Jedro

Tožnica v pritožbi ponovno navaja, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožnici ni dala možnosti, da se pred izplačilom odškodnine T. Z. izjasni glede okoliščin prometne nesreče med njima. Takšno ravnanje ni protipravno, tožbeni zahtevek tožnice zato ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 8.345,85 EUR v roku 15 dni pod izvršbo, od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila tudi skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 346,76 EUR stroškov pravdnega postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, saj je v očitnem nasprotju z veljavnimi materialnimi predpisi in predloženimi dokazi. Tožeči stranki krivda za prometno nesrečo sploh ni bila dokazana, zato tožena stranka ne bi smela izplačati odškodnine T. Z., sploh pa ne prej, preden je dobila njeno izjavo o krivdi. Da je tožena stranka ravnala napačno, se je po tožničinem mnenju dokazalo tudi v postopku z obrnjeno vlogo obeh pravdnih strank v zvezi z istim spornim dogodkom pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani , v kateri Z.T., d. d. ni uspela. Tožena stranka je s svojo opustitvijo vabila tožeči stranki, naj se izjasni glede zadevne prometne nesreče, grobo posegla v njene osebnostne pravice. V nasprotju z ugotovitvami prve stopnje je šlo za zelo intenzivne duševne bolečine, saj se je upravičeno počutila diskreditirana, razosebljena, povrhu pa je doživela od tožene stranke dodatno hudo ponižanje, saj jo je po vsem po krivem in brez kakršnih koli indicev obtožila, da je pobegnila s kraja dogodka, da bi se izognila alkotestu, s čimer ji je poskušala vzeti tudi zavarovalne pravice. S tem je tožečo stranko zelo prizadela, saj ona alkohola sploh ne pije, zanesljivo pa nikoli pred vožnjo, poleg tega pa je v konkretnem primeru sledila T. Z. v N. P., da bi uredila vse potrebno v zvezi s konkretnim škodnim dogodkom. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov oz. podredno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot dejansko krajevno pristojnemu v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o upravičenosti tožnice do odškodnine zaradi posega v njene osebnostne pravice. Tožnica je torej uveljavljala neposlovno odškodninsko odgovornost tožene stranke, predpostavke katere so protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda (131. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami)). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja tožene stranke.

Tožnica v pritožbi ponovno navaja, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožnici ni dala možnosti, da se pred izplačilom odškodnine T. Z. izjasni glede okoliščin prometne nesreče med njima. Kot je smiselno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, navedeno dejanje tožene stranke ni protipravno, saj je toženka odškodnino g. Z. izplačala v skladu z materialnim pravom, ki ga sestavljajo tudi Splošni pogoji tožene stranke za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-97, Priloga A3), ki jih je tožeča stranka sprejela s sklenitvijo pogodbe za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Zavarovalnica (tožena stranka) je namreč na podlagi 2. in 3. odstavka 5. člena Splošnih pogojev AO-97 pooblaščena, da v imenu zavarovanca (tožeče stranke) daje vse izjave, ki so po njenem mnenju potrebne glede povračila škode ali pretiranimi zahtevki, kot je tudi dolžna preučiti odškodninske zahtevke tako po temelju kot po višini ter upravičene zahtevke poravnati v rokih, določenih s predpisi odškodninskega prava. Tožeča stranka bi lahko, v kolikor je menila, da navedbe v policijskem zapisniku niso resnične, kot ji to veleva tudi dolžnost po 1. odstavku 4. člena Splošnih pogojev AO-97, v treh dneh od dneva škodnega dogodka obvestila zavarovalnico o zavarovalnem primeru ter pojasnila okoliščine dogodka. Prav tako ni protipravno ravnanje tožeče stranke, ki je v tožbi na povračilo izplačane odškodnine od tožeče stranke zatrjevala, da se je tožnica skušala izogniti preizkusu alkoholiziranosti, ker je zapustila kraj prometne nesreče. Od upravičenosti izplačila odškodnine g. Z. s strani toženke in utemeljenosti navedb glede domnevnega izogibanja preizkusu alkoholiziranosti je namreč odvisna upravičenost tožene stranke do povračila odškodnine, izplačane g. Z., in izgube zavarovalnih pravic tožnice (kar je predmet druge pravde med strankama), ne more pa predstavljati protipravnega posega v osebnostne pravice tožeče stranke. Glede na navedeno pritožbena navedba tožeče stranke tako ni utemeljena, saj tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ravnala protipravno. Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja tudi z ugotovitvami izpodbijane sodbe, da v predmetni zadevi ne gre za pravno priznano obliko škode, saj okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje ne opravičujejo določitve odškodnine (179. člen OZ), kajti tožnica ni izkazala niti stopnje duševnih bolečin niti njihovega trajanja zaradi domnevne okrnitve osebnostnih pravic.

Po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti in preizkusu pritožbenih navedb tako sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da niso podane niti zatrjevane kršitve niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.