Jedro

Ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ima za posledico tudi odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je delavec zaradi tega utrpel. Predvsem gre za izgubo plače oziroma nadomestila plače za čas, ko delavec po krivdi delodajalca ne dela, ter za priznanje delovne dobe - torej tudi plačilo ustreznih prispevkov in davkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas in da ji delovno razmerje ni prenehalo. Pogodba o zaposlitvi z dne 11.12.2000 je sklenjena za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice iz dela ter ji za čas od 1.3.2003 dalje obračuna plačo. Sodišče je ugotovilo, da tožnica po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni podpisala nove pogodbe, ostala pa je na delu še celo leto. Zato je prišlo do preoblikovanja delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi določbe prvega odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDR (1990)).

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnico 28.2.2003 pozvala na delo in je ta na delo tudi prišla, potem pa se na delo ni več vrnila, kljub še kasnejšim pozivom. Na strani tožnice nikoli ni obstajal namen izpolnjevanja delovnih obveznosti. Nenehno se je izogibala delu s tem, ko je neopravičeno izostajala, ni sprejemala pisanj ter se izmikala z bolovanjem, ko ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato ni upravičena do tega, da se ji za čas od 1. 3. 2003 dalje obračuna plača. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožnica revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni smelo preizkušati. Zato tudi ni moglo upoštevati revizijskih navedb o tem, da se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb o (ne)vrnitvi tožnice na delo po 1.3.2003 ni opredelilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožena stranka sama v reviziji izrecno izpodbija in predlaga le delno razveljavitev pravnomočne sodbe. Glede na navedbe revizije samo v tistem delu, ki se nanaša na njeno obveznost, da tožnici od 1.3.2003 dalje obračunava plačo. V tem delu pa je revizija očitno neutemeljena. Predmet spora je bila odločitev o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma o ugotovitvi, da je zaradi nadaljevanja dela brez podpisa pisne pogodbe, prišlo do preoblikovanja delovnega razmerja za določen čas, v delovno razmerje za nedoločen čas. Posledično to pomeni, da tožnici delovno razmerje ni zakonito prenehalo z iztekom določenega časa, temveč bi ji lahko prenehalo iz kakšnega drugega zakonitega razloga, kot velja v primerih delovnega razmerja za nedoločen čas.

Ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ima za posledico tudi odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je delavec zaradi tega utrpel. Predvsem gre za izgubo plače oziroma nadomestila plače za čas, ko delavec po krivdi delodajalca ne dela, ter za priznanje delovne dobe - torej tudi plačilo ustreznih prispevkov in davkov. Že zaradi slednjega mora delodajalec obračunati (bruto) plačo. To velja predvsem v primerih, ko delodajalec delavca šele po pravnomočnosti sodbe pozove nazaj na delo, torej v primerih, ko delavec po krivdi delodajalca dejansko ne dela oziroma ni v delovnem razmerju. Če pa se delavec na poziv delodajalca ne vrne (ponovno) na delo, je to nov in samostojen razlog za prenehanje delovnega razmerja oziroma za odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi spor v zvezi s tem je lahko le nov in samostojen spor. Do takrat pa je delodajalec dolžan plačevati plačo oziroma nadomestilo plače. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka tožnico pozvala nazaj na delo še pred pravnomočno odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja za določen čas oziroma o preoblikovanju tako sklenjenega delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas. Tega ni storila prostovoljno, temveč na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča, ki je ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe. Na podlagi navedenega sklepa (opr. št. Pdp 279/2003-2 z dne 6.2.2003) je bila tožena stranka dolžna (do pravnomočnosti rešitve spora) tožnico pozvati nazaj na delo, ji omogočiti opravljanje dela, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 1.12.2000 ter ji za čas opravljanja dela izplačevati plačo. Tožnica se je pozivu sicer odzvala, toda na delu ni ostala (predvsem) zaradi prepričanja, da ji ni bilo zagotovljeno delo in pogoji dela, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi.

Na obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 6.5.2003 tožena stranka ni navajala ničesar v zvezi z ravnanjem tožnice po 1.3.2003, zlasti ni z ničemer ugovarjala tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo plače po tem datumu zaradi njenega ravnanja. Kot nesporno je tako sodišče prve stopnje na obravnavi le ugotovilo, da je tožena stranka plačala tožnici plačo do 28.2.2003, iz izpovedb tožnice in priče N. T. pa nedvomno izhaja tudi, da tožnica po 3.3.2003 na delo ni prihajala. Šele v pritožbi je tožena stranka navajala, da je zahtevek za plačilo plače po 1.3.2003 neutemeljen, ker je tožnica sama kriva za škodo, nastalo z izpadom plače. V tem delu je šlo za pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jo pritožbeno sodišče ne bi moglo upoštevati in je kot take tudi ni mogoče (ponovno) uveljavljati v revizijskem postopku.

Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan in je po presoji revizijskega sodišča ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).