglasja ni možna in se soglasje ne izda, in sicer zaradi neizpolnitve vseh zakonskih pogojev na podlagi četrtega odstavka 12. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT) ter 42. člena ZZSDT, tj. ker zavod soglasja k enotnemu dovoljenju ne poda, če je tujcu prepovedano zaposlovanje, samozaposlovanje ali delo na podlagi 42. člena ZZSDT. Tujcu je prepovedano zaposlovanje, samozaposlovanje in delo za obdobje petih let od pravnomočne sodbe, ki je postala pravnomočna 16. 9. 2020, in sicer od 17. 9. 2020 do 16. 9. 2025.

5.Dodatno pojasnjuje, da je 16. 2. 2021 skladno s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tožnika pisno seznanila z ugotovitvami v postopku ter da bo vloga za podaljšanje enotnega dovoljenja na podlagi 37. člena ZTuj-2 zavrnjena. Hkrati pa mu je dala možnost izjaviti se o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, tožnik pa je znotraj 8 dnevnega roka toženki dostavil novo dokazilo o pridobljeni nacionalni poklicni kvalifikaciji, ki jo je posredovala Zavodu. Ta zopet ni podal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja, na podlagi 12. člena ZZSDT v zvezi z 42. členom ZZSDT. Toženka je zopet o tem obvestila tožnika z rokom za izjavo, vendar se tožnik vse do izdaje te odločbe na dopis ni odzval.

6.Toženka je ugotovila, da so nastopili razlogi za zavrnitev prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja, saj tožniku Zavod ni podal soglasja k izdaji enotnega dovoljenja in je stranki za obdobje od 17. 9. 2020 do 16. 9. 2025 prepovedano zaposlovanje v Republiki Sloveniji, obstajajo pa tudi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja na podlagi 5. in 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

7.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri zatrjuje, da glede zabeleženih dveh kaznivih dejanj po 251. in 253. členu KZ-1 toženka ni navedla, kakšna je bila usoda teh dveh dejanj v kazenskem postopku, medtem ko morebitno kaznovanje v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje RS ni zabeleženo. V centralni kazenski evidenci je zabeleženo kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 (pri čemur ni jasno, ali gre za isto kaznivo dejanje, kot je v zabeležbi FIO), in sicer po sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. I K 22033/2020 z dne 4. 6. 2020, ki je postala pravnomočna 16. 9. 2020. Meni, da navedena sodba ni dokazno podprta in ne odraža dejanskega stanja v tej zadevi, temveč temelji na nedokazanih trditvah ODT Celje, ki jih je sodišče nekritično sprejelo, ker tožnik nanje, zaradi nepoznavanja sistema, pravne laičnosti in slabega obvladanja slovenskega jezika, ni ustrezno odreagiral, sodišče pa v tej zadevi ni izvajalo nobenih dokazov. Še kasnejše poizvedbe po pravnomočnosti navedene sodbe so namreč pokazale, da navedena družba tudi v februarju 2021 potrjuje, da je tožnik opravljal zaključni izpit za KV zidarja in pridobil diplomo o opravljenem izpitu. Prav tako so vprašljive navedbe toženke, da je tožnik k svoji prošnji z dne 5. januarja 2021 priložil overjeno kopijo diplome družbe R., d.o.o., Subotica, če pa mu je bila ta listina v originalu z varnostnim ukrepom odvzeta z navedeno sodbo sodišča v Žalcu. Navaja še, da navedeni sodbi manjka bistveni element krivde - zavedanje tožnika, da krivo, ponarejeno listino, uporablja kot pravo. Tožnik je še danes prepričan in ve, da je navedeno izobraževanje opravljal, kot je tudi opravil zaključni izpit in pridobil sporno diplomo. Izobraževanje je tudi ustrezno plačal, tako da ni mogel biti niti v dvomu, da je s pridobljeno diplomo karkoli narobe. Ne nazadnje, tudi dopis in potrdilo navedene družbe z dne 10. februarja 2021 to potrjuje.

8.Navaja, da je formalno tožniku res moč očitati, da je bil spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja in se pri tem opreti na četrti odstavek 42. člena ZZSDT. Na tej osnovi je tudi moč izpeljati zaključek po 5. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, da utegne tožnik biti nevarnost za javni red in varnost RS, ker bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, in z razlogi za domnevo po 6. alineji drugega odstavka 55. člena ZTuj-2, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Meni pa, da toženka v izpodbijani odločbi nobenega od teh zaključkov in domnev ni določno opredelila, zanj navedla konkretnih dokazov in napravila zaključkov, ki bi temeljili na dokazni oceni. Zgolj navajanje sodbe sodišča v Žalcu je namreč premalo, saj navedeni pojmi po 55. členu niso zapolnjeni s konkretno vsebino in so vsebinsko prazni ter jih toženka v izpodbijani odločbi zgolj in samo navaja na način, da prepiše zakonski tekst, temu pa ne doda svojih argumentiranih in vsebinsko opredeljenih zaključkov, tako da je izpodbijana odločba glede tega povsem nesklepčna.

9.Iz izdanega nesoglasja in tudi iz izpodbijanega akta ni razvidno, zakaj je organ glede pogojev za podajo (ne)soglasja uporabil 12. člen ZZSDT, ki je splošna določba, če pa je zakonodajalec posebno uredil pogoje za izdajo soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve v 18. členu ZZSDT. Med strankama sicer ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja. Po določilu 18. člena ZZSDT soglasje Zavod poda pod dvema pogojema iz dveh alinej prvega odstavka 18. člena ZZSDT. In med tema dvema pogojema ni določila četrtega odstavka 42. člena ZZSDT niti se zakonodajalec v 18. členu ZZSDT v zvezi s pogoji, o katerih odloča Zavod, z generalno klavzulo ne sklicuje na ostale določbe ZZSDT. Tudi splošna določba 12. člena ZZSDT določa, da Zavod poda soglasje, če so izpolnjeni pogoji za podajo soglasja za posamezni namen po tem zakonu, ki ga vlagatelj izkaže v vlogi. Zavod pa je soglasje zavrnil na podlagi četrtega odstavka 42. člena ZZSDT, za kar pa ni pristojen. Upravno sodišče je v zadevi I U 1219/2016 (odstavek 15) tudi že zavzelo stališče, da prepoved zaposlovanja in dela tujcev lahko učinkuje nasproti konkretnemu delodajalcu ter tujcu, ki prosi za dovoljenje pod pogojem, če je bil delodajalcu (in/ali tujcu) izdan konkreten posamični akt o prepovedi zaposlovanja. Ker je tako toženka napačno uporabila prvi odstavek 54. člena ZTuj-2 v zvezi z 12. členom ZZSDT in četrtim odstavkom 42. člena ZZSDT, saj je zavrnitev za podaljšanje enotnega dovoljenja oprla na nesoglasje Zavoda, ki ga je ta podal iz razloga, za katerega ni pristojen, ne upoštevajoč 18. člen ZZSDT, bo moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti. Glede na to bo toženka določno morala zavzeti stališče glede navedbe tožnika o tem, da tožnik v RS preživlja družino, ženo in dva mladoletna otroka, čemur se je v sedanjem postopku, opirajoč se na nesoglasje Zavoda, neupravičeno izognil. Zato predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi, priglaša pa tudi stroške postopka.

10.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani zavrnilni odločbi in njenih razlogih na podlagi 5. in 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 ter še pojasnjuje, da je neizpodbitno dejstvo, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi ponareditve dokazila o poklicni izobrazbi in poklicni strokovni usposobljenosti, in sicer diplomo izobraževalnega centra R., d.o.o., saj je sodba, s katero je bil spoznan za krivega, pravnomočna. Niti Zavod niti organ nista pristojna spuščati se v presojo pravnomočnega akta, ki ga je izdal drug organ. Zavod in organ sta zavezana slediti izdanim aktom drugih organov in jih kot takšnih ne moreta prezreti. Organ je v posebnem ugotovitvenem postopku ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo enotnega dovoljenja, kot jih določa drugi odstavek 37. člena ZTuj-2, saj pristojni organ po ZZSDT ni podal soglasja k izdaji enotnega dovoljenja in obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja na podlagi 5. in 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Ker morajo biti za izdajo enotnega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji drugega odstavka navedenega člena kumulativno, organ ni nadalje ugotavljal izpolnjevanja preostalih pogojev. Navaja še, da niti ni treba skladno s sodno prakso, da bi bila v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 z neko oblastveno odločbo državnega organa domneva izkazana, ampak zadostuje že to, da obstajajo razlogi za tako domnevo. Zakonodajalec je postavil zelo stroge kriterije in glede na navedeno določbo ni treba, da bi nekdo moral biti obsojen za kaznivo dejanje oz. odgovarjati za prekršek oz. da bi se moral tak postopek že začeti. Enako velja glede 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.

O odločanju brez oprave glavne obravnave v zadevi

11.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), kar je v zvezi tudi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

12.Tožba ni utemeljena.

13.V zadevi tožnik izpodbija zakonitost izdane odločbe toženke, ki je zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje izdanega mu enotnega dovoljenja.

14.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje enotnega dovoljenja. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

15.Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je dovoljenje, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Za izdajo dovoljenja morajo biti izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, med katerimi je soglasje, ki ga pristojni organ izda po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2), tj. po ZZSDT. Če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZZSDT, se prošnja za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne (četrti odstavek 37.a člena ZTuj-2). Podaljšanje enotnega dovoljenja ureja četrti odstavek 37. člena ZTuj-2 v zvezi s prvim odstavkom 36. člena ZTuj-2, ki določata, da se dovoljenje po poteku veljavnosti lahko podaljša pod pogoji iz drugega odstavka 37. člena Ztuj-2, in to pod enakimi pogoji, kot se izda, največ za 2 leti. Če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZZSDT, Zavod o teh razlogih obvesti pristojno upravno enoto, ki prošnjo za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne (četrti odstavek 37.a člena ZTuj-2), kar je storila tudi toženka v obravnavani zadevi.

16.Izpodbijana odločba pa temelji tudi na določilu 5. in 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določata, da se dovoljenje za prebivanje v RS tujcu ne izda, če: - obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose RS ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj (5. alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2); - obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS (6. alineja prvega odstavka 55. člena).

17.Med strankama sicer ni sporno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen po sodbi o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Žalcu št. I K 22033/2020 z dne 4. 6. 2020, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, kakor tudi ni sporno, da je navedena sodba postala pravnomočna 16. 9. 2020.

18.Tožnik sicer podaja ugovore v zvezi s potekom navedenega kazenskega postopka, izpostavlja nepoznavanje sistema, podaja ugovor pravne laičnosti in slabega obvladanja slovenskega jezika, hkrati pa sodbi očita pomanjkljivo dokazno oceno in da ji manjka bistveni element krivde - zavedanje tožnika glede uporabe ponarejene listine, hkrati pa še navaja, da je pridobil nov dokaz - novo potrdilo o opravljenem izpitu (priloga A4). Vendar sodišče teh ugovorov in novega dokaza v tem postopku ne more upoštevati - pravnomočne sodne odločbe namreč zavezujejo vse državne organe. Morebitne kršitve temeljnih procesnih pravic in vsebinske ugovore (z dodatnimi dokazi) pa bi lahko tožnik eventualno uveljavljal v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi v zvezi z navedeno kazensko sodno odločbo. To namreč izhaja že iz 158. člena Ustave RS - pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

19.Tožnik nadalje v zvezi s kazensko obsodbo sam navaja, da je na tej osnovi moč izpeljati zaključek po 5. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, da utegne tožnik biti nevarnost za javni red in varnost RS, ker bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, in z razlogi za domnevo po 6. alineji drugega odstavka 55. člena ZTuj-2, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Hkrati pa opozarja, da toženka v izpodbijani odločbi nobenega od teh zaključkov in domnev ni določno opredelila, zanj navedla konkretnih dokazov in napravila zaključkov, ki bi temeljili na dokazni oceni.

20.Podrejanje tujca pravnemu redu in sum nevarnosti za javni red ter varnost RS sta nedefinirana pojma, ki ju je treba presojati v vsaki zadevi posebej, pri čemer navedena zakonska določba postavlja standardno presojo obstoja razloga za ta pravna pojma na raven domneve in suma. Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti ti razlogi, zato je ocena teh razlogov prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji enotnega dovoljenja.

21.Sodišče ugotavlja, da držijo navedbe toženke, da je sodna praksa že v več zadevah izoblikovala stališče, da ni treba, da bi bila z neko oblastveno odločbo državnega organa razlogi za sum oz. domneva iz 5. ali 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 izkazana, ampak zadostuje že to, da obstajajo razlogi za tak sum oz. tako domnevo. Za obstoj razlogov za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost, kot tudi za domnevo nepodrejanja pravnemu redu po sodni praksi ni treba, da bi bila izkazana kakšna konkretna okoliščina v zvezi s predhodno kaznovanostjo tujca na podlagi kazenskih ali prekrškovnih predpisov v državi gostiteljici niti v njegovi izvorni državi. Zakonodajalec je nedvomno tu postavil zelo stroge kriterije in glede na tako določilo ni treba, da bi nekdo moral biti obsojen za kaznivo dejanje oz. odgovarjati za prekršek oz. da bi se moral tak postopek že začeti.

22.Sodišče ocenjuje navedeni ugovor tožnika za neutemeljen. Toženka je namreč na podlagi nesporne pravnomočne kazenske obsodbe tožnika ugotovila, da so izpolnjeni pogoji po 5. in 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, in sicer da obstajajo razlogi za sum, da utegne tožnik pomeniti nevarnost za javni red in varnost RS in da obstaja sum, da bo tožnikovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj je tožnik storil kaznivo dejanje, za katerega je bil pravnomočno obsojen in pravne posledice kaznivega dejanja še vedno trajajo. Organ je tudi ugotovil, da je bilo že v kazenskem postopku ugotovljeno, da tožnik ne spoštuje pravnega reda RS in so mu bile kršitve zakonodaje že dejansko izkazane z oblastveno (pravnomočno kazensko) odločbo, čeprav bi zadostovali že samo razlogi za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost. Svojo odločitev v zvezi s 5. in 6. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 je toženka podkrepila še s tem, da je tožnik tudi v zadevni upravni zadevi organu hkrati s prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja predložil kopijo overjene kopije listine, ki je bila v kazenskem postopku ugotovljena za ponarejeno listino, in je z njo želel doseči podaljšanje enotnega dovoljenja pri organu (čeprav mu je bil z navedeno kazensko sodbo izrečen tudi varnostni ukrep odvzema te listine - diplome izobraževalnega centra R., d.o.o. Subotica z dne 17. 6. 2014), nahaja pa se v upravnem spisu zadeve (obrazec 1/1), ob tem, da je bil v tem času tožnik še vedno v obdobju prestajanja pogojne kazni, s tem pa je tožnik tudi po mnenju sodišča nedvomno izkazal, da obstaja sum, da bi tudi nadalje izvrševal kazniva dejanja v RS in se ne bo podrejal pravnemu redu RS. S tem so razlogi toženke za sprejeto odločitev povsem zadostni ter logično prepričljivo obrazloženi glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnik konkretno niti ne izpodbija, pač pa že v tožbi izrecno potrjuje, da je bil pravnomočno obsojen za navedeno kaznivo dejanje.

23.Tožnik ugovarja še v zvezi z zabeležbo v FIO glede storitve dveh kaznivih dejanj, in sicer po 251. členu KZ-1 in po 253. členu KZ-1, da toženka v odločbi ni navedla, kakšna je bila usoda teh dveh dejanj v kazenskem postopku. Toženka tega resda ni navedla, prav tako pa se pri izdaji izpodbijane odločbe ni oprla na navedeni dejstvi, zato navedeni ugovor tožnika ni pravnorelevanten za odločitev v konkretni zadevi, saj to dejstvo ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe.

24.Tožnik sicer tudi izpodbija ugotovitev glede nepodanega soglasja za podaljšanje dovoljenja s strani Zavoda. Skladno z drugim odstavkom 37. člena ZTuj-2 v zvezi s četrtim odstavkom istega člena za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za prebivanje zadostuje že obstoj enega od razlogov iz drugega odstavka 37. člena, tretjega odstavka 33. člena ali 1. - 7. ali 9.-12. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Toženka je po oceni sodišča zadostno izkazala že izpolnjevanje pogojev po 5. in 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, zaradi česar je pravilno zavrnila predlog tožnika za podaljšanje enotnega dovoljenja in že navedeno zadostuje, da sodišče na tej podlagi tožbo kot neutemljeno zavrne. Vseeno pa sodišče v zvezi z ugovori tožnika glede nepodanega soglasja še pripominja, da je odločba pravilna in zakonita tudi glede zavrnitve predloga za podaljšanje enotnega dovoljenja na podlagi nepodanega soglasja Zavoda.

25.Tožnik namreč ugovarja, da Zavod ni imel pristojnosti nepodaje soglasja na podlagi 42. člena ZZSDT. Sodišče ugotavlja, da je navedeni ugovor neutemeljen. Resda pogoje glede ne/podaje soglasja Zavoda k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve določa 18. člen ZZSDT. Vendar to ne pomeni, da v zvezi s podajo soglasja Zavod ne sme upoštevati drugih določb ZZSDT. Splošna določba 12. člena ZZSDT se namreč uporablja hkrati z vsemi nadaljnjimi posebnimi določbami za vsaka posamezna namenska soglasja in je upoštevna v postopku odločanja o vlogi za izdajo, kot tudi v postopku odločanja o vlogi za podaljšanje enotnega dovoljenja. Stališče, da se prepovedi iz 42. člena preverjajo tudi pri podaljšanjih enotnih dovoljenj, izhaja tudi že iz zakonodajnega gradiva za postopek sprejemanja ZZSDT. Iz četrtega odstavka 12. člena ZZSDT tako izrecno izhaja, da Zavod ne da soglasja k enotnemu dovoljenju, če je med drugim tudi tujcu prepovedano zaposlovanje, samozaposlovanje ali delo na podlagi 42. člena ZZSDT. Ta določa v četrtem odstavku, da je 5 let od pravnomočnosti sodbe prepovedana zaposlitev, samozaposlitev ali delo tujca, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi predložitve ponarejenega dokazila.

26.Tožnik se ob tem sicer še sklicuje, da je Upravno sodišče v zadevi I U 1219/2016 zavzelo stališče, da prepoved zaposlovanja in dela tujcev lahko učinkuje nasproti konkretnemu tujcu le pod pogojem, če je bil tujcu izdan konkreten posamični akt o prepovedi zaposlovanja. Sodišče ugotavlja, da je navedena sodna praksa že presežena z novejšo, ki je pravilna tudi po presoji sodišča, da z ozirom na zakonsko ureditev ni predvidena izdaja posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja, samozaposlovanja oz. dela tujcev za določeno obdobje, ampak je takšna prepoved posledica, ki po zakonu sledi, če je podan kateri izmed dejanskih stanov, ki so opredeljeni v 42. členu ZZSDT. Ko gre za določbe tega člena, ki omenjeno posledico navezujejo na pravnomočno izrečeno kazensko sodbo zaradi predložitve ponarejenega dokazila (četrti odstavek 42. člena ZZSDT), je za nastanek posledice bistvena pravnomočna takšna kazenska sodba. Tožnik torej tudi z ugovorom, da je treba izdati posebno odločbo o prepovedi zaposlovanja oziroma dela tujcu, ne more uspeti.

27.Zavod torej v konkretni zadevi pravilno na podlagi četrtega odstavka 12. člena ZZSDT ni podal soglasja k enotnemu dovoljenju tožnika, saj je bilo tožniku na podlagi četrtega odstavka 42. člena ZZSDT prepovedano zaposlovanje, samozaposlovanje ali delo, in sicer za obdobje petih let od pravnomočne sodbe. Ker je navedena kazenska sodba glede tožnika postala pravnomočna 16. 9. 2020, to pomeni, da obdobje prepovedi traja od 17. 9. 2020 do 16. 9. 2025, v tem obdobju pa je tudi tožnik 5. 1. 2021 zaprosil za podaljšanje enotnega dovoljenja, kakor tudi je bila 14. 4. 2021 izdana izpodbijana odločba. Na podlagi navedenega je tudi organ pravilno obrazložil, da zaradi prepovedi dela tožniku zaradi pravnomočne kazenske obsodbe zaradi ponarejanja listin in posledično neizdanega soglasja Zavoda za podaljšanje tudi iz tega razloga ni moč podaljšati enotnega dovoljenja tožniku na podlagi drugega odstavka 37. člena ZTuj-2.

28.Glede na navedeno je toženka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da so podani razlogi za zavrnitev podaljšanja enotnega dovoljenja po 5. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj obstaja sum, da bo tožnikovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, ter 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Prav tako organ pravilno ugotavlja, da so podani razlogi za zavrnitev podaljšanja enotnega dovoljenja po 1. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona, saj pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, ni podal soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, kot to določa drugi odstavek 37. člena ZTuj-2 v zvezi s četrtim odstavkom 12. člena ZZSDT ter četrtim odstavkom 42. člena ZZSDT.

29.Ker - kot že navedeno - za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za prebivanje zadostuje že obstoj enega od razlogov citiranih določb ZTuj-2 v prejšnji točki obrazložitve, kot je to storila že toženka, je tudi po presoji sodišča pravilno ravnala, ko se zaradi navedenega ni dodatno potem opredeljevala še do tožnikovih navedb, da v RS preživlja družino, ženo in dva mladoletna otroka.

30.Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

31.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Iz navedene sodbe o kaznovalnem nalogu številka I K 22033/2020 z dne 4. 6. 2020 izhaja, da je bil tožnik spoznan za krivega, da je uporabil ponarejene javne listine, s tem, da je v nameri, da bi se kot državljan Republike Kosovo, ki ni izpolnjeval pogojev za bivanje in delo v RS, zaposlil v družbi B., d.o.o., s sedežem ..., in da bi s tem v zvezi pridobil enotno dovoljenje, poslal družbi B., d.o.o. dokazilo o poklicni izobrazbi in poklicni strokovni usposobljenosti, in sicer diplomo izobraževalnega centra R., d.o.o. Subotica z dne 17. 6. 2014. Iz navedene sodbe izhaja, da je sodišče tožniku izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere se mu je na podlagi 251. člena KZ-1 določila kazen 3 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se lahko pogojna obsodba izreče. Sodišče je stranki izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer odvzem diplome izobraževalnega centra R., d.o.o. Subotica z dne 17. 6. 2014.

2Glasi se: "Tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete, enajste ali dvanajste alineje prvega odstavka 55. člena tega zakona. Če tujec po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja."

3

Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) v 1. členu Protokola št. 7, ki določa procesna jamstva v primeru izgona tujcev, se v bistvenem ne razlikuje od navedene zakonske določbe. Tako pravi, da tujec, ki zakonito prebiva na ozemlju kake države, ne sme biti izgnan s tega ozemlja, razen z odločbo, ki temelji na zakonu, pri tem pa mora imeti možnost: a. predložiti razloge proti izgonu, b. zahtevati ponovno preučitev svoje zadeve in c. doseči, da ga v zvezi s tem sprejme pristojni organ ali oseba/e, ki jih omenjeni pristojni organ pooblasti. Nadalje določa, da se tujec sme izgnati, preden uveljavi pravice po a, b in c točki prvega odstavka tega člena, če je takšen izgon nujen zaradi varstva javnega reda ali utemeljen zaradi varnosti države.

4

Tako npr. sodba I U 369/2014 z dne 19. 3. 2014.

5

Tako npr. sodba I U 1756/2015 z dne 9. 3. 2016.

6

Predlog ZZSDT - prva obravnava, EPA 426 - VII, objavljeno v Poročevalcu Državnega zbora RS z dne 31. 3. 2015.

7

Tako sodba in sklep Upravnega sodišča RS III U 104/2018 z dne 18. 6. 2018.